Slovo z Brucknerjevim Te Deumom

Oranžni abonma Slovenske filharmonije se je z nocojšnjim osmim koncertom v tekoči sezoni poslovil. Dirigent Theodor Guschlbauer je sicer v Ljubljani prvič gostoval, ko je bil direktor Slovenske filharmonije še Dragiša Ognjanović, kar ve le malokdo, sam pa zanesljivo, saj sem se tedaj ob Ognjanovićevi prisotnosti v skromni pisarni Slovenske filharmonije z dirigentom pogovarjal. Guschlbauer je pripravil Brucknerjev večer, ne prvič, a s poudarkom na njegovi zadnji nedokončani Deveti simfoniji in Te Deumom (Tebe, Boga, hvalimo).

Te Deum Antona Brucknerja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, vse fotografije Marijan Zlobec

Če pomeni Brucknerjev program nekakšno slovo, bi smeli pomisliti, da se je žal takšno slovo, kot si ga je predstavljal in občutil slavni avstrijski skladatelj, namreč kot pot v večnost, za Sovensko filharmonijo končalo veliko bolj negotovo. Celo Bruckner ni več zmogel napolniti Gallusove dvorane, zanimivo pa je bilo, da je precej ljudi prišlo samo na Te Deum. Slovenska filharmonija ali bolje njenemu vodstvu vse leto ni uspelo narediti ničesar bolj pozitivnega in optimističnega od nenehnega zavlačevanja sprememb in preobratov, seveda z upanjem orkestra in zbora na bolje, zase pa za ohranitev svojega dominantnega položaja.

Združena zbora Opere SNG Maribor in Slovenske filharmonije

Na svetu ni možno, da ne direktor ne umetniški vodja ne prideta na svoj koncert, kar pomeni, da za koncerte ne odgovarja nihče. Jasno je, da v takih razmerah ansambel, torej orkester in zbor Slovenske filharmonije, svojih šefov ne more kaj dosti spoštovati, če manj ceniti, ampak si lahko vsi le želijo, da enkrat za vselej izginejo iz hiše, ki so jo spravili ob dober glas, krivdo zvrnili na medije in svoje zaposlene, hkrati pa poskrbeli za lastni žep, kot nobeden vodilni poprej.

Boga lahko časti vsa zemlja, kot poje Bruckner v Te Deumu, a on je vedel, kaj je prava duhovnost, ko je iskal poslednje skrivnosti živih in mrtvih ter se hkrati sklanjal pred Očetom neskončnega veličastva, kot je zapisano v besedilu. Brucknerjeva kompozicja je sorazmerno kratka, a obsega vse, kar se da reči tako z orkestrom (z orglami), kot mogočnim zborom in štirimi solisti.

Marko Fink

V Ljubljano je prišel na pomoč Zbor Opere SNG Maribor in s pevci Zbora Slovenske filharmonije dosegel zavidljivo enotnost in glasovno ubranost ter zrelost, kar je za Bruknerjevo hvalnico veliko bolje. Nasploh je v velikih  vokalno – inštrumentalnih delih efekt zrelih glasov nedvomno  veliko večji, seveda s pripombo, da sama moč glasu še ne daje duhovne podobe in značaja hvalnici, če ni tiste predanosti, ki sledi volji in ponižnosti, kot sta bili v “starih časih” nekaj samo po sebi umevnega, danes pa ju skoraj ni več.

Domagoj Dorotić in Marko Fink

Guschlbauer je imel dobre in glasovno izenačene, hkrati pa karakterne soliste, tako v obeh ženskah: češki sopranistki Petri Froese, naši mezzosopranistki Nuški Drašček Rojko, kot hrvaškem tenoristu Domagoju Dorotiću in veteranu basbaritonistu Marku Finku. Vsakdo je imel svoj pomemben trenutek, še posebej sta bila kontrastna oba solista, Dorotić s svojim lirizmom in glasovno čistostjo, Fink pa je presenetil z enovitostjo barve in glasovno izenačenostjo v basovski legi ter toplino izraza. Obe solistki nista iskali svojih dominantnih pozicij, ampak se bolj prilagajali enotnosti celote, kot tudi solističnemu kvartetu kot izenačeni in glasovno efektni prisotnosti ter v dinamičnem soglasju z ostalimi glasbeniki.

Nuška Drašček Rojko in Petra Froese

Guschlbauer pravzaprav ni imel veliko naporov. S svojo izušenostjo in tradicijo nastopanja z Brucknerjem vstopa v krog še bolj izkušenih dirigentov v preteklosti, kot so bili Eugen Jochum, Lovro von Matačić ali Herbert von Karajan.

Brucknerjeva Deveta simfonija

Deveta simfonija v d-molu WAB 109 je v treh stavkih domnevno ostala nedokončana, a je že tako, da skladatelj simfonijo lahko dokonča že po prvem, drugem ali tretjem stavku. Bistvo je, da pove  vse, kar ima za povedati. Bruckner je svoje že povedal, manj simfonični orkester Slovenske filharmonije. Že na začetku se ni čisto ujel, nekatere pasaže so bile še ohlapne, zvok večjega korpusa trobil (osem rogov, na koncu štirih Wagnerjevih tub) ne maksimalen, podobno 60 godalcev ne vedno dovolj intenzivnih, s premalo dramatično močjo. Med pihalci je jasno, da sta najboljša Matej Šarc na oboi in Aleš Kacjan na flavti. Interpretacija je imela nekaj vrhunskih trenutkov, nekaj slabih, večinoma med dobro in prav dobro, se pravi še precej daleč od onega, kar se skriva v dobrih glasbenikih, če jih nekdo predrami tako, kot je to znal Arturo Toscanini, namreč da je iz njih izvabil več, kot so bili sami o sebi prepričani, da zmorejo.

Theodor Guschlbauer

Theodor Guschlbauer je obvladal  simfonijo na pamet, a je v interpretaciji vendarle precej akademsko zadržan. Bruckner je bil globoko religiozen, ni bil pa anemičen, ampak vsekakor zelo dramatičen simfonik. Pustimi ob strani njegovo občudovanje Richarda Wagnerja, ki za razliko od njega ni občudoval – nikogar, razen enega.

Marijan Zlobec