Simfonični orkester Slovenske filharmonije je z zadnjim koncertom za Modri abonma v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma končal letošnjo sezono. Bila je slaba, polna peripetij, zdrah, uporov, stavk, trmoglavljenja z vseh strani, tožb…in še bi lahko našteval. Kot da se vsi borijo zase in svoj obstoj, pri čemer pozabljajo, zakaj sploh so zaposleni ali sodelavci SF.
Peter Jablonski, vse fotografije Marijan Zlobec
Če se orkester upre, mora pokazati, da je bistveno boljši od tistih, ki se jim upira ali jim nasprotuje. Žal orkester te svoje umetniške kvalitete v resnici ni pokazal ali dokazoval. Z drugo besedo bi rekel, da sam pri sebi ali v sebi nima tistih vrhunskih kvalitet, ki vzdržijo same iz sebe, se pravi iz nuje glasbenikov, da ustvarijo iz vsakega koncerta glasbeni in umetniški dogodek.
Peter Jablonski in George Pehlivanian
Zadnji koncert je vodil George Pehlivanian, ki je rojen muzik in daje več sugestij, kot jih glasbeniki lahko sprejmejo. Kot nekdanji umetniški vodja Slovenske filharmonije orkester in posameznike v njem dobro pozna. Tokrat je imel program “od prej”, precej všečen zlasti v drugem delu, v prvem prilagojen gostujočemu pianistu Petru Jablonskemu, ki se je izkazal s tehnično perfektno igro tako v Rapsodiji na Paganinijevo temo Sergeja Rahmaninova kot v Variacijah na Paganinijevo temo Witolda Lutoslawskega. Pianistovo tehnicistično zasnovo interpretacije bi orkester vsaj na emotivno in melodično močnejših in zelo znanih mestih lahko podprl z večjim angažmajem in predanostjo tako glasbeni snovi kot sprostil svoj občutek za celovitost zvočnega vtisa. Orkestru manjka sprostitev in svoboda. Veselje, da so na odru in nam nekaj dajejo.
Peter Jablonski
George Pehlivanian
V drugem delu koncerta je Pehlivanian imel na pultu Choros št. 6 brazilskega skladatelja Heitorja Villa – Lobosa in Danzon št. 2 mehiškega glasbenika Artura Marqueza, s katerim si dela reklamo Venezuelski mladinski orkester Simon Bolivar z Gustavom Dudamelom. Medtem ko je njihova avtentičnost očitna, je naša papagajščina prav tako. Oni so temperamentno svobodni, mi pa v kletki kot “ujetega ptiča tožba”.
George Pehlivanian
Ta kletka je znamenje sovražnosti do lastnih glasbenih korenin, kot sta jo izpričala skozi vso sezono tako Oranžni kot Modri abonma. Najhujši sovražnik slovenske glasbe so slovenski glasbeniki sami. Slovenska filharmonija se je v tekoči ali pravkar minuli sezoni spremenila v navaden “glasbeni bungalov”.
Marijan Zlobec
En odgovor na “Slaba sezona Slovenske filharmonije”
“Slovenska filharmonija se je v tekoči ali pravkar minuli sezoni spremenila v navaden “glasbeni bungalov”.”
Jedka in trpka ugotovitev strastnega poznavalca vrhunskih glasbenih stvaritev doma in na tujem bi morala prebuditi (samo)kritične razmisleke ne le v pristojnih organih vodenja in upravljanja osrednje javne glasbene ustanove na Slovenskem, ampak v vsakem od nosilcev njenega zahtevnega umetniškega poslanstva posebej.
K razmisleku o (ne)učinkovitosti kulturne politike in (ne)ažurnosti vladajoče kulturne administracije pa bi morala spodbuditi tudi odgovorne v izvršni in zakonodajni veji oblasti. Nedopustno je namreč, da več kot očitno neprimerni odnosi nezaupanja in nespoštovanja med ključnimi sooblikovalci in soustvarjalci posameznih umetniških stvaritev in umetniškega repertoarja ustanove v celoti toliko časa hromijo in krnijo vnaprej prodano produkcijo ter s tem škodujejo ugledu ustanove, posameznih umetnikov ter aktualne glasbene umetnosti nasploh.