Celjska Mohorjeva družba je predstavila knjigo zapiskov in dnevnikov nekdanjega večkratnega taboriščnika (Trbovlje, Maribor, Flossenbürg, Dachau – Allach) 1204 dni teme avtorja Franja Zoreta, starega očeta Jožeta Razpotnika, ki se je odločil za ureditev rokopisov in izdajo v knjigi več kot sedemdeset let po končanem dedovem pisanju.
Fotografija Franja Zoreta in 15 dkg celodnevne porcije kruha za taboriščnike v Dachau – Allachu pri Münchnu, vse fotografije Marijan Zlobec
Knjiga je sicer osebna in osebno izpovedna, vendar pa sega daleč čez; v razmere takoj po nemški okupaciji Štajerske, bombardiranju Zidanega mosta, takojšnji prepovedi slovenščine v šolah, zaprtju duhovnikov, zdravnikov in učiteljev ter nasiljem nad vsem prebivalstvom.
O potrebi in celo nuji izdajanja takih knjig je na dopoldanski tiskovni konferenci najprej spregovorila ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič, o spominih na deda in genezi knjige do izida pa vnuk Jože Razpotnik. Med drugim je povedal, da je izvedel za obstoj dedovih zapiskov iz taborišč v osnovni šoli in da je bil že en poizkus s pretipkavanjem rokopisov z namenom knjižne izdaje, ki pa se ni posrečil. Tako se je dela lotil sam z vnašanjem besedil, napisanih z različnimi svinčniki, tudi tintnimi, v računalnik. Rokopis je objavljen v velikem deležu, razen čisto na koncu, ko je bil Zore že doma in je postajala vsebina manj zanimiva oziroma se je ponavljala. Kot je povedal, je deda Franja Zoreta, ker je po svoje pomagal partizanom, nekdo izdal.
Jože Razpotnik, Zoretov vnuk
Franjo Zore je po srečnem naključju, kljub pregledovanju osebne lastnine, kolikor je sploh bila dovoljena, in osebne prtljage, uspel ohraniti in pretihotapiti svoje s svinčniki napisane rokopise v domovino, potem ko je dočakal osvoboditev nacističnih tovarn smrti, še posebej v dveh nemških delovnih taboriščih: Flossenbürg in Dachau – Allach.
Ravnateljica CMD dr. Tanja Ozvatič
Besede, ki jih je zapisal Franjo Zore, se berejo kot napet roman, a s trpkim dejstvom, da se je vse to dogajalo. Kaj bi se zgodilo z Zoretom, če bi nacisti njegove zapise dobili in prebrali njihovo vsebino, si ni težko predstavljati. Franjo Zore je bil najprej zaprt v Trbovljah, nato v Mariboru in na koncu v dveh omenjenih nemških delovnih taboriščih. Sredi avgusta 1942 so ga premestili v Flossenbürg, zatem pa v marcu 1943 v taborišče Dachau – Allach. V tem taborišču je Zore spoznal nemškega delovodjo v civilu. Med njima se je ustvarilo zaupanje, kot sta ga lahko ustvarila dva človeka, ki sta verjela v človečnost. Preko delovodje si je Zore lahko dopisoval z ženo, prejemal pa je še pakete s hrano, ki jo je potem v taborišču delil.
Urednica Alenka Veber
Zakaj je pisal in tvegal glavo? Vnuk Jože Razpotnik se je strinjal z urednico knjige Alenko Veber, da je ded pisal zaradi želje po pričevanju in hkrati preživetju, z upanjem, da se bo rešil, kar se je zgodilo. Avtorjeva trnova pot se je začela že 12. januarja 1942, ko so popoldne v Franjev dom vstopili trije črno oblečeni gestapovci z mrtvaškimi glavami na čepicah in ovratnikih ter ga na hitro aretirali z besedami: “Takoj z nami!” Po besedah Zoretovega vnuka Jožeta Razpotnika, Franjo Zore ni bil partizan, je bil pa zaupnik in simpatizer Osvobodilne foronte, saj je družina partizanom pomagala s prehrano, oblekami in prenočitvami. Iz taborišča se je vrnil v domovino 16. junija 1945. Zadnje obdobje opisuje v poglavju Odlomki iz dnevnika.
Dr. Martina Orožen
Dr. Martina Orožen je obudila spomin na dogajanje na Štajerskem po nemški okupaciji, še posebej na streljanje talcev (skupaj okrog 1500) in njihovi knjigi Pisma talcev. Omenila je, da tedaj na Štajerskem ljudje niso vedeli, kaj se dogaja drugod po Sloveniji. So pa doživljali totalno nemško asimilacijsko politiko, ki je že otroke prisilila, da so v šoli govorili samo nemško, čeprav niso znali, peli pa samo še latinsko, in to pri maši. Nemci so streljali nedolžne talce po svojih kriterijih glede na čin ustreljenega nemškega vojaka. Dr. Martina Orožen je kot slavistka predstavila Pisma talcev tudi na slovitem tedaj že 31. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture. Več izdaj knjige pod naslovom Poslovilna pisma žrtev za svobodo je izdal Milan Ževart v Mariboru.
Dr. Orožen je izrazila željo, da ta Pisma nikoli ne bi bila pozabljena. Med okrog 150o talci jih je bilo morda le kakih dvajset komunistov, vsi drugi pa so bili domoljubi in večinoma verujoči ljudje brez vmešavanja v politiko. Omenila je še, da so imeli na smrt obsojeni dve uri časa, da so napisali svoje poslednje pismo domačim v slovenskem jeziku. Sama je izhajala iz take družine, saj so ji očeta ustrelili, tako da je mama ostala sama s šestimi otroki. In bili so izpostavljeni obsodbi okolja kot “otroci bandita”.
Dr. Martina Orožen je v svojem referatu na omenjenem 31. SSJLK na koncu zapisala:
“Skozi lastno izkušnjo Vam želim samo približati neopazno, nepojmljivo trpljenje na stotine slovenskih otrok, ki so bili v svojem otroštvu izpostavljeni, obubožani, tudi po vojni bolj ali manj prepuščeni skrbi mater-vdov, če so ostale žive; izpostavljeni družbeni vzgoji in prevzgoji ob iskanju tudi neustreznega poklica za preživetje. Okolica je ostajala do otroških usod neobčutljiva. “A očeta so ti ustrelili? Saj nisi edina.” Zame pa je bil moj oče najboljši in najlepši človek na svetu. Kljub poslovilnemu pismu sem se zatekla v sanje, da se bo nekega lepega dne vrnil. Pa se ni – in njegova smrt je postajala enaka ničli. Zato danes obsojam krivično, nasilno vojno, obsojam manipulacije z besedami, ki so jih danes polni časopisi, obsojam etiketiranje, enačenje besed partizan, komunist, stalinist, fašist, izdajalec, kolaborant, belogardist, črnorokec, in ne vem kaj še vse. S kakšno lahkoto in neodgovornostjo posamezniki prilepljajo tovrstne etikete drug drugemu, ne da bi se zamislili nad razsežnostjo globinske tragike, ki so jo povzročile tri vrste okupacije slovenskega ozemlja (nemška, italijanska, madžarska). Tri različne bridke izkušnje med drugo svetovno vojno še zdaj, v samostojni državi, razdvajajo Slovence ter ovirajo narodno spravo in enotnost. S pieteto se zato spomnimo vseh – tudi tistih, ki so padli na tujih frontah brez poslovilnih pisem, in tistih, ki so padli nekrivi kot žrtve strašnega maščevanja v povojnem letu in kasneje. Zaradi določenih, njim neznanih ciljev, jim je bilo vzeto življenje. Vojna ni rešitev – po diplomatskih poteh je treba storiti vse, da bo povsod po svetu izpolnjena zapoved, dana človeku:
NE UBIJAJ!”
Marijan Zlobec