Med nastopajočimi na simpoziju Prihodnost slovenske kulture je bila predsednica PEN, pesnica, publicistka, esejistka, kritičarka, keramičarka, lončarka, kostumografka, prevajalka, urednica Ifigenija Simonović. Govorila je o Rudiju Šeligu, kot ga je sama srečevala. Govorila je sproti in iz glave, a je bil njen nastop tako impresiven, da bi bilo škoda, če bi izginil oziroma šel v pozabo, zato sem jo naprosil, če bi svoj nastop obnovila in sama napisala tisto, o čemer je spregovorila v prostorih Društva slovenskih pisateljev.
Ifigenija Simonović med svojim nastopom v DSP, vse fotografije Marijan Zlobec
Rudija Šeliga se spominjam zelo dobro, pogosto, rada in nerada. Ko so OHO-jevci še hodili v gimnazijo, ko je Iztok Geister urednikoval gimnazijski list Plamen, ko je Naško Križnar snemal prve videe in ko je Pavle Lužan šele sanjal o dramatiki, to je bilo v Kranju, kjer sem odraščala, je bil Franci Zagoričnik ravno toliko starejši od njih, da jim je lahko povedal, kaj se dogaja v Ljubljani. Prihajali so k njemu, dokler niso sami odšli v Ljubljano, študirat, in Zagoričnika prerasli. Med njimi je bil tudi Rudi Šeligo. Govorim verjetno o letih 1965, 1966 ali kaj takega.
Ifigenija Simonović se je spominjala prve generacije umetnikov
Prihajal je tudi Rudi Šeligo. Takrat ni bil več pozavnist, že je hodil študirat, verjetno je že imel družino. Vrgel je kamen na balkon, takrat ni bilo zvoncev, Zagoričnik je šel na dvorišče, jaz in mama pa sva prikrito opazovali skozi okno. Ker sem bila precej nesrečna deklica, sem se seveda zaljubila v Marka Pogačnika (to me je zaposlovalo kakšno leto ali dve), za Rudija pa sem pripravila drobceno pisemce, v katerem sem mu želela povedati o svoji nesreči. Mislila sem ga vreči z balkona, neopazno, a nikoli ni prišlo do tega. Ohranjalo pa mi je upanje, da bom trpela samo še do naslednjega kamenčka, ki bo padel na balkon. Tako sem si ga izbrala za zaupnika, ne da bi on to vedel. Od takrat rada polagam upanje v moško odrešilnost.
Potem je tudi Rudi prerasel Zagoričnika in ni več prihajal, ali pa je Zagoričnik večkrat odhajal v Ljubljano in se s Perspektivaši, Problemaši itd. srečaval v Ljubljani. Pogosto me je jemal s sabo. Tako se spomnim mladih urednikov: Nika Grafenauerja, Rudija Šeliga, Marjana Rožanca, Tarasa Kermaunerja, Veljka Rusa, Vena Tauferja, Daneta Zajca in vse te generacije. Tudi Saše Vegri od takrat. Šalamun je šel svojo pot, ne spomnim se ga iz tistih časov. Zato sem se ob vrnitvi v Slovenijo, že ob prihodih iz Londona, seveda naslonila nanje, mlajših nisem niti poznala. Tako je še danes.
V študentskih letih sem se zadrževala na Tribuni, na Problemih pa so v sedemdesetih letih prevladovali Močnikovi in Žižkovi, Rotarjevi krogi. Pisatelji so se začeli umikati. Moji sodobniki, Svetina, Kocbek mlajši, Jesih, Hanžek… so bili spet drug krog.
Jaz sem se dala zajeti Vitomilu Zupanu. Tako sem izgubila stik z vsemi. On se ni družil z nikomer takrat. Najbrž sem bila tudi sicer precej nedostopna. Hkrati sem tudi hodila na faks in diplomirala v petih letih. Tudi to mi ni dovoljevalo druženja.
Po študiju sem odšla v London in se vračala redko, zlasti prva leta niti ne vsako leto.
Navezala sem se na krog Nove revije, povabil me je Niko Grafenauer. Z njim sem bila v stiku, ker sem na MK pošiljala nove pravljice za otroke, ki so jih potem uspešno prevajali: Roald Dahl, Sue Thousend na primer. Takrat ni bilo interneta, knjige je bilo treba prinesti v Slovenijo.
Mitja Čander, moderator simpozija, in Ifigenija Simonović
Prišlo je tako daleč, da sem v devetdesetih letih prenočevala kar na Novi reviji, na Dalmatinovi. Takrat je Rudi Šeligi vztrajal, da prespim pri njih. Vključila sem se v njegovo družino. Čutila sem, da potrebujejo neko razelektrevanje, vsak posebej. To me je precej zavezovalo, Rudi je bil neizprosen, brezkompromisen. Ko sem enkrat stopila v njihovo družino, sem bila iztrgana iz vse druge družbe. Vdala sem se. Šlo je za neko igro, neko dajanje videza, neko vzdrževanje nekega nereda.
Zakaj rečem, da je bil Rudi moj neosebni prijatelj: ker me nikoli ni poklical po imenu. To se mi je posebej vtisnilo v spomin. Njegov odnos do mene ni bil oseben. Niti za trenutek. Ni ga zanimalo nič mojega. Njegove misli so bile vedno nekje drugje. Prav v tem je bil skrivnosten in zanimiv.
Kaj pa je tisto, kar me razveseli, ko pomislim nanj? To, da je znal govoriti, njegovo glasno razmišljanje je bilo poslastica, duhovito, bliskovito, na nož, naj je šlo za literaturo ali politiko. Imel je malho fantastičnih besed. Ko sem prevajala njegov roman Demoni slavja, mi je zaupal, da je besede vzel iz slovarja na koncu Madžarevičevega prevoda Rableaisovega romana Gargantua in Pantagruel. Prav na ta način je bilo pri Rudiju vse HURONSKO, do viška, do skrajnosti. Ta večna napetost in njegove strašne široko odprte oči, to je bilo naravnost pohlepno. Govori o hotljivcih, to je najbolj pravi izraz za njega: R.Š. HOTLJIVEC. Hoteti in doseči bi bil lahko njegov moto.
Skratka, ko je izšel roman Demoni slavja sem menila, da je to prvi roman, ki se je lotil tranzicije v novi državi. Cinično sarkastično pisanje, v njem sem videla junaka v podobi skorumpiranega pesnika. Če se pesnik spridi, je konec sveta. O tem mi je dal misliti. Prevedla sem s pomočjo profesorja Geffreya Stuttarda, ki je bil poročen s Slovenko, sestro Cirila Žebota. Znal je nekaj slovensko, njegov jezik pa je bil neoporečen. Prevod hranijo v NUK-u. takrat je Rudi prišel v London. Z Geoffreyem sta sedela tri dni in se pogovarjala o romanu. Bila sem jima prevajalka. To je bilo nekaj najlepših uric z Rudijem. Takrat se je pripravljal na vodstvo RTV. Od Veseljka, mojega moža, ki je delal na BBC, je izvabil BBC pravilnik, ki smo ga potem skupaj prevajali in je služil za osnovo zakona o RTV in tudi nekaterih drugih spisov, ki jih je delal v času, ko je bil minister.
Iz Londona imam majhen utrinek: Rudi je hotel iti v galerijo, kjer hranijo dela Turnerja. To je ogromen muzej. Ko sva vstopila, je pogledal prvo sobo, ki je bila šele hodnik do večjih soban, in rekel, da je videl dovolj. Seveda, vajen je bil galerij v Kranju. Prešernova hiša je manjša kot garderoba v Tate Galeriji. prisegal je na Bernika in Jemca. Ni želel videti moderne umetnosti, ki bo razkrila majhnost njegovih idealov. O tem sva se pogovarjala. Bilo je zelo dragoceno. O tem, da je vsak vezan na svoj milje, da samo doma lahko nekaj doseže. Nemara se je prav v Londonu zavedel, kako nepomemben je njegov roman v svetovnem merilu. Mislim, da se je celo ustrašil svoje majhnosti. Prav ta izkušnja mi vsiljuje mali nasmehec ob ambicioznosti sodobnih slovenskih ustvarjalcev, ki silijo ven, objavljajo večjezične zbirke. Mislim, da je dovolj dobro, če prepričaš slovenskega bralca. Če samo enega! Jezik ni samo orodje, jezik je duša literature. Naj bi jezikovna umetnina imela dušo!
Ob koncu življenja je Rudi napisal novelo Uslišani spomin, ki sem jo tudi prevedla – s pomočjo Anthonija Rudolfa, priznanega angleškega judovskega pisatelja, pesnika in prevajalca iz francoščine in ruščine. Ta novela ima dušo. Tako kot jo ima njegova drama Svadba. Prisegam pa še na novelo, ki je nisem prevedla in ki ji zdaj ne vem naslova, mislim, da je v zbirki novel Kamen, ki govori o nakladanju proda ob rečni strugi. Tu se mi zdi Šeligo pristen slovenski pisatelj. V romanih, ki jih je pisal po zgledu francoskega novega romana (v kar ga je vpeljal Pirjevec, to mi je sam povedal – Rudi ni znal francosko), se mi zdi izumetničen in prisiljen.
Rudija sem videla tudi v skrušenem stanju – v kakršnem pa je bil vedno pri polni zavesti, včasih se mi je zdelo, da iz kljubovalnosti nečemu, česar ni zmogel preseči. Izzivalnost, ki se mi je zdela res demonska, neobvladljiva. Najbolj naraven je bil v sadovnjaku. V kmečkih capah, švedrih, s starim kmečkim orodjem v rokah, zdravo lačen in utrujen. Posadil je verjetno sto ali več dreves na posestvu v Brkinih. Tam se mi je zdel celo srečen.
Ifigenija Simonović