Zadnja predstava v milanski Scali – Donizettijeva Anna Bolena – je pravzaprav prišla kot že narejena iz Bordeauxa (Opera National de Bordeaux) v režiji Marie – Louise Bischofberger, na sceni Erica Wonderja, v kostumih Kasparja Glarnerja in oblikovanju luči Bertranda Couderca. Ansamblu Scale je dirigiral izkušeni Ion Marin.
Federica Lombardi kot Anna Bolena, vse fotografije Teatro alla Scala, Brescia/Amisano
Milano ni zmogel ponoviti pevske dvojice Elina Garanča in Ana Netrebko pred leti na odru dunajske Državne opere. Je že tako, da opero naredijo samo najboljši pevci, za to pa je potrebno imeti vse osebnostne kvalitete, celo karizmo, poleg izjemnega študija, ki se praktično nikoli ne neha.
Anna Bolena je ves čas kraljica
Scala je imela na odru sopranistko Federico Lombardi kot Anno Boleno in mezzosopranistko Sonio Ganassi kot Giovanno Seymour. Obe sta bili odlični, a ne izjemni v vseh odtenkih, zlasti prehajanja kraljeve ljubezni z ene ženske na drugo in medsebojnih reakcij, pri čemer se je izkazala Seymour bolj ponižno, kot se prilega ženski, v katero je kralj zaljubljen in jo bo vzel. Pri kralju Henriku VIII. v tej operi je vendarle skrivnost, kaj on v resnici ve o svoji ženi in njeni preteklosti, ko je bila v Franciji, še posebej pa v kontekstu tistega, kar se zgodi v sami operi po prihodu lorda Riccarda Percyja in njegovem nespametnem vztrajanju okrog kraljeve žene, kar bi vzbudilo sum slehernemu dvorjanu, medtem ko se je kralj sicer že ogrel in odločil za Annino služabnico, zaupnico in prijateljico Seymour in je bila žena že odpisana, ne glede na dejstvo, da je kralj v celotnem razpletu opere pravzaprav potreboval sorazmerno lahek alibi, spoznanje krivde ali varanja, izdaje in posledično zaslužene smrtne kazni. Kraljevo hlinjenje, spletka z odhodom na lov in predčasno vrnitvijo, zasačenje žene z Percyjem…, kažejo na to, da je vedel več…
Anna in Percy
Anno Boleno je težko režirati, ker so določeni trenutki splet okoliščin, napak (Smeton), reagiranja iz nevednosti ali upoštevanja daljne preteklosti, ki ne bi smela poseči v aktualnost vladavine angleškega kralja na tak način, potem je tu še zavezništvo Percyja in Anninega brata lorda Rocheforta, ko se po obsodbi, potem pomilostitvi, oba odločita, da skupaj z Anno raje umreta in končata tragično zgodbo v troje.
Anna izzove spopad, v katerem se Percy razgali in zapečati svojo usodo
Režiserka Marie – Louise Bischofberger je vendarle bila premalo radikalna v psiholoških vidikih te težko niansirane in psihološko zastavljene opere. Na primer že kraljičin paž in glasbenik Smeton nima svojega inštrumenta, ne skrije se za zaveso, da bi spoznal (špijoniral) kraljico in njenega moškega, za katerega se ne ve, kaj je po svoji resnični preteklosti; nekdanji Annin ljubi in celo zaročenec, kar pomeni, da je bila žena kralja Henrika VIII. pred njim že v ljubezenskem razmerju in da je prvi partner v operni zgodbi ni zapustil. Nasprotno, po kraljevi pomilostitvi se vrne in ujame v past, in to nekajkrat. Past pa pomeni poznavanje resnične situacije, tako kot je bilo v resnični zgodbi okrog kralja Henrika VIII., samo da je bil tedaj, ko je sam dvoril mladi Anne Boleyn, poročen s kraljico Catherine.
Anna Bolena
Režiserka je sicer precej dramatizirala bližajoči se Annin konec, vendar je po sami drami in notranjem monologu, ko se Bolena poslavja ne le z dramo, ampak z mešanico tragedije in še bolj ponosa, kot se za kraljico spodobi ali ji taka drža pritiče, manjka tisti fakt, ki je glede na kazen z obglavljenjem bistven. Šok smrti, bi rekel, mi je manjkal. Anna Bolena tu le pade na tla.
Giovanna Seymour in Anna Bolena
Scenograf Eric Wonder je izredno izkušen tako na gledališkem kot opernem področju že dobrih trideset let. V tej predstavi je dajal pudarka mračnosti, tesnobnosti, geometrizmu temnomodrega barvnega niansiranja, ko ni možen skoraj noben kontrast. Wonder ima v svojih scenografijah določene “geometrijske” koncepte, kot da bi se zatekel k nekdanji zgodovinski geometrijski abstrakciji, podkrepljeni z barvnim psihologiziranjem, uporabo luči in projekcij, posameznih osvetlitev pevcev v mrakobnem ozračju…Wonder ima raje tragedijo na psihološki osnovi, ker mu nudi večji scenski izziv, vprašanje pa je, ali gledalec ves čas to temino sprejema s pozitivno reakcijo na predstavo, ali bi raje imel še kakšen scensko kontrast, kot se v operi zamenjujejo prizorišča. Tu ga ni in s tem celotni predstavi manjka večji efekt.
Anna Bolena in Giovanna Seymour na kolenih
Kostumograf Kaspar Glarner je ohranil žlahtnost tako v kreaciji kot barvnih odtenkih kraljičinih oblačil in izboru samega blaga. Dvor je dvor in tu ni debate, kaj šele popustov. To je najbolje vedela Maria Callas, ki je nastopala samo v kostumih, ki so ji pomenili popolno identiteto z liki, ki jih je interpretirala. Tako je bila legendarna njena interpretacije Anne Bolene v Scali leta 1957. Glarner je v končnem prizoru Anni dal posebno dolgo obleko s kraljičino vlečko, s katero nekako nadomesti režiserkino premajhno tragičnost.
Anna Bolena in njena zaupnica ter prijateljica Giovanna Seymour na tleh
V tej predstavi nasploh štrli neprevidnost in naivnost lorda Riccarda Percyja, ki pride h kraljici in svoji nekdanji ter očitno še sedanji ljubezni po svojo in njeno smrt.
Anna Bolena, lord Riccardo Percy in zadaj lord Rocheford
Gaetano Donizetti je Anno Boleno napisal leta 1830 po libretu Feliceja Romanija, ki je povzel tekste Ippolita Pindemonteja Enrico VIII ossia Anna Bolena in Alessandra Pepolija Anna Bolena. Oba teksta pripovedujeta o drugi ženi angleškega kralja Henrika VIII. Anne Boleyn. Donizetti je bil v onih letih zelo ustvarjalno okupiran s Tudorji. Tako je napisal opere Il castello di Kenilworth (1829), Anna Bolena (1830), Maria Stuarda (kot škotska kraljica Mary, v več verzijah 1834, 1835) in Roberto Devereux (1837) o domnevnem ljubimcu angleške kraljice Elizabete I. Pravzaprav so znamenite tri opere ali trojček: Anna Bolena, Maria Stuarda in Roberto Devereux, vendar jih ne uprizarjajo skupaj. Za skladatelja je bil uspeh premiere leta 1830 v milanskem gledališču Teatro Carcano tako velik, da so ga pridružili velikanu Rossiniju in hitro uveljavljajočem se Belliniju, čeprav je on umrl že leta 1835, a je leta 1831 v Milanu dočakal premiero Mesečnice in zatem Norme, pred smrtjo v Parizu pa še Puritancev (1834/1835). Rossini, ki je svojo operno kariero končal z Viljemom Tellom leta 1829, je bil nekako uvideven in je pustil razvojno pot kolegoma skladateljema, čeprav glasbeni zgodovinarji še niso našli razlage oziroma vseh kontekstov za Rossinijevo odločitev za umik z operne scene. Sodobno bi se reklo: umakni se, ko si na vrhuncu slave. Je pa zanesljivo, da je Rossini v Parizu Belliniju pomagal. Zgodovina italijanske opere v tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja pokaže, da je bila kontinuiteta zagotovljena in se ji je kmalu pridružil še velikan Giuseppe Verdi.
Anna Bolena in lord Riccardo Percy
Anno Boleno je interpretirala sopranistka Federica Lombardi z veliko dramsko močjo, samozavestjo, držo vladarice, ki se ne bo sprijaznila z usodo, saj do konca ne verjame niti da bo zaprta, saj je kraljica, kaj šele kaznovana in usmrčena. Svojo dramsko držo stopnjuje, a ji zmanjka moči za prehod v tragičnost.
Tenorist Piero Pretti je bil lord Riccardo Percy. Ves čas je silil v nesrečo, kot da bi se vse dogajalo v družinskem krogu, ne zaveda pa se, da je ta “krog” vladavina kralja. Ta njegova naivnost in nespametnost nasploh v operi motita in jo delata manj prepričljivo, a taka je bila bolj ali manj zgodovina. Donizetti tu ni imel veliko možnosti. Pretti je bil glasovno zanesljiv, vendar bolj podrejen ženskam in kralju, končno zavezništvo z Anninim bratom stopnjuje linijo smisla njegove vrnitve k mladostni ljubezni.
Anna Bolena sprejme opravičilo paža in glasbenika Smetona
Basist Carlo Colombara je bil kraj Henrik VIII. V svoji vlogi na prvi pogled ni toliko spletkar kot nihajoči moški; pri ženskah ni čisto zanesljiv v vedenju; nima stabilnosti, pri moških jih sam izvabi, da pridejo na plano in jih s pomočjo služabnika Herveya identificira, kar je dramaturško efektno.
Anna Bolena predno bo umrla
Basist Mattia Denti je bil lord Rochefort, Annin brat. Njegova vloga je uperjena proti kralju, saj Percy lahko pride do svoje nekdanje zaročenke Anne le z njegovo pomočjo. Pakt s Percyjem, da gresta skupaj v smrt, je logična posledica še ene kraljeve odločitve, po kateri kralj Percyju in Rochefortu odpusti in bosta “na svobodi” trpela, medtem ko bo Anna postala kraljeva žena. To se ne izide. Prvi se za smrt odloči Percy, z izpovedjo Annine nedolžnosti, takoj za njim še Rochefort, ki prijatelja poslednjič objame. Henrik VIII. poskrbi za poroko z Giovanno Seymour v trenutku, ko se njegova bivša Anna odpravlja na morišče. Donizetti oblike smrti ne precizira, saj se Anna na koncu opere le onesvesti.
Na Dunaju je bila Anna Bolena obglavljena in smo na odru jasno videli giljotino. V Angliji so raje obglavljali s sekiro, čeprav je bila giljotina na Irskem v uporabi že od 14. stoletja, na Škotskem med 16. in 18. stoletjem… Iz igranih dokumentarnih filmov je razvidno, da je Anne Boleyn rabelj odsekal glavo. Manj je znano, da so pod Hitlerjem med letoma 1933 in 1945 giljotinirali 16.500 ljudi, v Franciji pa obglavljali na smrt obsojene vse do leta 1977.
Aplavz za Federico Lombardi
Martina Bella je bila Smeton. Manj izrazita kot bi pričakoval, manj v režiserkinem fokusu ter manj pravilno glede na funkcijo Smetona v operi, razen na koncu v ječi, ko se v solzah kraljici še lahko izpove, češ da je bilo vse nehote (medaljon, izpad proti Percyju, ker ni vedel, kako stojijo stvari).
Scenski prizor iz Anne Bolene, foto Teatro alla Scala, Jp Boisseau
Mezzosopranistka Sonia Ganassi je bila Giovanna Seymour; preveč vdana in solzava, da bi prepričala tako kralja in upravičila njegovo zaljubljenost, kot kraljico, ki ji bo vzela moža, še posebej ker mora vedeti, kam bo to pripeljalo v praksi. Čeprav zmaga kralj, ni jasno, kaj v resnici ona čuti do njega. V tej predstavi kakšna ljubezen z njene strani ni zaznavna, še manj ponos, da bo postala angleška kraljica. Bolj izpade kot del služabniške mentalitete, ki svojo usodo lahko le objokuje.
Prizor iz Anne Bolene v Scali
Problem predstave Anne Bolene v Scali je, da ni nove ljubezenske strasti, da bi lahko porazila odsotnost ali minulost poprejšnje strasti.
Zbor in orkester Scale je vodil romunski dirigent Ion Marin, mednarodno znan glasbenik, a se zdi, kot da je svoj zenit že dosegel v devetdesetih letih in na začetku novega stoletja ter da od tu dalje ne bo prišel. Medtem se je namreč pojavila že mlajša dirigentska generacija, ki zavzema vodilne položaje v opernih hišah po svetu in ima večji medijski odmev. Anna Bolena je precej komplicirana opera že po svoji psihološki prepričljivosti in detajlih, ki jih je treba izpeljati v korist te prepričljivosti. Zgodovinskega momenta tragike ta predstava ne prinaša v zadostni meri. Vsem komponentam še nekaj manjka in dirigent nima moči, da bi iz ansambla ter solistov izvabil njihov maksimum.
Marijan Zlobec