Pri Francetu Bučarju je Udba namestila mikrofon še na stranišču

Knjiga Igorja Omerze o tem, kako je Udba nadzirala pisatelja Borisa Pahorja od leta 1952 do 1987 še zdaleč ne “pokriva” samo našega primorskega rojaka, ki bo kmalu praznoval ali obhajal stoštiriletnico, kar je že sam po sebi svetovni fenomen, še posebej, če pomislimo na vse, kar je prestal. Zato je povsem neokusno in sprevrženo, kar je o njem pisala Udba, ko je iskala “psihoanalitske vzroke” za njegovo premočrtno vztrajanje na svoji intelektualni poti in se pri tem sklicevala na “vpliv doživljanja medvojnih taborišč.”

Kulturni minister Anton Peršak pozdravlja Borisa Pahorja v Tivoliju, foto Marijan Zlobec

Omerza se v zadnjem delu knjige vse bolj dotika današnjosti ali vsaj polpreteklosti, če pomislimo, da leta hitro bežijo. “Udbovcev” je vse več in vse mlajši postajajo, kar pomeni, da so še vedno tu, med nami in nad nami, če niso ravno Slovenci, so pa predstavniki raznih drugih tajnih služb, tako da nikar ne mislite, da ste sedaj “varni”. Po smrti enega gospodarja so šli, kot Mozartov Leporello v Don Giovanniju, iskat novega gospodarja, za katerega delajo še danes. Ali je res  «E io me nevado all’osteria / a cercar padron migliore», pa ne vem. Nekateri so se povzpeli vse do Bruslja in Strasbourga in si nasploh z desetletji ustvarili lepo premoženje.

Vdova Franceta Bučarja Ivka ob odkritju spomenika v Parku narodnih herojev, foto Marijan Zlobec

Vem pa, kaj je zapisal Igor Omerza v svoji knjigi in kar je povedal še na tiskovni konferenci, namreč da so Francetu Bučarju namestili mikrofone za prisluškovanje celo na stranišču. Podobno kot v Kocbekovem stanovanju že pri vratih, tako da so ujeli prisluhe od vhoda nekoga v njegovo stanovanje kot vse, kar sta se Edi in njegov gost pogovarjala še “med vrati”, kar, kot veste, se med poslavljanjem pogosto dogaja.

Boris Pahor prihaja v spremstvu direktorja Mladinske knjige Petra Tomšiča na simpozij SAZU, foto Marijan Zlobec

Poseben problem so glavni in resorni uredniki glavnih medijev, pa njihovi zunanji dopisniki oziroma dopisniki iz tujine. Omerza se te teme v knjigi o Pahorju ne loteva tako sistematično, morda ga čaka nova knjiga žalosti o tem. Če je res, kar se govori, da noben Delov novinar ni mogel postati dopisnik iz tujine, če ni pristal na sodelovanje z Udbo, je groza še toliko večja. Omerza je na tiskovni konferenci omenil marsikaj, pri čemer je povedal, da nekdanjega glavnega urednika Dela Mitje Gorjupa ni našel med sodelavci Udbe, da pa je bil ital vsak dan na CK (oziroma imel telefonski stik (po rdečem telefonu) še na Tomšičevi, potem pa so (telefon) prenesli še na Titovo 35, kjer je obratoval “sto na uro”, tako da če je na primer klical Milan Kučan, je Mitja Meršol moral takoj zapustiti sejo kolegija. Ali pred njim Slavko Fras, Jak Koprivc, Božo Kovač…, odvisno, kdo jih je klical).

Boris Pahor na SAZU, foto Marijan Zlobec

Na Delu, tako v “kulturi” kot v “zunanji” so se nenehno motali neki zunanji obiskovalci, kot Edi Kužner, sicer zborist Ljubljanske opere. Kaj je lahko imel profesionalnega nek operni zborist z legendarnimi uredniki in novinarji, kot so bili Bogdan Pogačnik, Jaka Štular, Božidar Pahor, Jože Šircelj, Marjan Sedmak, Stane Ivanc, Mojca Drčar Murko, Anton Rupnik, Tit Doberšek, Andrej in Vilko Novak, Miran Šuštar…?

Marjan Sedmak, foto zoranjankovic.si

Udba je prestregla, kaj je rekel Marjan Sedmak, tedaj urednik tednika ITD, o Edvardu Kocbeku in Borisu Pahorju ter njegovi knjižici Edvard Kocbek, pričevalec našega časa. “Marjan Sedmak, glavni in odgovorni urednik tednika ITD, ne odobrava “gonje” proti Kocbeku in izraža obžalovanje, da je do tega prišlo. Po njegovem je Pahor prevaral Kocbeka, saj Kocbek ni mislil slabo. Kocbek je pač pisatelj, ne pa politik. S Kocbekom so bile vedno težave zaradi njegove trme.” (Indikativni bilten, RSNZ, 17. 6. 1975)

Naslovnica knjige Alenke Puhar o Miri Mihelič

Udba je prestregla tudi mnenje pisateljice Mire Mihelič, predsednice slovenskega PEN, o Bogdanu Pogačniku.

“Čeprav že deset let vodi slovenski PEN, vendarle ne more trditi, da kogarkoli od članov zares pozna. Zdaj je začela sumiti celo v Pavleta Zidarja, celo v Bogdana Pogačnika se je bila razočarala, ki je v imenu odbora PEN kluba umaknil izjavo glede Javorškovega pisanja, čeprav tega odboru nikoli  ni priznal, niti ni imel za to pooblastila.” (Indikativni bilten, RSNZ, 21. 4. 1975).

Bogdan Pogačnik

Igor Omerza v svoji knjigi nato potegne sklep. “Sum Mire Mihelič v Bogdana Pogačnika je bil upravičen, saj je bil ta evidentirani sodelavec Udbe!” Kot veste, je bil Pogačnik odličen dopisnik Dela iz Pariza, še posebej se je izkazal leta 1968 v času študentskih in delavskih protestnih manifestacij, o čemer je Delo poročalo vsak dan na prvi strani ravno po Pogačnikovi zaslugi. Pogačnik je ostal v Parizu  nekako do leta 1972, ko ga je zamenjal prav tako legendarni Andrej Novak. Danes Delo nima dopisnikov Pogačnikovega kova nikjer več, ne glede na to, ali so bili “udbovci” ali ne. Bogdan Pogačnik je bil dolga leta spremljevalec Slovenskega okteta na njihovih nastopih po svetu. Med drugim je objavil knjigo intervjujev Ljudje mojega časa. Nekateri kolegi, ki so bolj podrobno poznali njegovo delo oziroma delanje intervjujev, zlasti kolegi iz zunanje politike, so imeli pripombe, da si je marsikaj izmislil ali priredil po svoje iz sicer napisanih stenografskih zapiskov, vendar pa intervjujev ni snemal, tako kot novinarji kasneje ali danes. Iz zapiskov je intervjuje najraje narekoval Delovim tajnicam.

Igor Omerza

Je Kocbek izvedel za poboj domobrancev že maja ali junija 1945 ?

Omenil sem že, na podlagi samih Kocbekovih dnevnikov, da je Edvard Kocbek za poboj domobrancev izvedel najkasneje že 3. septembra 1945, ob dejstvu, da več dnevnikov še niso našli. Igor Omerza ima s tem v zvezi kar dve pričevanji, ki pa sta reda z “druge strani”, objavil pa ju je kajpada Indikativni bilten.

Spomenik Francetu Bučarju, foto Marijan Zlobec

“Sij slovenske svobode (Buenos Aires, Argentina), glasilo neformalne skupine slovenskih separatistov, ki jih vodi vojni zločinec Ruda Jurčec, v prvomajski številiki uvodoma piše, da je v Trstu izšla Pahor – Rebulova brošura Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v nadaljevanju pa prinaša Kocbekov odgovor na vprašanje Kdaj si zvedel za pokol domobrancev? Avtor sestavka (Lectar) navaja, da so vse Kocbekove trditve laž, saj razpolaga z “zanesljivimi dokazi”, da je bil Kocbek takoj seznanjen z Vetrinjsko tragedijo. Tako naj bi Kocbek junija 1945 nekemu duhovniku cinično dejal, da mu o “zadevi” ni nič znanega, marca 1946. leta pa naj bi kot minister za Slovenijo v zvezni vladi odgovoril ameriškemu polkovniku Andrewu Kobalu (slovenski izseljenec v ZDA, več let aktivno delal v ameriški obveščevalni službi) na vprašanje, kaj je z “grozovitimi zločini nad nedolžnimi ljudmi”: “Počenjali smo isto, kot so počenjali v francoski revoluciji. Krvava je bila, pomenila pa je napredek, od katerega se je okoristila vsa Evropa. In tako je pri nas. Če hočemo naprej, moramo pozabiti na take sentimentalnosti. Seveda pa so se pri nas zgodile tudi pomote.”

Kocbekov spomenik v Tivoliju, foto Marijan Zlobec

In še.“Avtor članka zaključuje, da sta Kocbekovi največji predsmrtni laži nasedla celo njegova ugledna tržaška vrstnika, Pahor in Rebula. Urednik Sija slovenske svobode emigrant Ruda Jurčec pa je k temu pripisal, da je Kocbek za “zločin nad domobranci” vedel že maja in junija 1945. leta ter da si je že takrat “zgradil tehniko hinavstva in laganja”. ( Indikativni bilten, RSNZ, 5. 6. 1975).

Igor Omerza tega občutljivega, a središčnega problema, ne analizira in si ne zastavlja vprašanj bolj natančno.

France Gorše – Ruda Jurčec 1942

Ruda Jurčec je bil eden najbolj znanih slovenskih novinarjev, publicistov, pisateljev v predvojnem in medvojnem času. Leta 1931 je diplomiral na Politični visoki šoli v Parizu. Od leta 1932 je bil sourednik revije Beseda o sodobnih vprašanjih, sodeloval je pri tedaj močno razširjenih in branih revijah Modra ptica in Sodobnost. Od leta 1935 je bil dopisnik svetovne agencije Havas za Slovenijo. Bil je tudi vodja ljubljanske podružnice tiskovne agencije Avala. Po letu 1935 je že bil med uredniki Slovenca, med vojno – od novembra 1941 do maja 1945 pa je imel najvišjo funkcijo glavnega urednika Slovenca, to je dnevnika, ki je bil na strani domobrancev in okupatorjev. Po koncu vojne je emigriral v Rim, leta 1947 pa odšel v Argentino, kjer je bil ves čas zelo aktiven pri listu Svobodna Slovenija. Leta 1962 je začel v Buenos Airesu izdajati kulturno – literarni časopis Novi časi, leta 1969 pa je postal glavni urednik časopisa Sij slovenske svobode. Bil je tudi predsednik Slovenske kulturne akcije, urednik revije Meddobje, Glasa Slovenske kulturne akcije in zbornika Vrednote.

Najpomembnejša dela Rude Jurčeca so monografija J. E. Krek, ljubezenski roman Ljubljanski triptih (Buenos Aires, 1957) in trilogija Skozi luči in sence I – III. (Buenos Aires od 1964 do 1969).

Vsebina vseh treh knjig je podrobneje predstavljena na Wikipediji Skozi luči in sence.

Igor Omerza v svoji knjigi Boris Pahor V žrelu Udbe citira še en zapis iz Sija slovenske svobode (15. junij 1970), in sicer z naslovom Kocbek v Katoliškem domu ter ga povezuje z Jurčecem. Na koncu omenja, da je “bil v maju in juniju 1945 Kocbek aktiven član belgrajske Titove vlade (bil je minister za prosveto) in je v celoti soodgovoren za klanje v Rogu (…) Kot član vlade nosi torej Kocbek krvave roke in je odgovoren za krvoločno zverinstvo.”

Spomenik Francetu Bučarju, foto Marijan Zlobec

Edvard Kocbek Ruda Jurčeca v svojih dnevnikih večkrat omenja. Jasno je, da je ves čas bral Slovenca in sledil njegovemu sovražnemu pisanju do “partizanskih tolp”… Slovenec je med drugim na več straneh poročal o ustanovitvi domobranske vlade 3. maja 1945 na Taboru.

Ukradeni Kocbekovi dnevniki iz tega časa bi marsikaj razkrili.

(Se nadaljuje)

Marijan Zlobec