Udba nad Borisa Pahorja že od leta 1952 dalje

Veliko ljudi je prišlo v prostore Svetovnega slovenskega kongresa na predstavitev najnovejše knjige Igorja Omerze Boris Pahor v žrelu Udbe, ki jo je izdala Mohorjeva družba Celovec, tako kot nekaj avtorjevih zadnjih knjig. Morda to dejstvo že samo po sebi pove veliko. Vsekakor je Udba nadzirala Slovence tudi v zamejstvu, na Tržaškem in Koroškem. Prva predstavitev knjige je bila že včeraj v Trstu, tako da Boris Pahor, ki bo kmalu praznoval 104. rojstni dan, nocoj ni prišel še v Ljubljano.

Igor Omerza in urednik Celovške Mohorjeve družbe Hanzi Filipič, vse fotografije Marijan Zlobec

Igor Omerza je na predstavitvi svoje knjige povedal, da gre za obdobje zalezovanja Borisa Pahorja, ki je dokumentirano v knjigi in obsega čas od maja 1952 do decembra 1989 ali dobrih 37 let. Knjiga je razdeljena v okviru tega obdobja na pet delov: centralni del knjige je leto 1975, ker “komunistični vrh in njemu sledeča tajna politična policija takrat naravnost podivjata nad Pahor – Rebulovim aranžmajem tržaškega pričevanja Edvarda Kocbeka o povojnem pokolu neoboroženih domobrancev.”

Igor Omerza

Omerza je o delovanju Udbe v Trstu in njegovi okolici napisal kar tri knjige.Ugotovil je, da sta bili dve mesti v okviru slovenskega kulturnega prostora najbolj prestreljeni z delovanjem slovenske tajne politične policije – Ljubljana in Trst. Kot je dejal Omerza, so se “naši marljivi udbovci po Trstu in okolici sprehajali skoraj tako kot po Ljubljani.”

Alenka Puhar

Omerza je predstavil oziroma omenil 62 tajnih udbaških obdelav, akcij ali raziskav, ki se pojavljajo v knjigi in ali so neposredno ali posredno povezane z zalezovanjem Borisa Pahorja. Nekatera imena je Omerza dekodiral, nekaterih pa (še) ne. Glede na nadzor Borisa Pahorja so najpomembnejše udbaške rabote: Jambor, Ljubljančan (Boris Pahor), Jambor II, Meščan, Osredkar (Alojz Rebula), Stranka, Memorandum (matici neposlušni zamejci, med njimi tudi Boris Pahor), Karla (študijski dnevi Draga), Rezija (vrbovanje, to je pridobivanje zamejskih Slovencev v Ljubljani za udbovsko vohljanje), Separatist (Franc Jeza), Stražar (Janez Gradišnik), Anarhist (Vinko Ošlak), Bohinjski (Edvard Kocbek), Blaž (Viktor Blažić), Privesek (Franc Miklavčič), Filozofinja (Spomenka Hribar), Hotelir (Vinko Levstik), Mavrica (iskanje avtorja sovražnega letaka). Niti ena od omenjenih udbovskih rabot ni v celoti ohranjena, nekatere samo v zelo majhnem delu.

Vrsta za avtograme

Znana so kodna imena 89 konfidentov, zaupnikov, torej ovaduhov slovenske tajne politične policije, tako v matici kot v zamejstvu ali pravi tujini, ki se pojavljajo v knjigi v neposredni ali posredni povezavi z Borisom Pahorjem. Nekatera je uspel dekodirati, nekaterih ne. Uradno so se imenovali registrirani sodelavci in registrirani viri.

Nad Borisom Pahorjem so izvajali tajne preiskave hiše v Trstu, njegovega prostora v Dutovljah, sestrine hiše v Trstu, namestili so mikrofone v stenah tržaške hiše, kontrolirali pošto, telefon, poročali so ovaduhi, verjetno je šlo še za sledenje in skrito fotografiranje.

Leta 1976 so udbovci trikrat tajno preiskali njegovo hišo v Trstu, enkrat njegove prostore v Dutovljah in enkrat delovno sobo, ki jo je imel v Trstu pri svoji sestri Evelini. Za ta dejanja Omerza ima dokumente, zanesljivo pa je bilo takih “obiskov” še več. Leta 1976 so pri Borisu Pahorju vgradili tehnično sredstvo,  snemali pa so ga tudi iz posebno prirejenih osebnih avtomobilov.

Konec oktobra 1977 je bil po Ljubljani raztresen sovražni letak, za katerega je udbovska ekspertka Janja Šušteršič – Nučič 4. novembra zapisala, da je letak  morda napisal Boris Pahor in že dva dneva kasneje so udbovci pri Pahorju v Trstu izvedli tajno preiskavo.

Spomenka in Tine Hribar

Igor Omerza je v knjigi omenil deset bolj znanih slovenskih komunističnih voditeljev, ki so bili informirani po Udbi, kaj počenja “nebodigatreba Boris Pahor.” Med njimi sta dva še živa: Andrej Marinc in Milan Kučan. “O tem udbovskem poročanju seveda ne boste našli ničesar v Repetovi obsežni biografiji o Milanu Kučanu in tudi ne v tistem delu partijskega arhiva, t. i. fond predsednikove dejavnosti, ki se nahaja v slovenskem državnem arhivu in ki se nanaša na obdobje, ko je bil predsednik slovenske komunistične stranke Milan Kučan.”

Janez Janša

Igor Omerza v svoji knjigi posebej natančno opisuje udbaško zalezovanje Borisa Pahorja:

1. zaradi njegove pozitivne ocene Kocbekovih novel Strah in pogum (22. novembra 1951)
2.  zaradi sodelovanja pri revijah Sidro in Tokovi (leta 1953 in leta 1956)
3.  zaradi več kot dvajsetletnega izdajanja revije Zaliv
4.  zaradi ustanovitve Slovenske levice (leta 1968)
5.  zaradi izdaje Kardelju neljube knjige Odisej ob jamboru (leta 1969)
6. zaradi objave Kocbekovega pričevanja v Kosovelovi knjižnici tržaškega Zaliva (1975)
7.  zaradi obrambe Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča, ki sta bila sodno procesirana in zaprta v letih 1976 in 1977.
8.  zaradi suma avtorstva sovražnih letakov (leta 1970 in leta 1977)
9. zaradi sodelovanja na vsakoletnih srečanjih slovenskih izobražencev (t.i. Draga, v udboreku Karla)
10. zaradi sodelovanja z Novo revijo in Društvom slovenskih pisateljev (osemdeseta leta)

Igor Omerza je pokazal dokument, s katerim je Udba začela nadzor nad Borisom Pahorjem. Vzrok je bil njegova bleščeča ocena Kocbekovih novel Strah in pogum v Primorskem dnevniku že novembra 1951. Uredniki Primorskega dnevnika  sprva še niso vedeli, da bo vrh partije v matici konec decembra 1951 ostro obsodil to knjigo in zaradi nje organiziral medijsko gonjo proti Kocbeku, ki se je končala z njegovo odstranitvijo z obeh njegovih visokih funkcij in sledečo desetletno izolacijo.

(se nadaljuje)

Marijan Zlobec