So bile najhujše udbovke ženske ?

Igor Omerza je na sinočnji predstavitvi bil precej podroben v orisu vsebine svoje knjige. Pri omembi Milana Kučana, češ da je on dobival biltene tajne politične policije, pa iz same knjige to ni tako preprosto razvidno, kot je to vehementno omenil in posledično očital zgodovinarju Božu Repetu, češ da tega v svoji knjigi o Kučanu ni omenil. Iz knjige nekako bolj sledi, da je Kučan prejemal tovrstne biltene šele po letu 1979.

Igor Omerza, foto Marijan Zlobec

Omerza v knjigi objavlja večkrat seznam prejemnikov Indikativnih biltenov, a je v sami predstavitvi kronologije in prejemnikov površen. Kakorkoli že, to bo že sam preciziral. Ne nazadnje ima možnost napisati kritiko Repetove knjige, zlasti z vidika tistega, kar v njej manjka.

Dr. Božo Repe na predstavitvi knjige o Milanu Kučanu, foto Marijan Zlobec

Žal je Omerzova knjiga precej enostranska, ker se naslanja samo na poročila sodelavcev Udbe, ne pa na vsebino tekstov, kaj šele njihovo analizo. To bi bilo na primer še kako zanimivo pri Pahorjevem konkretnem publicističnem napadu ali vsaj polemiki z Edvardom Kardeljem v knjižici Odisej ob jamboru, ki je izšla že leta 1969. Kaj je vsebinsko pomenil že naslov in ali ga je Udba razumela? Ga razumejo danes vsi?

Boris Pahor na praznovanju francoskega državnega praznika, foto Marijan Zlobec

Tu Omerza ne naredi analize, s katero bi pokazal Borisa Pahorja kot dejanskega nosilca idej o pravici slovenskega naroda do samostojne države. Nasploh te knjižne zbirke, imenovane Kosovelova knjižnica, ne analizira ne vsebinsko ne pregledno, ne celovitega odnosa Udbe do nje.

Omerza se prav tako povsem izogne mnogo bolj pomembnemu romanu, kot se je doslej pokazalo tako v literarni zgodovini kot v sami Pahorjevi biografiji. To je roman Zatemnitev, ki ga je izdal Zaliv v Kosovelovi knjižnici 7 in ga je pisatelj v zadnji verziji napisal junija 1974 in  februarja 1975, sicer pa v osnutkih že nekaj desetletij poprej.

Zapis udbovke Bojane Hudales o Zalivu

Med najhujšimi udbovkami Igor Omerza omenja Bojano Hudales, ki je bila med drugim svetovalka predsednika Republike Slovenije Milana Kučana. Leta 2002 je prejela častni znak svobode Republike Slovenije “za požrtvovalno delo v dobro slovenske države.” Omerza jo predstavlja celo kot kasnejšo voditeljico kabineta Milana Kučana.

V knjigi je Bojana Hudales zlasti predstavljena kot avtorica obsežnega teksta kot poročila ob izidu Pahorjeve in Rebulove knjige Edvard Kocbek pričevalec našega časa. V nekem smislu gre za udbovsko “diplomsko delo”. Omerza sicer ni ugotovil ali ne trdi, da je bila Hudales edina avtorica tega obsežnega teksta, naslovljenega kot Analitična ocena tržaške revije Zaliv in podatki o njenih sodelavcih. (Lahko pa avtorica pojasni, če bi jo Omerza slučajno vprašal).

Omerza v knjigi objavlja nekaj strani fotokopij, v povzetku pa bistveno vsebino 34 strani. Škoda, da teks ni objavljen v celoti in na podlagi celovite objave Omerzova analiza ter komentar, če že gre za udbovsko analizo.

Pahor za Udbo zanimiv po objavi ocene knjige novel Strah in pogum leta 1951

Igor Omerza je v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa omenil, da je vrh režima dodelil spremstvo tajne policije za Borisa Pahorja po njegovi oceni Kocbekove zbirke Strah in pogum Edvarda Kocbeka. Omerza tega Pahorjevega teksta, razen s citatom dveh stavkov, ne predstavlja, še manj analizira. Njega zanima zgolj Udba. Tema analize ocen Straha in poguma je za slovensko literarno zgodovino še vedno prehud oreh. Omerza ne odpre problema, kdo vse je pisal, kdo je naročil in kakšni so ti teksti ter kaj je Udba o vsem tem vedela. O Strahu in pogumu so  v Slovenskem poročevalcu denimo pisali Rudi Janhuba, Tone Fajfar, dr. Jože Potrč (v bistvu javni govor), Matevž Hace, v Ljubljanskem dnevniku v devetih nadaljevanjih Miško Kranjec. Vsega tega v kontekstu Udbe in Borisa Pahorja Omerza ne omenja. Malo je možnosti, da se  Kocbek in Pahor o vseh teh kritikah ne bi kdaj pogovarjala ali da Udba tega ne bi izvedela. Nekaj več Omerza pove o reakciji Primorskega dnevnika na svojo “napako”.

Naslovnice Kocbekove knjige novel Strah in pogum vezana v usnje

Pri analizi kritik bi morda celo opazili, da je bil Josip Vidmar v svoji oceni precej prizanesljiv, vsaj v primerjavi s svojimi nekaterimi drugimi kritikami, kaj šele v primerjavi s kritikami, ki izhajajo danes. Omerza sicer ugotavlja, da je Vidmar prebral že rokopis knjige in ni imel pripomb, da knjige DZS pod vodstvom brata Cirila Vidmarja ne bi natisnila. Vidmar je seveda imel številne pripombe, zlasti se je kritično obregnil ob Kocbekovo psihološko orisanje svojih junakov, češ da je bil preveč pod francoskim vplivom (personalizma) in da je “vsebina te psihike  edini junak knjige”.

Režim je od Javorška zahteval, da napiše vse, kar ve o Borisu Pahorju

Kot je povedal Igor Omerza, je režim zahteval “od ovaduha Pietteja alias Jožeta Brejca, pozneje Jožeta Javorška, ki je bil sicer takrat v zaporu, da maja 1952 napiše vse, kar ve o Borisu Pahorju. Dokument je odkrila Alenka Puhar in skupaj sva ga skoraj v celoti razvozlala, kar je bilo precej zahtevno opravilo. Kakorkoli že, udbovski lov na Borisa Pahorja je bil tako odprt. Žrelo požrešne in življenja drugih ljudi goltajoče Udbe se je tudi zanj odprlo!”

Jože Javoršek, foto Občina Velike Lašče

Knjigo o Jožetu Javoršku je imel v mislih in je že začel priprave pokojni dr. Andrej Inkret. Ali jo bo sedaj napisala Alenka Puhar, ni znano. Vsekakor bi bila nujna knjiga z naslovom in kajpada vsebino Jože Javoršek kot sodelavec Udbe z objavo vseh identificiranih njegovih poročil, za katera so povsem zanesljivi dokazi. Taka knjiga je nujna iz več vidikov, ne nazadnje čisto literarnega, kot tudi v kontekstu tistega, kar je Javoršek lagal v svoji knjigi Kako je mogoče, ko se mu je sin obesil in krivdo zvrnil na marsikoga povsem zunaj sebe in sinovega védenja, kdo je njegov oče v resnici in še marsičesa v kontekstu sinove ljubezni do punce in njenih menda udbovskih staršev. Prav tako je Javoršek napisal knjigo Pičevci, v kateri je obračunaval s sodelavci revije Prostor in čas. In potem še Nevarna razmerja. Kompleksno in kompletno obelodanjenje Jožeta Javorška je nujno spričo cele vrste ljudi, ki jih je za denar, honorar ali plačilo, kot hočete, špijoniral, med njimi poleg Kocbeka, Pahorja, Rebule…še svojega dobrotnika Josipa Vidmarja, pri katerem je imel na SAZU tajniško funkcijo in dobro službo. Žal Omerza te potrebe še ni izrazil, kar pomeni, da bo to opravilo moral prevzeti nekdo drug, morda sama Alenka Puhar. Od literarnih zgodovinarjev tega ni mogoče pričakovati. Edini svobodni slovenski literarni zgodovinar je bil žal že pokojni dr. Jože Pogačnik.

Alenka Puhar na predstavitvi Omerzove knjige o Udbi v Dragi, foto Marijan Zlobec

Igor Omerza je omenil, da je pomembno etapo v tajnem zalezovanju Pahorja predstavljalo udbaško spremljanje njegove vloge pri zamejski reviji Sidro (leta 1953) in zamejski reviji Tokovi (leta 1956). Vse to je bila posledica preprostega dejstva, da obe omenjeni tržaški reviji nista bili pod cenzorsko oziroma ideološko kontrolo matice.

Pavle Merkù, foto Primorci.si

Omerza v svoji knjigi Boris Pahor V žrelu Udbe omenja, da je Sidro dočakalo zgolj dve številki. Revijo so ustanovili in izdajali Boris Pahor, Alojz Rebula in Pavle Merkù. Udba je Sidro in sidrašem sledila še nekaj let zatem, ko revije ni bilo več. Omerza Merkùju ne namenja posebne pozornosti z vidika morebitnega nadziranja glasbenika in skladatelja s strani Udbe. Ko je izšla knjižica o Kocbeku, ga niso niti zaslišali. Prestregli pa so njegov očitek Rebuli, češ “da ni bilo umestno objavljati teh vprašanj in da se v revolucijah marsikaj zgodi.”

Zakaj je Omerza v svojo knjigo vnesel anekdoto iz pogovora med dr. Mišo Jezernikom in dr. Dušanom Pirjevcem, kot jo je posnela Udba na Pirjevčevem domu v Tacnu, je bolj stvar avtorjeve skrbi za “udarnost” knjige, kot povezanost s samim Borisom Pahorjem. Ker pa je udarnost simpatična, naj s to anekdoto tu končam. Anekdoto so sicer udbovci posneli dobesedno in jo zapisano v Indikativnem biltenu posredovali Sergeju Kraigherju in Francetu Popitu. Vtis je, da so udbovci pravzaprav “uživali”, da so lahko “tolkli” na obe strani in o aktualni oblasti izvedeli marsikaj, česar ta oblast ne bi želela, da vedo.

Dušan Pirjevec, foto MMC

“Tako je sredi pogovora Jezernik (kodno nadzorovan kot Grob) dejal, da je “Dolanc izbrani naslednik” Kardelja, a mu je Pirjevec oporekal takole:” Sploh ne. Dolanc bo Kardeljev pribočnik. Karkoli bo Kardelj, Dolanc bo vedno njegov pribočnik, če mu ne bodo Srbi prej vrat zavili. Veš tisti vic, kdaj bo boljše? Boljše bo takrat, kadar bo vdova Jovanka (po Titu) v Ljubljani na pogrebu Edvarda Kardelja vprašala vdovo Lidijo (po Kraigherju), kdo pa je pravzaprav Dolanca zaklal in bo vdova Lidija rekla, ta baraba Popit. (Smeh)” (Indikativni bilten, RSNZ, 21. 3. 1975, posebna priloga: Sovražna stališča Dušana Pirjevca in Miša Jezernika, str. 4)”

(Se nadaljuje)

Marijan Zlobec