Igorju Omerzi ne bo zmanjkalo gradiva, ne glede na množično kurjenje dokumentov Udbe. Samo iz “zloglasnega” leta 1975 je ohranjenih vseh 238 t. i. Indikativnih biltenov s skupaj 2600 stranmi, ki so jih udbovci dnevno, razen vikendov in praznikov, pošiljali peščici političnih veljakov. Koliko so ta “pufl” v resnici brali, pa Omerza ne poroča.
Kocbekovi medvojni dnevniki v dveh debelih knjigah, foto Marijan Zlobec
Žal pa se Igor Omerza ne loteva bistvenega vprašanja, ko govori o knjižici Edvard Kocbek pričevalec našega časa. To vprašanje se glasi: kdaj je Edvard Kocbek prvič izvedel za poboj vrnjenih domobrancev? Odgovor na to vprašanje razkriva Kocbek sam, in sicer v svojih Beograjskih dnevnikih septembra 1945. Čas je že, da se Omerza odpravi v Beograd in poišče one dnevnike, ki jih je verjetno ukradla in skrila ali ljubljanska ali beograjska Udba. Če pogledamo Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev – Šestnajsta knjiga, se Kocbekovi dnevniki leta 1945 nehajo 23. januarja in ponovno “začenjajo” 1. septembra. Torej manjkajo meseci februar, marec, april, maj, junij, julij, avgust 1945. Zelo malo je možnosti, da Kocbek tedaj svojih dnevnikov ne bi pisal.
V Dnevniku 3. septembra 1945 med drugim lahko preberem:“…Razgovor s Snojem. Poklicali so ga z ostalimi na pripravo za v London. Pravi, da so ga naši začeli opazovati. Morda slutijo, da dobiva gradivo o masovnih pokolih v Kočevskem Rogu. Tako mi je pokazal pismo človeka iz bele garde, ki se je po naključju rešil smrti in zbežal k Angležem. Pisma še nisem prebral, pa je po njegovem mnenju strahotno. Pravijo, da so naši vsega skupaj poklali okrog 3000 domačih članov domobrancev. Pred očmi se mi je stemnilo zaradi bremena, ki mi je leglo na dušo, in zaradi laži partijcev in nevednosti raznih Vidmarjev, s katerimi odgovarjajo na vedno večji ljudski nemir…”
Tu se da razbrati podrobnost, da je Franc Snoj v bistvu le potrdil tisto, kar je Kocbek že vedel od poprej. “Morda slutijo, da dobiva gradivo o masovnih pokolih v Kočevskem Rogu”, namreč dokazuje, da je Kocbek vedel tako za pokole kot za kraj dogajanja. Pisma pa ni prebral, saj je že vedel, kaj je lahko vsebina. Prav tako preseneča “vedno večji ljudski nemir”, kar pomeni, da je postala vednost o pobojih že splošno znana, sicer do ljudskih nemirov ne more priti. Kakšne so bile opazne oblike teh “ljudskih nemirov”, Kocbek ne poroča.
Kaj vse ve slovenski narod o deviacijah naše sodobne politike, bančnem in drugem kriminalu…, a še vedno ni “ljudskih nemirov”?
4. septembra 1945: “Zvečer govoril s Snojem glede poboja “nasprotnikov režima”.
- Iznesti pred Kardeljem individualno nezadovoljstvo zaradi kkršenja obljub in zaradi politične škode znotraj in zunaj.
- Isto storiti pred Kidričem in Vidmarjem in prikazati politični značaj posledic teh vesti.
- Predlagati razčiščenje, kaznovanje in humano rešitev izdrževanja kazni vseh tistih, ki bodo ostali zaprti.” 5. septembra 1945:“…Govoril je (Franc Snoj) danes s Kardeljem. Potem ko mu je pokazal pismo in prepustil kopijo, je Kardelj dejal, da so se nepravilnosti res zgodile, toda ne od strani OZNE, ampak od strani vojaških oblasti (ki pa so deloma uporabljale formo vojaških sodišč), niti ne v višini 3000 žrtev, ampak kvečjemu nekaj stotin. Snoj mu je predočil politične posledice na podeželju, toda Kardelj na dvakratno ponovitev tega dejstva ni hotel reagirati. Brez pravega učinka.” Kot je razvidno, je Kocbek poslal Snoja h Kardelju, kar bi lahko pomenilo, da si sam ni upal, ali pa je že vse vedel, a se delal, kot da tega ne ve. Preseneča še natančnejši opis, kaj je Kardelj povedal Snoju. Franc Snoj je bil glede nasprotovanja poboju domobrancev očitno odločnejši. Kocbek je zanesljivo vedel, kaj se je s Snojem zgodilo potem, ko se je povezal z Nagodetom in drugimi liberalci ter poizkušal z njimi oblikovati politično opozicijo.
Spomenik Edvardu Kocbeku v Tivoliju, foto Marijan Zlobec
Metodologija Igorja Omerze je slaba, ker ob posameznih zadevah, tu leto 1975 oziroma trideset let po tistem, ko je Edvard Kocbek dejansko izvedel za poboj domobrancev, ne podaja eksplikacije teme od njenih začetkov do časa svoje raziskave. Tako izpade, kot da nihče do leta 1975 ni ničesar vedel, je pa takoj vedela vsa Ljubljana, kot sta mi nekoč povedala tako Božidar Jakac kot njegova žena Tatjana, ki je bila še bolj zgovorna. Preprosto povedano: domobranci so bili izdajalci in sovražniki…
Predsednik Tito na balkonu ljubjanske univerze 26. maja 1945
Ne nazadnje vemo, kaj je rekel tovariš Tito na balkonu Ljubljanske univerze, ko je 26. maja 1945 obiskal Ljubljano.
“…Ni bilo lahko — to so bila težka leta, leta trpljenja in krvavega okupatorjevega terorja, težka leta neenake borbe, borbe skoraj golorokih partizanov z do zob oboroženimi tolpami nemških osvajalcev in njihovih slovenskih hlapcev, »bele garde« pod poveljstvom sivolasega izdajalca Rupnika. Zgodovina borbe Slovencev je enaka zgodovini borbe Hrvatov, Srbov in ostalih narodov Jugoslavije.
Slovenski poročevalec 27. maja 1945
In danes lahko tu, na ulicah Ljubljane, smelo trdimo, da smo izvršili svojo dolžnost do naše skupne domovine, da so Slovenci izvršili svojo dolžnost do svoje ožje in do svoje skupne domovine, Demokratične federativne Jugoslavije. Naš boj z največjim sovražnikom ne le Slovanov, temveč vsega človeštva, kulture in napredka, je končan. Slovenija je osvobojena. To osvobojenje je predvsem vaše delo, delo najboljših sinov Slovenije in sinov vseh narodov Jugoslavije .“
Igor Omerza je že večkrat povedal, da so gradiva Udbe množično sežigali oziroma odpeljali na odpad.
Franc Snoj, foto Wikipedija
Omerza ne pove ali ne ve, kdaj je Kocbek Pahorja prvič informiral o pokolu domobrancev oziroma kdaj sta o tem prvič govorila, in ali ni morda Pahor tega izvedel že v Trstu. Kdaj je o vsem tem izvedela Udba ? Kaj je Kardelj glede Kocbeka morda naročil Udbi že v Beogradu? Kardelj je že vedel, da je Snoja k njemu poslal Kocbek, oziroma da sta se srečala in verjetno pogovarjala o predmetu obiska.
Lok 1945 – 1975 je kjub vsemu izjemno velik. Še večji 1975 – 2017. Skupaj 72 let. Kaj to pomeni za zdravje naroda ?
Igor Omerza seveda v svoji knjigi najbolj sledi Borisu Pahorju, a je presenetljiva ugotovitev Udbe, da si je precej vprašanj iz Pahorjevega intervjuja zastavil kar Kocbek sam, o čemer piše še Pahor:” Edi sploh ni upošteval mojih vprašanj, temveč se držal najinih večkratnih pogovorov in sestavil dokument tako, da si je postavil vprašanja in odgovore nanje po svojem samostojnem načrtu…”
Boris Pahor, foto Marijan Zlobec
Prav tako se potrjujejo domneve, da je Pahor pritiskal na Kocbeka, naj spregovori, že od leta 1970 dalje. O tem Omerza podrobno piše, ko ugotovi, da se je to začelo v nedeljo, 25. januarja 1970, ko je Boris Pahor s svojo ženo Radoslavo obiskal Kocbeka, ki je bil na enomesečnih pregledih oz. zdravljenju, od 3. januarja do 3. februarja, v opatijskem Zavodu za talasoterapijo… Pahor in Kocbek pa sta se enkrat srečala že poprej, 18. januarja 1970. Knjižica je tako izšla s petletno zamudo.
Ivo Svetina, foto DSP
Zadnja teza, ki jo je v polemiki izrekel Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev, češ da je za vse kriv Boris Pahor, morda ni tako daleč od resnice, a s to pripombo, da se je Kocbek s tem bremenom v resnici spopadal vse od leta 1945, Boris Pahor pa ne.
Dr. Breda Pogorelec, foto Wikipedija
Glede Borisa Pahorja je zelo zanimiva ugotovitev Udbe o mnenju ali celo izjavi znane slovenistke, jezikoslovke dr. Brede Pogorelec, kot je bila objavljena v Indikativnem biltenu, RSNZ, 2. julija 1975:“Dr. Breda Pogorelčeva, slavistka iz Ljubljane, meni, da je Kocbek senilen starec, ki ne ve, kaj bi rad, ki si želi, da bi ga častili po vseh emigrantskih centrih. Prepričana je, da je Boris Pahor po navodilih emigracije spretno izkoristil Kocbeka. Pogorelčeva tudi meni, da je pravilen odgovor Toneta Fajfarja na Kocbekov intervju, in se z njim strinja, o samem intervjuju pa sodi, da ni v celoti resničen in da je kontradiktoren.”
(Se nadaljuje)
Marijan Zlobec