Včerajšnja prva celovita predstavitev 65. Ljubljana Festivala ima velik odmev. Zdi se, da je maj pri nas najkasnejši čas predstavljanja poletnih festivalov, čeprav jih drugod že veliko poprej, v Salzburgu že novembra in so čez zimo razprodane mnoge prireditve. V Ljubljani je prodaja vstopnic že stekla na več lokacijah in načinih, kar je edino prav, saj je sodobni način povsod po svetu že tak, da enostavno sedež za računalnik in pogledaš, kaj je prosto, kaj nudijo in klikneš. Darko Brlek je povedal, da prodaja ali predprodaja z določenimi ugodnostmi že dobro poteka. Pozabil pa je povedati, da so cene vstopnic, kot se kaže v programski knjižici, spet malo nižje kot lani, ko so se znižale v primerjavi s predlani. Precej ali celo veliko vstopnic pa je na enaki cenovni ravni. Za Wagnerjevi operi ponujajo paket po nižjih cenah kot za posamezno opero (114, 99, 81, 56 EUR).
Richard Wagner v Sankt Peterburgu, foto Marijino gledališče v Sankt Peterburgu
Darko Brlek je na včerajšnji tiskovni konferenci predstavil ves program, a bolj na hitro, saj je dogodkov od 7. junija, ko bo premiera Vesne, pa do konca avgusta z zaključnim koncertom Valerija Gergijeva z njegovim orkestrom Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga, morda pa še septembra s ponovitvami musicala ali pa obeh (Vesna, Mamma Mia!).
Valerij Gergijev, foto Alexander Šapunov
Največji dogodek 65. Ljubljana Festivala bo uprizoritev drugega dela tetralogije Nibelungov prstan Richarda Wagnerja v izvedbi in produkciji Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu pod dirigentskim vodstvom Valerija Gergijeva.
Prizor iz Somraka bogov v Sankt Peterburgu, foto Nataša Razina
Lahko si predstavljamo, koliko truda v vnovično pripravo predstav bodo morali vložiti ruski glasbeniki, predno se bodo podali na dolgo pot v Ljubljano. Wagner je za Ruse nedvomno težji kot za Nemce, tako po glasbeni mentaliteti kot jezikovni identiteti, razumevanju germanskim mitov in zgodovine, po opernem stilu in dojemanju Wagnerjeve celovitosti, njegove epopeje sveta, ki so ga bogovi naselili in s svojim neskončnim pohlepom in prekletstvom zlata, zlatega prstana, ki ga je Alberich preklel, bog Wotan pa za vsako ceno želel imeti zase do konca, do smrti, za njim pa še drugi; Siegfried, Hagen…, kar bomo lepo videli v tretji operi Siegfried in četrti Somrak bogov.
John Lundgren kot Wotan v Renskem zlatu na bližajoči se premieri v Stockholmu pod dirigentskkm vodstvom Marka Letonje, foto Švedska kraljeva opera
Uprizarjanje Nibelungovega prstana je za vsa operna gledališča največji dogodek, prav tako za Wagnerjev festival v Bayreuthu (zadnjo premiero je vodil dirigent Kiril Petrenko). Prav te dni pa pripravlja slovenski dirigent Marko Letonja v Švedski kraljevi operi v Stockholmu celotno uprizoritev Nibelungovega prstana, in sicer ga bodo v dveh tednih izvedli dvakrat (Rensko zlato bo najprej na sporedu 17. maja). Marko Letonja se s tem umetniškem dejanjem uvršča med najboljše Wagnerjeve interprete zadnjih desetletij, ob Georga Soltija, Pierra Bouleza, Wolfganga Sawallischa, Daniela Barenboima, Jamesa Levina, Ivana Fischerja, Christiana Thielemanna, Christopha von Dohnanyja, sira Simona Rattla, Zubina Mehto…Zelo odmeven je še vedno Prstan na odru dunajske Državne opere, do leta 2013 je bil v milanski Scali pod dirigentskim vodstvom Daniela Barenboima, še prej v Valencii in Firencah z dirigentom Zubinom Mehto… Precej Prstanov je bilo video posnetih in se jih da dobiti na glasbenem trgu.
Siegfried in Mime v Siegfriedu v Bolšolj Teatru v Moskvi z dirigentom Valerijem Gergijevim
V aktualnem času uprizarjajo ali pa še bodo Nibelungov prstan ali posamezne opere v Deutsche Oper Berlin, Staatstheater Wiesbaden, Houston Grand Opera, Wiener Staatsoper, Stockholm Royal Opera, Leipzig Opera, Deutsche Oper am Rhein, San Francisco Opera… V Sankt Peterburgu so Somrak bogov uprizorili še februarja letos, sicer pa je njihova premiera bila 30. decembnra leta 2003 po konceptu Prstana samega dirigenta Valerija Gergijeva in Georgea Cipina (Tsypin), ki je režiser tetralogije.
Prizor iz Siegfrieda v Sankt Peterburgu, foto Nataša Razina
Uprizarjanje Nibelungovega prstana zahteva veliko znanje, predznanje, široko razgledanost, poznavanje zgodovine, še posebej germanske, pa še avstrijske, švicarske, francoske, italijanske, angleške, skandinavske…Richard Wagner je tetralogijo do premiere ustvarjal okrog osemindvajset let, seveda s presledki, ki pa vendarle pokažejo, kako dobro je ves koncept Prstana imel v glavi, da je projekt lahko nadaljeval in izpeljal do konca.
Tri norne v Somraku bogov v Sankt Peterburgu, foto Valentin Baranovski
Premiera Nibelungovega prstana leta 1876 velja v glasbeni in nasploh kulturni zgodovini za največji dogodek v zgodovini. In to iz več razlogov, med katerimi je na prvem mestu sama umetnina, na drugem izgradnja Wagnerjevega gledališča na Zelenem griču zunaj mesteca Bayreuth na Bavarskem, z vlakom eno uro naprej od Nürnberga in tri ure pred Dresdnom.
Gledališče v Dresdnu leta 1841
Wagner je bil na začetku štiridesetih let 19. stoletja dirigent dresdenske opere, potem pa se je aktivno zapletel v tamkajšnjo revolucijo. Po njenem porazu si je srečno rešil glavo s pobegom s kočijo ter lažnim potnim listom v Švico, a bil posledično obsojen na smrt. Wagner zelo dolgo ni dobil amnestije, čeprav je bil že tedaj, kasneje pa vedno bolj svetovno znan.
Kovanje meča v Siegfriedu v Sankt Peterburgu
Zgodovinarji so pred nekaj desetletji odkrili dolgo pismo, v katerem je Wagner prosil za amnestijo in se nekako opravičeval, a vendar ni uspel. Wagner je v takratnem dnevnem tisku pisal izrazito revolucionarne članke, žal pa je tudi javno govoril proti oblasti. Nekatere članke so identificirali šele v zadnjem času, ker niso bili podpisani, vendar pa je oblast imela v časopisih, tako kot kasneje ali vedno, svoje ljudi, ki so jo o vsem obveščali. Oblast je o Wagnerjevih idejah in prepričanjih vedela veliko več, kot je sam mislil. Wagner je imel v Dresdnu dobro in hkrati edino službo v življenju, tako da mu ne bi bilo ravno treba postati revolucionar, a je bil po drugi strani otrok svojega časa in njegovih idej, še posebej revolucionarnega gibanja leta 1848. Dresdenska revolucija pa je bila maja1849. Wagner je dvaindvajsetega julija leta 1860 dočakal delno politično amnestijo, tako da se je lahko vrnil v nekatere nemške dežele, ne pa na Saško (Dresden).
Prisega bratstva s krvjo v Somraku bogov
Wagner se je preseli v Dresden že leta 1842, kjer je v kraljevem gledališču dočakal izvedbo svoje opere Rienzi. V Dresdnu je potem živel ves čas do omenjenega pobega. Bil je stalni dirigenta v Hofoperi. Tu je bila potem uprizorjena opera Leteči Holandec (2. januar 1843) in kasneje še Tannhäuser (19. oktober 1845).
Wagnerjevo gledališče na Zelenem griču v Bayreuthu, foto Wikipedija
Biografi konkretno odločitev za pisanje tetralogije Nibelungov prstan vidijo v trenutku, ko se je Wagner leta 1850 iz Švice vrnil v Pariz, da bi napisal novo opero Kovač Wieland, a je uvidel, da se bo namesto te lotil drugega, veliko večjega dela.
Prvo Wagnerjevo srečanje z nordijskimi legendami in nemškimi srednjeveškimi epi, zlasti Nibelungenlied neznanega avstrijskega pisatelja iz 13. stoletja je bilo v skladateljevem življenju že v Dresdnu leta 1846. V Nibelungenlied so opevani poznejši Wagnerjevi junaki, kot so Siegfried, Brünnhilde, kraljica Grimhild, poročena s hunskim kraljem Atilo, potem ko so v boju uničili burgundsko ljudstvo.
V letu 1847 je študiral Volsunga Saga, fragment v petnajstih spevih iz skandinavskega Völundarkvidba iz 10. stoletja, v katerem je opisan boj med Wälsi in junakom Sigurdhom, ki se je zatem pojavil v omenjenem Nibelungenlied kot Siegfried. Proučeval je Ältere Edda Saemunda Modrega in še zlasti Helreid Brynhildar ter Sigrdrifumàl. Wagner je bral Jüngere Edda Sturlusona Snorrija, še posebno Gylfaginning (Vizija), kjer je prvič srečal lik Wotana, tu kot boga Odina.
Prizor iz Renskega zlata v Sankt Peterburgu
Leta 1848 je Wagner napisal Die Nibelungen in koncipiral »nibelunški mit« Der Nibelungenmythus als Entwurf zu einem Drama (Nibelungov mit kot uvod v dramo) ter pesnitev Siegfrieds Tod (Siegfriedova smrt).
V Zürich je Wagner napisal svoja najbolj znana eseja Umetnost in revolucija ter Umetniško delo prihodnosti.
Leta 1850 je po vrnitvi iz Pariza v Züricha začel pisati Siegfriedovo smrt.
Prizor iz Somraka bogov v Sankt Peterburgu, foto Vladimir Baranovski
Leta 1851 je končal nov spis Opera in drama ter pesnitev Mladi Siegfried. Napisal je avtobiografski esej Sporočilo mojim prijateljem kot uvod v tri opere: Leteči Holandec, Tannhäuser in Lohengrin. Porodila se mu je zamisel o Nibelungih kot operi v štirih delih in hkrati koncept slavnostnih iger. Idejo festivala je sicer že poznal, saj mu je o dogajanju v Weimarju na Goethejevem festivalu leta 1849 in Herderjevem leta 1850 pismeno poročal Franz Liszt.
Wagner je leta 1852 prvič potoval v Italijo in dokončal pesnitev Nibelungov prstan (Der Ring des Nibelungen).
Siegfried v boju z zmajem
Nibelungov prstan je leta 1853 natisnil v zasebni izdaji in pripravil interna branja v hotelu Baur ob Züriškem jezeru. Zatem se je drugič odpravil v Italijo. V La Spezii je dobil navdih za glasbeni začetek Renskega zlata (Das Rheingold). Takoj ko se je vrnil v Zürich, je začne komponirati. Leta 1854 je končal komponiranje opere Rensko zlato in se lotil Valkire (Die Walküre), ki jo je po dirigentski turneji z osmimi koncerti v Londonu leta 1855 nadaljeval. Leta 1856 je opero Valkira dokončal in se lotil Siegfrieda. Wagner je leta 1857 med bivanjem v Švici, kjer se je zapletel v ljubezen z Mathilde Wesendonck, prenehal ustvarjati Nibelungov prstan in ga nadaljeval šele po dvanajstih letih.
Prizor iz Siegfrieda
Leta 1864 je kralj Ludvik II. nagovarjal Wagnerja naj dokonča Nibelungov prstan. Leta 1865 je Wagner začel pisati avtobiografijo Mein Leben (Moje življenje), potem pa partituro Siegfried. Kralj Ludvik II. je organiziral več Wagnerjevih večerov. Ljudje so se začeli bati skladateljevega vpliva na kralja, zato je kralj Wagnerja prosil, naj se začasno umakne iz Münchna v Švico.
Tri norne v Somraku bogov
Richard Wagner se je vrnil h komponiranju Nibelungovega prstana leta 1869. Proti Wagnerjevi volji je bila 22. septembra premiera Renskega zlata v Münchnu pod dirigentskim vodstvom Franza Wüllnerja. Wagner je napisal esej O dirigiranju. Leta 1870 pa je bila, prav tako proti Wagnerjevi želji, v Münchnu 26. junija premiera Valkire, in prav tako pod dirigentskim vodstvom Wüllnerja.
Antično gledališče v Epidaurusu (Epidaver)
Richard Wagner je leta 1871 obiskal staro operno gledališče v Bayreuthu, a ga je ocenil kot premajhnega za njegove načrte, zato se je odločil za gradnjo nove opere zunaj mesta. Mestne oblasti v Bayreuthu so mu dodelile zemljišče za njegovo gledališče po arhitekturni zasnovi Epidaurusa v Grčiji, najbolj akustičnega prostora na svetu.
Richard Wagner se je preselil v Bayreuth leta 1872. Na njegov rojstni dan so postavili temeljni kamen prihodnjega gledališča na Zelenem griču.
Prizor iz Siegfrieda, foto Valentin Baranovski
Pri gradnji novega gledališča se je začelo zatikati, zato je leta 1874 posredoval kralj Ludvik II. Wagner se je preselil v svojo na novo zgrajeno vilo Wahnfried v Bayreuthu, kjer je danes njegov pred leti že obnovljen in na novo urejen in povečan muzej. V parku za hišo je Wagner pokopan.
Enaindvajsetega novembra leta 1874 je Wagner končal partituro Somraka bogov. Leta 1875 so se nadaljevale priprave za uprizoritev Nibelungovega prstana v Bayreuthu. Odločilno pa je bilo leto 1876.
Richard Wagner in Siegfried v boju z zmajem
Že maja so se v Bayreuthu začele vaje za premiero Nibelungovega prstana. Bavarski kralj Ludvik II. se ni želel udeležiti premiere, da bi se izognil srečanju s pruskim kraljem in nemškim cesarjem Viljemom I. S posebnim vlakom pa je prišel že na generalko, ki se je z Renskim zlatom začela 6. avgusta. Wagner ga je pozno ponoči pričakal zunaj Bayreutha ob železničarski hišici, kjer je Ludvik II. izstopil, potem pa sta se z Wagnerjem s kočijo podala v kraljevo rezidenco Ermitaž. Po Renskem zlatu sta se skladatelj in kralj v zaprti kočiji odpeljala v že slavnostno okrašeno mesto.
Josephine Scheffsky kot Sieglinde v Bayreuthu leta 1876
Zvečer je ekscentrični bavarski kralj Wagnerju poslal pismo: »Jezik je preubog, da bi z njim verno izrazil svoje navdušenje in svojo globoko hvaležnost!« Osmega avgusta je bila generalka za Valkiro. Orkester so že tedaj sestavljali najboljši glasbeniki iz dvajsetih mest, ne le nemških. Kralj Ludvik II. je po zadnji generalki za Somrak bogov 12. avgusta čutil potrebo, da se Wagnerju še enkrat zahvali s pismom: »Vi ste bog v podobi človeka, vi ste velik umetnik, ki je prinesel sveti ogenj iz nebes na zemljo, da bi jo očistil, da bi ji prinesel srečo, da bi jo rešil! In ste bog, ki ne more ne narediti napak ne povzročati krivde!«
Takoj ko je bavarski kralj Ludvik II. odšel, je v Bayreuth prispel nemški cesar Viljem I. Na postaji ga je pričakala množica.
Nemški cesar Viljem I. (Wilhelm)
Tja je prišel tudi filozof in prijatelj Friedrich Nietzsche. Wagnerju je izjavil: »Nisem verjel, da nam bo uspelo.«
Skica za sceno treh renskih hčera v Bayreuthu leta 1876
Premiere Nibelungovega prstana pod dirigentskim vodstvom Hansa Richterja od 13. do 17. avgusta 1876 se je udeležila vsa politična Nemčija, prav tako nepregledno število glasbenih in gledaliških direktorjev, umetnikov vseh vrst, glasbenih kritikov iz vse Evrope, z Dunaja kar pet najpomembnejših, med njimi Eduard Hanslick.
Bavarski kralj Ludvik II.
Ob prihodu nemškega cesarja je nastalo huronsko vpitje… Kralj Ludvik II. je še enkrat obiskal gledališče in si ogledal tretji cikel Nibelungovega prstana.
Prizor iz Renskega zlata v Sankt Peterburgu, ki smo ga leta 2013 videli v Ljubljani
Iz zgodovine Marijinega gledališča je zanimiva podrobnost, da so Wagnerjevega Lohengrina v tedanjem Gledališču Kirov (poimenovanem leta 1935) in tedanjem Leningradu uprizorili še 21. junija leta 1941, naslednji napovedani dve predstavi Lohengrina 24. in 27. junija pa zamenjali z Ivanom Suzaninom. Stalin je že vedel, kaj je treba narediti proti Hitlerju celo v operi.
Kot veste, je Hitler napadel Rusijo zgodaj zjutraj 22.junija 1941. Rusi so še uro pred napadom čez mejo v Nemčijo poslali vlak z žitom. Hitler je nepredstavljivo predrzno prekršil sporazum o nenapadanju med Nemčijo in Rusijo. Koliko je bil Stalin naiven, si zgodovinarji niso enotni, vsekakor pa bi Stalin moral vedeti, da Hitler sovraži komunizem ter da mu je samo za ukrajinsko žito in rusko nafto pod Kavkazom. Napad trimilijonske nemške vojske v 15o divizijah, znan kot operacija Barbarossa je tako vplival na operni program v Gledališču Kirov, uprizarjanje Wagnerja dotlej pa je vendarle pokazalo zavezništvo med Nemčijo in Rusijo celo v operi. Ni pa bilo obratno, z uprizarjanjem ruskih oper v Berlinu.
Richard Wagner je sicer dirigiral v Sankt Peterburgu že leta 1863.
Prizor iz Renskega sveta v Sankt Peterburgu
Na 65. Ljubljana Festivalu bosta prvič na Slovenskem na oder postavljeni monumentalni glasbeni drami Siegfried in Somrak bogov. Wagner je uresničil ideal enotnosti glasbe in drame, povzdignil pomen vizualne podobe odrske uprizoritve in režije predstav. Periodično glasbeno gradnjo je zamenjal z glasbeno dramo, ki raste iz sosledja in prepletanja okrog 140 vodilnih glasbenih motivov v večne melodije. Wagnerjeva operna dela so celostne umetnine, ki terjajo scensko kompleksnost, izjemne pevske in igralske sposobnosti blizu tridesetih solistov, celovitost pristopa režiserja, scenografa, kostumografa…in ogromen orkester, največji operni v vsem 19. stoletju.
Prizor iz Siegfrieda leta 1876 v Bayreuthu
Izvedba Wagnerjevih del je v domeni le vrhunskih opernih ansamblov, med katerimi je nedvomno Marijino gledališča iz Sankt Peterburga. Ob prizadevanjih maestra Gergijeva so po več letih začeli v Marijinem gledališču uprizarjati Wagnerjeva dela: leta 1997 Parsifala, leta 1999 Lohengrina, leta 2003 pa so na oder postavili celotno tetralogijo Nibelungov prstan.
Ob 200. obletnici Wagnerjevega rojstva je ansambel Marijinega gledališča pod vodstvom Gergijeva gostoval na 61. Ljubljana Festivalu s prvima operama iz Nibelungovega prstana: Renskim zlatom in Valkiro.
Valerij Gergijev po predstavi Wagnerjevega Renskega zlata v Sankt Peterburgu
Valerij Gergijev je umetniški direktor Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu od leta 1996, stalni dirigent pa je postal že leta 1988. Marijino gledališče z Gergijevim je prvič gostovalo v Ljubljani v okviru Meseca evropske kulture leta 1997 s koncertno izvedbo opere Jevgenij Onjegin v Cankarjevem domu.
Valerij Gergijev
Marijan Zlobec