Dopoldan so v Parku narodnih herojev v Ljubljani odkrili spomenik dr. Francetu Bučarju, prvemu predsedniku slovenskega parlamenta po prvih demokratičnih volitvah in človeku, ki je v parlamentu razglasil ustanovitev nove države, Republike Slovenije. Slovesnosti se je udeležila ožja parlamentarna delegacija in predstavniki MOL, manjkali pa so nekdanji Bučarjevi parlamentarni in intelektualni sodelavci, verjetno zaradi tega, ker na slovesnost sploh niso bili povabljeni, zdelo pa se je, kot da so ga že vsi pozabili.
Spomenik dr. Francetu Bučarju, vse fotografije Marijan Zlobec
Slavnostni nagovor je tako pripadal aktualnemu predsedniku slovenskega partlamenta dr. Milanu Brglezu.
“France Bučar ni bil samo prvi demokratično izvoljeni predsednik slovenske Skupščine, ampak je bil tudi mislec, ki je videl več; bil je človekoljub, ki je verjel v sočloveka, in bil je domoljub, ki je vse do svoje smrti delal le v korist naše države. In končno, a ne nepomembno, bil je velik Evropejec. Predvsem pa si je upal – upal misliti in delovati premočrtno, a sočasno vedno s posluhom za bližnjega.
Družina dr. Franceta Bučarja pred spomenikom
Ko gledamo danes nazaj, bi lahko dejali, da je bila njegova življenjska usoda trpka, a do nikogar ni gojil zamere. Še več, odkrito je priznaval, da je napake, ki jih naredimo, treba popraviti, da je treba resnici vedno gledati v oči, predvsem pa, da je treba biti pogumen in uporen. Dr. France Bučar je bil upornik z razlogom: najsibodi, ko je otroštvo preživljal po gorenjskih planjavah ali pa, ko je vstopil k partizanom in osvobajal Koroško; ko je leta 1988 govoril v Evropskem parlamentu o tem, da je treba Jugoslaviji ukiniti finančno pomoč, če želimo, da njeni narodi zares zaživijo v svobodi, ali pa, ko je ob konstituiranju prve demokratično izvoljene skupščine Republike Slovenije izjavil, da se je s tem konstituiranjem končala slovenska državljanska vojna. Podobnih primerov je gotovo še kar nekaj. Dr. France Bučar je bil snovalec svojega časa, oziroma, kot ga je poimenoval dr. Dimitrij Rupel, »patriarh slovenske osamosvojitve«.
Državna himna na začetku slovesnosti
A poleg vseh teh vrlin je bil dr. France Bučar znan tudi po tem, da je imel izrazito sposobnost realnega ocenjevanja. Vedno je dejal le tisto, v kar je verjel, vedno si je upal, četudi morda njegovo mnenje ni bilo skladno z glavnim tokom naše zgodovine. In vedno je bil zahteven – najprej do sebe, nato pa še do vseh, ki so ga obdajali. S tem je dajal zgled, kako moramo z državo ravnati, predvsem pa – kaj nam mora naša država pomeniti.
Predsednik državnega zbora RS dr. Milan Brglez
Dr. France Bučar je bil humanist, človekoljub, predvsem pa prepričan Slovenec in Evropejec. Bil je neke vrste svetilnik v časih, ko bi se lahko slovenski narod izgubil in bi razvoj slovenske države zastal. A sočasno je bil tudi velik kritik tega, kako so se stvari na Slovenskem in v Evropi razvijale. Bil je eden izmed očetov samostojne slovenske države, eden izmed očetov slovenskega naroda.
Kip, ki ga danes slavnostno odkrivamo, naj zato služi vsem nam, poslankam in poslancem Državnega zbora, predstavnikom in predstavnicam Vlade in lokalnih oblasti ter drugim odločevalcem, kot zgled, da moramo do naše države biti odgovorni, predvsem pa, da moramo delati v korist vseh sodržavljank in sodržavljanov Republike Slovenije. Prav tako pa naj bo kip v spomin in opomin za vse nas, državljanke in državljane Republike Slovenije, da zmoremo skupaj več kot vsak posebej, predvsem pa, da moramo skupaj narediti več – v spoštljivem dialogu in v sodelovanju
Kipar Matod Frlic ob svojem spomeniku dr. Francetu Bučarju
Zatorej, spoštovane gospe in gospodje,
vesel sem in počaščen, da danes odkrivamo kip dr. Franceta Bučarja prav tu – na Trgu narodnih herojev. S tem tudi simbolično priznavamo, da je dr. France Bučar eden od narodnih herojev slovenskega naroda, slovenske domovine in slovenske državnosti.
Za to mu gre večno priznanje in zahvala.”
Župan Zoran Janković med spomenikoma Stanetu Kavčiču in dr. Francetu Bučarju
Župan MOL Zoran Janković je spregovoril v imenu mesta in spričo dejstva, da je bil Bućar častni meščan Ljubljane, mesta heroj. Župan je precej polemiziral s tistimi, ki nočejo spoznati in priznati zgodovinskih dejstev, pri Bučarju pa poudaril spoštljivo osebnost; njegov civilni in državniški pogum, ko je nastopil v evropskem parlamentu in se zavzel za prenehanje dajanja pomoči Jugoslaviji… Janković je opozoril na Bučarjevo intelektualno držo, poštenost ter resnicoljubnost. Spomnil je na znameniti Bučarjev pikri “napad” v parlamentu:” Ne mi zdaj tu afne guncat!”, in ga potem navezal na sedanji trenutek, ko je vse preveč ljudi, ki “afne guncajo”. Bučarja, kot je dejal Jankovič, je pogosto srečeval na sprehodih po Ljubljani; vedno je bil iskrivega duha, kritičen…Ob neki priložnosti ga je vprašal, kdaj bo odšel spet smučat. Bučar mu je odgovoril: “Podvozje mi ne dela več!”
Ivka Bučar, Zoran Janković in dr. Milan Brglez
Odkritja spomenika, ki ga je naredil akademski kipar Metod Frlic, se je udeležilo širše sorodstvo pokojnega Bučarja, na čelu z vdovo Ivko Bučar.
Spomenik je poudaril Bučarjev skrivnostni in hkrati hudomušno optimistični nasmešek ter pogled nekam v daljavo
V kulturnem programu je nastopil Gorenjski oktet.
Dr. Rosvita Pesek je napisala prvo biografsko monografijo o dr. Francetu Bučarju
Marijan Zlobec
2 odziva na “Spomenik dr. Francetu Bučarju, “patriarhu slovenske osamosvojitve””
Precej zahteven in samoljuben možak. Meni zoprn. Bodimo iskreni, da ni bil, tako kot ne večina Novorevijašev, poglavitni akter osamosvojitve. Tu so bili in bodo vedno glavni Janša, Oman, Pučnik in Šuštar, pa naj si danes kdorkoli karkoli misli o tem. In z njimi v vrsti armada poštenih – pomladnikov in komunistov in vseh vmes….
Nihče ne more odvzeti dr. Francetu Bučarju nadvse pomembne in pomenljive zgodovinske ugotovitve, ko je bil izvoljen za predsednika prvega demokratično izvoljenega parlamenta v Republiki Sloveniji, da se je s konstituiranjem prve demokratično izvoljene večstrankarske (po tedanji ustavi še tridomne) “skupščine” RS končala “državljanska vojna”.
Kar pomeni, da smo se državljani Slovenije šele s prvimi demokratičnimi volitvami in s konstituiranjem prvega demokratično izvoljenega in večstrankarskega parlamenta vsaj na pravno-formalni ravni osvobodili totalitarizma in tiranije ene in edine KPJ/ZKJ oz. KPS/ZKS ter njenega enostran(kar)skega revolucionarnega nasilja.