Založba Beletrina je pravkar predstavila zelo posebno knjigo Kranjsko klobasanje Slovenska zgodovina, kot jo pišejo packe kranjske klobase na časopisnem papirju Jerneja Mlekuža. Slovenci imamo redek privilegij, da lahko klobasamo na tako izviren način, kot je samo naša in v Evropski uniji patentirana in zavedena kranjska klobasa, kar pomeni, da smo vsaj eden, če ne celo najbolj razvit narod na svetu. Kajti narod, ki ne zna klobasati, nima ne soli ne duha, ne jeze ne humorja, ne veselja ne žalosti, ne zna ne jesti ne piti. Skratka klobasanje je vir vseh navdihov, potreb in sprostitev. Poleg tega, kot veste, ne poznam Slovenca, ki ne bi rad klobasal, kaj šele onega, ki tega ne bi znal.
Jernej Mlekuž, vse fotografije Marijan Zlobec
Kranjsko klobasanje je naš najbolj množični šport, bolj množičen kot smučanje, kolesarjenje, gobarjenje, pohodništvo s ciljem na Triglavui… Kranjsko klobasanje je stilno vrhunski žanr, ki ima svoj hiter začetek, dolgo ekspozicijo, še daljši crescendo in negotov ter nepredvidljiv konec, pri čemer mrtvi niso izključeni. Klobasanje je lepota življenja, njegovo zdravje, optimizem in sreča, kot je ne daje noben politični sistem, država ali vera.
Kako je potemtakem možno, da je tako pomembno temo, kot je Kranjsko klobasanje kot literarno in raziskovalno relevantno, nekdo lahko obelodanil šele sedaj ? Odgovor je skrit v tako neskončni temi, kot se kaže v 6500 zadetkih na spletnem portalu, a s še vedno nejasno etimologijo, ki pa zanesljivo sega v čas razcveta kranjske klobase, to pa je nekje v zgodnjem 19. stoletju. Kot veste France Prešeren še ni znal klobasati, kar pomeni, da kranjske klobase še ni poznal. Drugače je bilo z Janezom Trdino, on je namreč tako klobasal, da je celo v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev cenzuriran. Tako kot sicer Prešeren, a on je kvantal, kar je redka varianta klobasanja, ko izgubiš rdečo nit in potrebuješ nov zagon.
Aleš Šteger se kranjskega klobasanja hitro uči
Če pišeš poročilo s predstavitve knjige Kranjsko klobasanje, bo vse kar zapišeš, preskromno klobasanje, kot ga je v resnici v knjigi. In to v knjigi, ki se sklicuje na ves slovenski dnevni tisk in njegovo zgodovino, na ves klobasanjski humor, ki je tako slovel še pred drugo svetovno vojno, ali še nekaj desetletij po njej, a najmanj v demokraciji in samostojni državi, kjer ljudem niti za klobasanje ni kaj dosti. In ko ljudstvo neha s kranjskim klobasanjem, se je zares treba vprašati, kaj je z nami narobe?
Avtor Jernej Mlekuž se ne sprašuje, ampak ugotavlja, od začetka do konca, od nazaj do naprej in postrani: on ve, da je špricanje maščobe iz kranjske klobase več od rezanja kakega pustega dunajskega zrezka, pri katerem res ne moreš ničesar sklobasati.
Naslovnica knjige
Začuda nam ob vseh tekmovanjih in iskanju najboljših kranjskih klobas manjka narodno in celo mednarodno tekmovanje o kranjskem klobasanju; a vista, brez not, direktno na odru in v ljudi.
Hinko Smrekar – Far Pomarančar in kaplan Trdoglav, Osa, 3. november, 1906
In kaj je še hujšega od Kranjskega klobasanja? Kranjsko klobasarjenje. In najvišja kategorija? Dr. Slavoj Žižek.
Dan, 2. junij 1913
Urednik Beletrine in še posebej Knjižne zbirke Koda Aleš Šteger tega še ni pogruntal, a se od Mlekuža hitro uči. Lahko organizira prvo tekmovanje v kranjskem klobasanju ali celo klobasarjenju na Ptuju na festivalu Poezije in vina. Šteger ni gastronomski strokovnjak, tako kot Mlekuž, a se rad in hitro uči.
Brivec, 10. januar, 1899
“Kranjska klobasa piše slovensko zgodovino (tudi) z madeži, ki jih je pustila v slovenskem časopisju – po besedah Ivana Prijatelja »instrumentu, ki je pri kulturnem in civilizacijskem preporodu slovenskega ljudstva v narod […] igral glavno vlogo«. Ne le da so veliki možje (pa sem in tja tudi kakšna ženska) in dogodki grdo popackani z madeži kranjske klobase. Teme – kot so narodna prebuja, politično nategovanje, lovljenje novcev, kulturniško šopirjenje, duh revolucije in konec zgodovine – so kot meso in mast v čreva kranjskih klobas na silo stisnjene v posamezna obdobja: avstro-ogrski čas, prvo in drugo Jugoslavijo ter samostojno Slovenijo.
Cigara in klobase – Slovenec, 22. oktober, 1933
Knjiga predstavlja iskrivo, analitično prodorno in metodološko fundirano, hkrati pa nadvse kratkočasno, mestoma šokantno in drugje izrazito kratkočasno analizo naroda skozi duh klobase oziroma nacionalne jedi, ki je Slovenijo ponesla v vesolje. Razkrivanje pomenov kranjske klobase in njihovih sprememb lahko torej beremo kot nekakšen gosti opis ali še bolje opis slovenske družbe in kulture na osnovi eksemplaričnega primera analize materialne kulture.”
Dr. Jernej Mlekuž je na Fakulteti za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici doktoriral na temo bureka. Raziskovalno se posveča teoriji in metodologiji migracijskih študij, kulturnim vidikom migracijskih procesov, materialni kulturi, družbeni prostorskosti, medijskim študijam, epifenomenom in rečnim pretokom.
Marijan Zlobec