Spomladanski festival Pihalnega kvinteta Slowind je ponudil dva večera s poudarkom na portretu danskih skladateljev, še posebej Nielsa Rosinga – Showa, ki je prišel v Ljubljano in predstavil svoja dela ter nasploh aktualo ali sodobno dansko glasbo.
Niels Rosing – Schow, vse fotografije Marijan Zlobec
Skandinavska glasba, zlasti sodobna, je pri nas domala neznana, tako kot še marsikatera. Koncertni abonmaji so večinoma tradicionalistični in konservativni, sodobnosti ni, niti predstavitve domače ustvarjalnosti, razen na Slovenskih glasbenih dnevih in v okviru programov DSS, posledično se zmanjšuje in omejuje na posebne priložnosti, kar posledično pomeni manj občinstva. Težko verjameš, da je v Ljubljani na stotine ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo z glasbo, več sto dijakov in študentov, prav tako profesorjev, ki jih očitno nič ne zanima. Ko pride tujec, in vidi prazno Slovensko filharmonijo, ki naj bi sicer počastila glasbo neke države, si lahko marsikaj misli.
Dirigent Metod Tomac
Potrjen in žigosan provincializem je zelo slabo znamenje in hkrati pokazatelj, da pravzaprav živimo v več vzporednih državah, kjer se vsakdo zanima zgolj zase in svojo domnevno ali še bolje namišljeno veličino in v imenu nje nastopa, da ne rečem se šopiri in neredko zganja javni cirkus, a ga v resnici ne vidiš nikjer…
Pihalni oktet je izvedel Divertimento Svenda Simona Schultza
Slowind se je odločil za portret danske glasbe spričo svojega sodelovanja z Dansko in nastopanja na Danskem, torej je šlo za recipročnost, kot jo pogrešamo na mnogih področjih, kjer je Slovenija zgolj uvoznik in seveda plačnik tuje umetnosti. Pokritost uvoza tuje kulture z izvozom slovenske je tako slaba, da bi zbir dokumentov razkril vso bedo slovenske državne kulturne politike. Ta namreč ni sposobna in noče podpirati mnogih predlogov o predstavitvi v tujini, ali pa to počne na še bolj sramoten način, na primer s “podporo” sto evrov ob 25. obletnici ustanovitve samostojne slovenske države za samostojno razstavo v Washingtonu.
Pihalni kvintet Slowind vabi skladatelja na oder
Na uvozu tuje kulture se pase desetine organizatorjev vsakršnih festivalov, molzejo denar iz državne in občinskih blagajn, vzdržujejo svoj fevd in so zelo hrupni, če jih kdo “ogroža”.
Metod Tomac z ansamblom
Odveč je pripomba, da na festival Slowindova pomlad 2017 ni prišel noben predstavnik ne mestne ne državne kulturne politike. Dovolj je, da so v službi. Ljudje z Ministrstva za kulturo, ki osebno odločajo o milijonih, kdo jih bo dobil, desetletja ne pridejo na nobeno kulturno prireditev, razen ko morajo. So totalna antikulturna trdnjava.
Paolo Calligaris in Lorenzo Contaldo
Tistih nekaj redkih ljubiteljev, ki so prišli na oba koncerta, potem zardeva od sramu ob pogledu na skoraj prazno dvorano.
Niels Rosing – Schow
V Ljubljano je prišel danski skladatelj Niels Rosing – Schow (1954). Morda je premalo znan za dva koncertna večera. Uvrščajo ga v šolo tako imenovane spektralne glasbe. Nanj so vplivali skladatelji kot Claude Debussy, kar se je na drugem koncertu opazilo v njegovimui aranžmaji štirih klavirskih Preludijev, Igor Stravinski (tudi njegovo kratko kompozicijo Pastorale smo poslušali), Iannis Xenakis in Gerard Grisey.
Flavtist Aleš Kacjan
Na Univerzi v Kopenhagnu je študiral muzikologijo, na Kraljevi akademiji za glasbo pa glasbeno teorijo in glasbeno zgodovino. Kompozicijo je študiral pri Ibu Norholmu in zatem v Franciji, kjer se je navdušil nad spektralno glasbo. Za svoja dela je prejel številne nagrade in priznanja. Sedaj predava kompozicijo, orkestracijo in glasbeno teorijo na Kraljevi akademiji za glasbo v Kopenhagnu, od leta 2013 je še predstojnik oddelka za kompozicijo in glasbeno teorijo. Bil je aktiven kot glasbeni kritik in v ustanovah, povezanih s sodobno glasbo.
Tolkalec Franci Krevh
V glasbi Nielsa Rosinga – Schowa je opazna racionalna komponenta, ki je močnejša od emotivne, kot da bi kompozicije bolj izhajale iz nekega teoretičnega znanja in poznavanja materije, manj pa iz spontanega navdiha, ki bi bil za izvajalce in poslušalce bolj privlačen, bolj življenjski, imel večji spekter doživetosti. Bogato znanje kompozicije, obvladanje inštrumentov, smisel za gradnjo ali strukturo del…so ena plat, ki pa je za širši prodor del med ljudi in prepoznavnost ali profiliranost skladateljske osebnosti premalo. Manjka jim identiteta drznoasti, odprtosti, emotivne golote. Nastopajoči morajo bolj paziti, da bo vse metronomsko prav, kar pa v zahtevnih kompozicijah ni ravno lahko.
Pihalni kvintet Slowind
Morda je zato bila identiteta našega skladatelja bolj zanimiva in prepoznavna tam, kjer se je bolj odprl, kot že v uvodni kompoziciji Prelude canonique (1994/2009) za pihalni kvintet in godalni kvartet ali v Echoes of Fire (Odmevi ognja) (1989/1995) za sestavljeni ansambel, poseben karakter dal kompoziciji I Giardini dietro la Citta (Vrtovi izza mesta) (2011), medtem ko je bila bolj vsebinsko vprašljiva kombinacija Dveh stavkov Lebdenje kot svetovna praizvedba in Potapljanje – Svetlikanje (2013), v katerih je bilo čutiti časovno nepovezanost. Echoes of Fire je, kot pojasnjuje skladatelj, kondenzacija glasbe komorne opere Ogenj.
Matej Šarc
Pihalni kvintet Slowind je imel že pri kompozicijah Nielsa Rosinga – Schowa veliko dela pri sestavi večjega ansambla, saj je vsaka kompozicija imela svoje glasbenike, vse pa je vodil dirigent Metod Tomac, sicer hornist. Vprašanje je, kako bi bilo, če bi svoja dela dirigiral sam skladatelj, a očitno se z dirigiranjem ne ukvarja.
Paolo Calligaris
Stravinski je bil s svojim kratkim Pastorale bolj spomin kot poudarjen skladatelj, kar ni dobro, saj se veliko ime glasbene zgodovine na tak način minimalizira. Malo bolj poudarjen je bil Debussy, ki pa je izpadel v priredbah štirih Preludijev, kot jih je v letošnjem letu na hitro napisal Niels Rosuing – Schow precej šolsko. Moral bi vedeti, da so klavirskle skladbe tak biser, da ga ni treba še dodatno “brusiti”. Pianist sam čuti barvitost in finese teh skladb, ko jih pa začnejo izvajati godalci in pihalci skupaj, je takoj vsega preveč. Desetkrat piano ni več piano.
Kvartet skladatelja Jorgena Hersilda
Med drugimi danskimi skladatelji smo slišali še Benta Sorensena (1958) – Trotto (1983), za oboo, rog, fagot, violino in violončelo, Jorgena Jersilda (1913 – 2004) – Kvartet (1934) za violino, violo, klarinet in fagot, Svenda Simona Schultza (1913 – 1998) – Divertimento (1961) za pihalni oktet in Pera Norgarda (1932) – Whirl’s World (1970). Najslavnejši je slednji. Slowind je izvedel njegov kvintet Whirl’s World iz leta 1970, ki dokazuje zelo natančno in premišljeno gradnjo, vsebino in pomen, željo in njeno realizacijo. Bi pa dal prednost posebno bogati in diferencirani zvočnosti Divertimenta za pihalni oktet Svenda Simona Schultza.
Lojze Lebič je med vsemi slovenskimi skladatelji najbolj zvedav
Pihalni kvintet Slowind (Aleš Kacjan, flavta, Matej Šarc, oboa, Jurij Jenko, klarinet, Metod Tomac rog (ko je Tomac dirigiral, je rog igral Jože Rošer), Paolo Calligaris) je povabil še vrsto posameznih glasbenikov: Janez Podlesek, Matjaž Porovne, violina, Maja Rome, viola, Milan Hudnik, violončelo, Miha Firšt, kontrabas, Melina Todorovska, angleški rog, Lorenzo Contaldo, fagot, Aljaž Kalin Kante, klarinet, Aljaž Beguš, basovski klarinet, Franc Kosem, trobenta, Žan Tkalec, pozavna, Franci Krevh, tolkala, Urška Križnik Zupan, harfa.
Divertimento za pihalni oktet
Tretji koncert festivala Slowindova pomlad 2017 bo oktobra, ko bo v Evropo prišel znani japonski skladatelj Tošio Hosokava (1955) in s sabo pripeljal še nekaj svojih interpretov, japonskih glasbenikov, tako da bo ves večer (11. oktobra) japonski. A ne povsem, saj so se japonski gostje spomnili, da bi bilo primerno počastiti še kakšnega “domačina”. To pa bo naš v svetu že najbolj uveljavljeni skladatelj Vito Žuraj.
Matej Šarc, Nina Šenk in Aleš Kacjan
Marijan Zlobec