Z razstavo v Muzeju Scale se je Milano spomnil svojega velikega dirigenta Artura Toscaninija, verjetno enega najbolj svojskih, zanimivih, profiliranih, pogumnih in velikih glasbenikov vseh časov. Razstava ima naslov Toscanini La vita e il mito di un maestro immortale. Mit in nesmrtnost sta zanj pravi oznaki.
Arturo Toscanini je bil pogosto objavljen na naslovnicah, vse fotografije z razstave Marijan Zlobec
Slovo od Toscaninija pred katedralo je bilo naravnost državniško; na njegov pogreb je prišlo okrog petinštirideset tisoč Milančanov. Povsem drugače od pogreba duceja, ki so ga že mrtvega oziroma ubitega obesili za noge. Duceja omenjam, ker je ukazal Toscaninija pretepsti, potem ko dirigent pred koncertom v Bologni, posvečenem skladatelju Giuseppeju Martinucciju, 14. maja 1931 ni želel dirigirati fašistične himne. Toscanini je odgovoril, da je ne znajo, posledično pa se prvi minister ni želel udeležiti slovesnosti, saj mu glasbeniki ne bi izkazali državniške časti.
Fašisti so Toscaninija počakali, da je prišel iz hotela, potem pa ga napadli in pretepli, o čemer je pisal ves svetovni tisk, ne pa italijanski. Po tej eskalaciji se je Toscanini odločil, da v Italiji v času Mussolinijevega fašističnega režima ne bo več dirigiral in je emigriral.
Če znaš, lahko dirigiraš Verdijev Requiem
Leta 1933 je podpisal peticijo proti Hitlerju in njegovemu rasizmu. Istega leta je Hitler povabil Toscaninija, da bi prišel dirigirat v Bayreuth, kar pa je dirigent zavrnil spričo prijateljevanja Wagnerjeve družine z njim. Tega leta pa se je Toscaninijeva hči Wanda poročila s slavnim pianistom Vladimirom Horowitzom.
Toscanini je v Bayreuthu vendarle dirigiral, a še pred prihodom Hitlerja na oblast. Na povabilo Wagnerjevega sina Siegfrieda je na poletnem Wagnerjevem festivalu v Bayreuthu dirigiral v dveh sezonah: leta 1930 in 1931, in sicer Tristana in Izoldo, Tannhäuserja in Parsifala. Siegfried Wagner je leta 1930 umrl, vodenje festivala pa je prevzela njegova vdova Winifred Wagner, ki je bila sicer Angležinja in se je s Hitlerjem spoznala že v dvajsetih letih, ko je Hitler prišel na obisk v Bayreuth, da bi se srečal s teoretikom in avtorjem rasne teorije Houstonom Stewartom Chamberlainom, ki je bil poročen z Wagnerjevo hčerko Evo, sicer von Büllow, kar je poseben problem Wagnerjevega odnosa do svojega prijatelja in dirigenta von Büllowa, ki mu je zapeljal in speljal ženo Cosimo.
Toscanini je to vedel, predvsem pa je takoj opazil Hitlerjevo navdušenje nad Wagnerjem in njegovo željo, da obišče festival v Bayreuthu, kar se je potem nadaljevalo vsako leto. Toscanini je spoznal, da mu v Evropi ni več obstanka in je emigriral v ZDA, kjer pa je že poprej deloval kot dirigent Metropolitanske opere. V MET je leta 1910 krstil novo Puccinijevo opero La fanciulla del West. Tu se je srečal z Gustavom Mahlerjem, tedaj dirigentom Newyorške filharmonije.
Leta 1938 se je sicer še udeležil festivala v švicarskem Lucernu, kjer so se zbirali vsi glasbeniki, nasprotniki nacizma, ki so se tja zatekli po Hitlerjevi aneksiji Avstrije leta 1938 in njegovem slavnostnem obisku Salzburškega poletnega festivala, ko je bilo v mestu več nacističnih zastav kot kadarkoli avstrijskih. Vse do danes. Nasploh je milijonska množica, ki je navdušeno vzklikala Hitlerju ob njegovem obisku Dunaja, eden največjih madežev v avstrijski zgodovini. Kot veste, teh madežev naših sosedov ni tako malo. Toscanini je sicer v Salzburgu gostoval že poprej, leta 1937. Tega leta se je začelo njegovo sodelovanje z RCA (Radio Corporation of America) in z orkestrom NBC (National Broadcasting Company).
Toscanini je poznal tako Verdija kot kasneje še bolj Puccinija. 25. aprila 1926 je dirigiral svetovno premiero njegove opere Turandot v Scali. Puccini je sicer umrl že leta 1924, a opere ni dokončal. Toscanini ni želel dirigirati verzije z Alfanijevim dokončanim koncem, ampak je upošteval samo tisti del partiture, ki je bil v celoti Puccinijev in se konča s smrtjo Liu. Toscanini se je obrnil k občinstvu in mu povedal, da se tu neha predstava, ker je Puccini tu umrl: «Qui termina la rappresentazione perché a questo punto il Maestro è morto.» Vendar pa so v nadaljevanju predstav, ko Toscanini ni več dirigiral, izvedli opero z Alfanovim koncem.
Kronologija Toscaninijevega življenja in dela
Toscanini se je po svojem prvem delovanju v New Yorku tja še vrnil. Tako je bil med letoma 1926 in 1936 stalni dirigent Newyorške filharmonije. Potem pa je z njimi nehal sodelovati in se odpravil v Izrael, kjer je s svojim dirigiranjem pomagal novo nastalemu Simfoničnemu orkestru Palestine, ki ga je ustanovil Bronislaw Huberman, sestavljali pa so ga iz Srednje Evrope pobegli judovski glasbeniki. Toscanini je dirigiral že ustanovitveni koncert 26. decembra 1936 v Tel Avivu. Zatem je stalni dirigent orkestra postal William Steinberg. Novo ime Izraelska filharmonija je Palestinski orkester prevzel z nastankom Izraela leta 1948.
Razstava v Scali daje veliko slikovnega in zvočnega gradiva, posnetkov Toscaninijevih koncertov in vaj, kar je še posebej zanimivo. Obiskovalec tako že v uvodni sobi stopi za dirigentski pult, kjer leži partitura Verdijevega Requiema, v ozadju na steni pa je velika fotografija s koncerta. Ko si nadene slušalke, posluša glasbo in spremlja potujočo črto, ki označuje takte v partituri, tako da vsakdo vidi, kako poteka interpretacija, lahko še dirigira, seveda če kaj zna.
Razstava sicer nima kataloga, kot je to običaj v Muzeju Scala, je pa založba Rizzoli izdala obsežno monografijo z naslovom razstave. Tu je veliko podatkov o Toscaninijevem življenju in gostovanjih, vendarle pa manjka bolj natančna kronologija celotnega Toscaninijevega glasbenega delovanja. Zlasti podrobno so z zemljevidi sveta predstavljena gostovanja orkestra Scale v ZDA in Kanadi 1920 – 1921, gostovanje Newyorške filharmonije v Evropi leta 1939, turneja NBC orkestra v Južni Ameriki leta 1940, turneja NBC orkestra po ZDA leta 1950. Manjka kronologija po datumih in letih vseh Toscaninijevih nastopov. Ali to pomeni, da je Toscanini za glasbene zgodovinarje še vedno pretrd oreh?
Najbolj pade v oči Toscaninijev stavek: “Ljubim in cenim vsa dela, ki jih dirigiram, simfonična in gledališka…, ker dirigiram samo tista, ki jih imam rad.”
Toscaninijev pogreb v Milanu
Za glasbenike pa je še bolj pomembna ugotovitev o Toscaniniju kot dirigentu: “Veliko je bilo še drugih dirigentov, toda maestro Toscanini je bil edini, ki je iz tebe znal izvabiti, da si igral bolje, kot si sam mislil, da si sposoben. Ta dar je lasten samo bogovom, in v tem smislu je bil on bog.”
Marijan Zlobec