V Kogojevi dvorani Društva slovenskih skladateljev so opoldan podelili Kozinovo nagrado za leta 2017, najvišje strokovno priznanje Društva slovenskih skladateljev. Obrazložitev je v imenu Upravnega odbora DSS prebral skladatelj Tomaž Habe, predsednik Komisije za nagrade in priznanja DSS, nagrado pa izročil predsednik DSS Nenad Firšt. V drugem delu slovesnosti se je z nagrajencem pogovarjala dr. Sonja Kralj Bervar.
Jure Robežnik, foto osebni arhiv
Po dveh Kozinovih nagrajencih Mojmirju Sepetu in Jožetu Privšku je današnji nagrajenec iz četverice najboljših ustvarjalcev »zlatih let slovenske popevke« ob Atiju Sossu tudi Jure Robežnik.
Kozinova nagrada iz rok predsednika DSS Nenada Firšta, foto Marijan Zlobec
Rojen je bil 23. avgusta 1933 v Ljubljani. Sprva se ni odločil za glasbeni študij. Ker pa je živel v okolju z bogato meščansko tradicijo, je bilo poleg humanističnega znanja zaželeno tudi igranje instrumenta. Pianistično znanje je Robežnik dobil v osemletnem študiju klavirja pri Glasbeni matici v Ljubljani. Tudi njegov oče je dobro igral klavir, sam se spominja skladb iz opusa Chopina, zato je imel v rani mladosti možnost poslušanja dobre glasbe, poleg tega pa je vodil sina in hčer na koncerte in operne predstave.
Jure Robežnik prejema Kozinovo nagrado, foto Marijan Zlobec
Že v času študija na Filozofski fakulteti na oddelku za germanistiko, kjer je diplomiral leta 1958, je bil med pionirji slovenske zabavne glasbe. Sicer pa je že kot gimnazijec igral v baru Nebotičnik, skupaj z Borutom Lesjakom, in se pred svojimi profesorji skrival za takratni instrument – harmoniko.
Na blejskem jazz festivalu 1960
Kmalu se je spoznal z deli medvojne in povojne generacije ustvarjalcev zabavne glasbe: Zicherla, Goloba, Vidmarja, Ponikvarja in Ferija Souvana. Še večja znanja pa je pridobil v svojem kvartetu, v katerem je igral klavir in vibrafon, ki ga je kot redek instrument s pomočjo prijatelja Mirana Ogrizka dobil iz Pariza.
Sploh pa je bila Vegova ulica zelo kulturna soseščina, saj so v bližini živeli Ati Soss, Mitja Butara in Janez Čuk.
Ati Soss in Jure Robežnik, foto osebni arhiv
Pomembnejši korak pa je bil zanj igranje v ansamblu Mojmirja Sepeta. Ob igranju, prirejanju in komponiranju ter ob vzorih Sossa, Adamiča in Sepeta se je glasbeno izbrusil, hkrati pa je bil zanj pomemben tudi odnos do tako imenovane klasične glasbe, katere zvest poslušalec je še danes.
Ansambel Mojmirja Sepeta
Po obvezni »obuki« je prišel v Dom Armije, kjer je pisal aranžmaje, ki jih je Bojan Adamič snemal na Radiu.
Kot avtor se je predstavil na prvi Slovenski popevki leta 1962 na Bledu s skladbo Glas stare ure. Ura ga je spremljala tudi na festivalu Opatija l. 1965, tokrat pa je bila Stolpna (ura).
Nenad Firšt in Jani Golob, foto Marijan Zlobec
Sledi najbolj prepoznavno in mnogokrat nagrajeno obdobje skladb Plaz (Slovenska popevka 1967), Tri korake v modro in Presenečenja (SP 1969), Ptica vrh Triglava (SP 1971), Mesto mladih (Vesela jesen 1971), Eva in Lojze, Bila sva še otroka (1972), Pegasto dekle (SP 1972), Mlade oči (Opatija 1973), Na vrhu nebotičnika, in še bi lahko našteval. Prejel je veliko nagrad in priznanj. Ne moremo mimo naslovov Ples oblakov, Šel si mimo, Vrtiljak, Maja z biseri in dveh najboljših, ki sodita v zakladnico svetovnih jazzovskih standardov: Orion (1963) in Na deževen dan.
V bogati zapuščini radijskega arhiva je kar 121 Robežnikovih avtorskih del v lastni orkestraciji za veliki zabavni orkester ter 67 del za plesni orkester.
Nagrajenec Jure Robežnik, foto Marijan Zlobec
Pogosto je segel tudi na področje šansona, saj mu je izbor ustvarjalcev pesnikov to omogočil. To so Gregor Strniša, Elza Budau, Dušan Velkaverh, Branko Šömen, Smiljan Rozman, Svetlana Makarovič, Miroslav Košuta, Milan Jesih, Ervin Fritz in celo Tomaž Šalamun.
Tomaž Habe, foto Marijan Zlobec
Ta poezija mu je nudila možnost subtilnega, toplo človeškega občutenja in bogato izpovednost glasbenega toka. Naj omenim samo Lastovko z Milanom Jesihom.
Jure Robežnik s cvetjem
Dolga leta je bil producent v glasbeni produkciji Radia Slovenija (1962- 1974). To je bil čas, ko so glasbeno ustvarjalnost usmerjali glasbeni ustvarjalci, kar pa v današnjem času pogrešamo. Kasneje je bil urednik in direktor Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Kot tak je zvesto sledil svetovnim tokovom zato ne čudi dobro sodelovanje z vokalnim sestavom Bele vrane in vsemi najodličnejšimi slovenskimi in jugoslovanskimi pevci.
Jure Robežnik, foto Marijan Zlobec
Kot skladatelj je bil prisoten in nagrajen na vseh pomembnih jugoslovanskih festivalih zabavne glasbe od Opatije do Beograjske pomladi. Zastopal nas je tudi na Festivalu Sredozemske pesmi v Aleksandriji.
V časopisu International Herald Tribune 17. junija 1973 (Pariz) zasledimo članek, da je na tekmovanju Olimpijada popevk dosegel s pesmijo Zadnji dan poletja odlično tretje mesto (besedilo D. Velkaverh, pela je Radojka Šverko).
Elza Budau je povedala, da je napisala pesem Na pragu let na že napisano Robežnikovo glasbo, foto Marijan Zlobec
Robežnikovo ustvarjanje pa je poseglo tudi na področje scenske glasbe in ustvarjanja glasbenih avizov, npr. Srečanje v studiu 14, Deček s piščalko, Niso samo rože rdeče, Vsak dan za vas.
Segel je tudi na področje lahke orkestralne glasbe. Ustvaril je Popoldanski cocktail za simfonični orkester, Sonce mi nizko teče – porabska narodna za orkester, Pot do zvezd za harfo in godala, Sneg v maju za violo in godala ter Concertino za tenor saksofon in orkester.
Mojmir Sepe se je spominjal 65- letnega prijateljevanja z Robežnikom, foto Marijan Zlobec
Za velik prispevek v zakladnico slovenske zabavne glasbe, ki jo je obogatil s humanizmom in resničnim glasbenim občutenjem, je Upravni odbor DSS na predlog Komisije za nagrade in priznanja na svoji 24. seji, dne 28. 3. 2017, sklenil, da Kozinovo nagrado za leto 2017 prejme skladatelj Jure Robežnik.
Jure Robežnik in dr. Sonja Kralj Bervar, foto Marijan Zlobec
V pogovoru dr. Sonje Kralj Bervar z nagrajencem smo poleg skladateljskih spominov na začetke zlate dobe slovenske popevke in nasploh zlasti podpore vodstva Radia Ljubljana pri ustanavljanju razmer za njen razvoj, slišali še marsikatero podrobnost iz osebnega življenja Jureta Robežnika, od prijateljevanja s pesnikom Gregorjem Strnišo in nastanka slavne pesmi Orion, potem srečanja s pesnikom Edvardom Kocbekom, do glasbenega delovanja v Parizu v času tamkajšnjih gostovanj ameriških revijskih orkestrov, kjer je Robežnik nastopal in si za honorar kupil vibrafon. Robežnik je opozoril, da so bili tedaj, v petdesetih letih, še začetki, da pa so bili mladi skladatelji kot enakovredni člani spreti v Društvo slovenskih skladateljev, čeprav sta bila nekako proti Danilo Švara in Lucijan Marija Škerjanc. Glede jazza pa je zavrnil ponujeno tezo, češ da je bil prepovedan ali oviran; svoboda je prišla zelo hitro, že sredi petdesetih let, k čemur je precej prispeval Bojan Adamič, plošče in drugo gradivo pa so dobivali iz tujine.
Mojca Menart se je spomnila nekdanjega direktorja Založbe kaset in plošč RTVS Jureta Robežnika z darilom, foto Marijan Zlobec
Čez tisoč let, ko naju več ne bo,
bo spet prav tak večer, kot je nocoj,
na modrem nebu oddaljenih svetov,
spet kot nocoj bo Orion sijal. (Gregor Strniša)
Vnukinji Jureta Robežnika: Kristina in Tea Robežnik ter Elza Budau, foto Marijan Zlobec
Mojmir Sepe in Jure Robežnik, foto Marijan Zlobec
Elza Budau in Ivo Umek, foto Marijan Zlobec
Marijan Zlobec