Kultura je še vedno krizantema na beračevi suknji

Prva objava po simpoziju Prihodnost slovenske kulture v počastitev spomina na Rudija Šelige je takoj vzbudila velik interes med bralci. Tokrat povzemam besede iz nagovora Iva Svetine, predsednika Društva slovenskih pisateljev. Svetina se je izrecno navezal na Šeliga kot nekdanjega parlamentarca, kulturnega ministra in predsednika DSP.

Predsednik DSP Ivo Svetina med nastopom, vse fotografije Marijan Zlobec

“Rudi Šeligo je bil predsednik DSP od marca 1987 do junija 1990. V tem času je napisal vrsto izjav, pozivov, protestov, nagovorov, govorov…Izbor najbolj značilnih in politično najpomembnejših stališč je objavil v knjigi leta 1991. To je bil čas, ko so se rušili zidovi in se razkrajale Ideologije. Obstajala je le še Zveza pisateljev Jugoslavije, kot še en garant “bratstva in enotnosti”, a bila je že popolnoma izpraznjena formacij, ki jo je zgodovina že močno obgrizla.

Vendar se je na tem terenu, četudi še tako umetno gojenem, že dogajal velikosrbski nacionalizem, ki se mu je bilo treba postaviti po robu. Rudi Šeligo kot predsednik DSP je bil tedaj zagotovo pravi človek na pravem mestu in ob pravem času. Neutrudno je sestavljal pozive in proteste, ki jih je Upravni odbor DSP kar sproti, včasih tudi ne v polni sestavi, potrjeval, saj smo se vsi zavedali, da ni časa za leporečenje, da ni važna forma, ampak vsebina. Reagirati je bilo treba ob vsaki, skorajda vsaki potezi, ki jo je potegnila tedanja federativna oblast. A tudi slovenska, ki je čutila, da se njen ekskluzivni čas izteka, da je treba iskati lestev, po kateri bo lahko čim varneje sestopila z oblasti.”

Ivo Svetina je opozoril, da je branje Šeligovih skoraj trideset let starih zapisov še danes zelo poučno.

Naša pot v samostojno, suvereno državo se je zaobrnila

“Zakaj ? Ker nam kažejo, prvič, da je bil Rudi Šeligo obdarjen s posebno jasnovidnostjo, ki je nujna voditeljem, in drugič, ker danes lahko z žalostjo v srcu ugotavljam, o čemer je slutil tudi Šeligo, da se je naša pot v samostojno, suvereno državo zaobrnila, da zdaj, ko smo gospodarji na domači zemlji, gremo nazaj, rakovo pot, rinemo v regresijo, kot da nas ni zgodovina nič naučila. Res, za nas Slovence, zgodovina ni nikdar bila in ne bo učiteljica In če pustim ob strani vsa druga družbena področja, t. i. podsisteme, ne morem pustiti ob strani kulture.

Še zlasti, ker nenehno, vedno znova in od začetka, razmišljamo, morda bi bilo bolje reči sanjamo, o novem, o prenovi “kulturnega modela”. Ki bi – da, vprašajmo se, kaj bi nam ta novi model kulture prinesel ?

Večji delež proračunskega denarja (2 % državnega proračuna ali celo 2% BDP)?

Ali postopno privatizacijo javnih zavodov na področju kulture ?

Prenova kulturnega modela je nezadostna

Trenutno imamo pred seboj Izhodišča za prenovo kulturnega modela (37 strani), ki jih je pripravilo ministrstvo za kulturo: so le nadaljevanje tistih naporov, ki so jih v “prenovo” ministri in ministrice, še zlasti zadnja Julijana Bizjak Mlakar in njen državni sekretar in sedanji minister Tone Peršak. Četudi gre, po ministrovih besedah, le še za skico, osnutek osnutka, pa ne morem mimo ugotovitve, da si ne prislužijo pozitivne ocene…”

Svetina je opozoril na Šeligov referat za mednarodni simpozij v Gradcu oktobra 1990 z naslovom Spremembe: kultura in svoboda (teze). Šeligo je pisal o kulturi in svobodi, ki sta, kot je zapisal, tako rekoč dvojčici: ene brez druge ni! Svetina je potem spomnil, da je Rudi Šeligo, ko je bil kulturni minister v Bajukovi vladi, pripravil prvi Slovenski nacionalni program za kulturo.

“Rudi Šeligo  Nacionalnega programa kulture ni razumel kot nekakšne (partijske) resolucije, ki jo sprejme partijski kongres, ampak kot kulturno ustavo, na osnovi katere naj bi se sprejemali štiriletni plani, tudi finančno kvantificirani, po katerih bi se financirala kultura. Žal so kasneje ti NPK postali le seznami želja, bolj ali manj neuresničljivih, zlasti pa je vsak novi minister vehementno zavrnil predhodni NPK kot nerealen, utopičen. Ob tem, da gre za dokument, ki je potrjen v Državnem zboru in o katerem mora minister za kulturo vsako leto DZ poročati o njegovem uresničevanju, je to le bolj ali manj neobvezen “dokument”, v vsakem primeru papirnat, tako da ne more ne koristiti niti škodovati nikomur.”

Ivo Svetina se je potem vrnil k Šeligovim tezam iz oktobra 1990, v katerih najprej razmišlja o pomenu civilne družbe, ki je v drugi polovici osemdesetih let začela razbijati partijski monopol in s tem nakazovati politične spremembe. Te so potekale “mehko”, pri čemer je prihajalo, zlasti po letu 1989 tudi do “samoregulacije civilne družbe in že do zarisa ustroja političnih strank in njihovih programov. Pojavile so se zahteve po avtonomiji kulture, pri čemer Šeligo opozori, da je bila na Slovenskem kultura relativno avtonomna že od partijskih posegov vanjo (Perspektive, Oder 57), še zlasti v primerjavi z drugimi jugoslovanskimi republikami.

“Potreba po neodvisni javnosti je zahtevala tudi (re)konstrukcijo družbene realnosti. Civilna družba je reartikulirala kot vrednoti svobodno osebo in suvereno nacijo, s čimer Šeligo nerazdružljivo poveže narodno in individualno osebo. Artikulacija civilne družbe, kot politične sile, pa je postavila tudi temeljno vprašanje prehoda iz enopartijske republike v demokratično državo, to pa je t.i. “politično predstavništvo”. V procesu, ko civilna družba prevzema oblast, Rudi Šeligo vidi svojevrstni paradoks. Kajti v osemdesetih se je vzpostavila razlika med civilno družbo in (pravno) državo. Zdaj pa civilna družba vstopa v državo, v službo državi, s čimer se odpira nadaljnje vprašanje: ali imamo sedaj predstavniško ali neposredno demokracijo? In dalje: se vrednote civilne družbe lahko “brez poškodb” prenesejo na politično oblast ? Ali drugače: ali lahko ideje, porojene na Tomšičevi 12 “preživijo” na Šubičevi 4 ? In dalje: ali lahko kultura (kot del civilne družbe in kot reprezentant enopartijske države) preživi v sferi “apolitičnosti”? Saj je znano dejstvo, da je kultura vedno na določen način subverzivna, in kako naj ohrani svojo subverzivnost, če se zaposli pri državi?”

“Rudi Šeligo na ta vprašanja odgovarja četudi posredno, a zelo nedvoumno, saj meni, da “kultura kliče v svetlobo dneva, evocira človekovo neponovljivost, nezamenljivost, njegovo enkratnost”. Kultura je celostni položaj človeka v svetu, ali z besedami Edvarda Kocbeka, kultura je “zaobjem celotnega življenja”.

“Kultura je anagram pojma svobode”

Zato naj kar takoj dodam: trditve, da sedaj, ko imamo samostojno in suvereno državo, članico EU, kultura nima več takega pomena, vloge, kot jo je imela pred tem, ko še nismo imeli svoje države. Odgovor je en sam: kultura ima danes in tu še večji pomen, kot ga je imela pred četrt stoletja. In zakaj ? Ker smo del EU, katere zidovi vsak dan kažejo več razpok, in ko ugotavljamo, da je stara gospa izgubila kompas, da od nje kmalu ne bo kaj več, kot je bilo na začetku, “skupnost premoga in jekla”! Kultura je (naša) svoboda in svoboda je (naša) kultura! In prav nikakršna prenova kulturnega  modela nam ne bo pomagala, niti za 100 odstotkov povečana proračunska sredstva za kultur, če ne bomo razumeli kulture tako, kot jo je Rudi Šeligo! “Kultura je anagram pojma svobode”!

Kapitalizem je vse prehitro pokazal svojo kanibalsko naravo

Kajti kultura proizvaja smisel, a ne le smisel, ampak tudi simbole, brez kazerih človek ne more ostati človek. Pred 40.000 leti je v jami nekje na Španskem človel prvič pustil na steni odtise svojih dlani in s tem je sebi in nam vsem povedal, da svet in življenje ni le lov, hrana, ogenj, rojevanje otrok, ampak tudi opredmetenje njegovih sanj!

Rudi Šeligo zamišljen v slovenskem parlamentu, foto Marijan Zlobec

A Rudi Šeligo je bil toliko vizionar kot tudi praktik. Zavedal se je, da, prvič, civilna družba s pojavom političnih strank izgublja na svoji moči. Da se tudi pisatelji, kot paradigmatični ustvarjalci presežne vrednosti na področju duha, soočamo z neizprosnim dejstvom, da je demokracija mogoča le kot predstavniška (ne glede na volilni sistem!), da je preskok iz socializma v kapitalizem, iz socializma, ki si je skušal nadeti človeški obraz, v kapitalizem, ki je vse prehitro pokazal svojo kanibalsko naravo, da ne gre za vprašanje, kako se bomo ravnali po zakonih demokracije (kot najboljšega sistema med slabimi!), če pa nimamo nobene tradicije?! In to navkljub temu, da je “ustvarjalni del kulture spodmikal kamne palače, spodjedal ideologijo, pretresal in svaril”, da je ustvarjalni del kulture uporen in kritičen, od Trubarja dalje, saj je “slutnja zarje” hrepenenje po tistem, česar (še) ni (poezija je tisto, česar še ni, poesis je po Aristoteklu prehod iz nebivajočega v bivajoče)…Navkljub vsemu temu nimamo nobene garancije, da bo (demokratična) elita, ki je prišla na oblast s pomočjo civilne družbe oz. natančneje, ki jo je inicirala literatura, to razumela in razumela kulturo tudi kot svojo svobodo.

Žal je minulo četrtstoletje pokazalo, in vse bolj jasno se to izkazuje, da politična (in ne demokratična) elita, ki je le pogojno elita, kulture ne razume več kot pogoj in garant (tudi svoje) svobode. Zanjo je kultura še vedno nepotreben strošek! Je luksuz, ki se mu moramo v časih “krize” razumno odpovedati, brez nje bomo že kako preživeli. In ministri za kulturo se nenehno sklanjajo nad debele šope papirja, na katerih piše “prenova kulturnega modela”.

Rudi Šeligo oktobra 1990 ugotavlja, da pri nas (žal) ni prišlo do očiščenja in pomlajevanja. In danes, maja 2017, lahko samo rečem: kultura je še vedno krizantema na beračevi suknji. Krojači pa razmišljajo in razmišljajo, kako bi ukrojili novo suknjo.” (Ivo Svetina)

Marijan Zlobec