Pred meseci je bila predstavitev knjige Filozofija narave trikratnega doktorja znanosti Jožeta Hlebša. Po tiskovni konferenci sem ga mimogrede, neuradno, vprašal, kje v vesolju bi bilo po doslej odkritih osončjih ali celo v našem osončju možno človekovo življenje. Prepričljivo je odgovoril, da nikjer. Potem sem ga še vprašal, koliko bo vesolje vrnilo človeštvu od vseh tisočev milijard, ki jih vlaga v njegovo raziskovanje. Odvrnil je:”Niti evra!”
Dragan Živadinov v atriju ZRC SAZU, foto Marijan Zlobec
Seveda mu verjamem, za razliko od marsičesa, kar se je dogajalo v torek na Radio Slovenija 1 v okviru intervjuja Intelekta, na katerem sta nastopila dr. Tomaž Zwitter in umetnik Dragan Živadinov. Zwitter je pokazal veliko strokovnega tehničnega znanja, manj pa je omenjal bistveni del, to je človeški faktor, ki je osnovni predpogoj vsakršnega potovanja in posledično bivanja v vesolju. Ta faktor je tako visok, da vse drugo odpade. Preprosto povedamo; kaj mi pomaga raketa, če nisem psihično in fizično pripravljen poldrugo leto potovati z njo in v njej, da sploh pridem na Mars? In kaj naj bi tam počel? Stroški so tako visoki, da se nič ne izplača, ne sedaj in ne v bodočnosti. Čigava investicija je potovanje v vesolje? Za koga, kdo je organizator in še bolje plačnik ter sploh konkurent ali klient te “agencije”?
Vizija, da bo na milijone ljudi živelo in delalo v vesolju, so smešnice. Človeštvo ne obvlada niti Zemlje, poleg dejstva, da ima vse, kar potrebuje za preživetje, že na “tem svetu”.
Eno je vzgajanje kozmonavtov, njihovo selekcioniranje, usposabljanje, testiranje, preverjanje vseh bioloških in psiholoških funkcij ter sposobnosti ipd., drugo pa je resničnostna praksa v smislu vseh fantastičnih obljub vsakršnih špekulantov o človekovih potovanjih po vesolju, najkasneje v naslednjih desetih letih. Precej drugače bi z vidika cilja bilo, če bi nas na Marsu pričakala mnogokrat bolj razvita civilizacija, tako da bi se človek, potem ko bi parkiral svojo raketo, tako rekoč samo še sprehodil do bogato obložene mize. Ampak potem bi “oni” že bili tu; prišli po nas in nas po obisko odpeljali nazaj domov.
Za Dragana Živadinova so pomembne kolonije na Luni
Med vesoljske fantaste se nedvomno uvršča umetnik Dragan Živadinov. Njegovi javni nastopi so brez vsakršne vsebinske sistematike in panožnih ali področnih analiz, ki si jih lahko preberete tako rekoč že povsod.
V oddaji Čigavo je vesolje? je za razliko od dr. Tomaža Zwitterja, astronoma, astrofizika, kozmologa, člana Mednarodne astronomske zveze, Živadinov postavil popolnoma nesmiselne parametre že na začetku nastopa, ko je zatrdil, da ekonomska logika ne sme narekovati raziskave vesolja. Ekonomska logika je primarna v vseh parametrih na svetu, od družinskega proračuna do proračunov najbogatejših držav in globalnih ekonomskih sistemov.
Neskončna dragost, velikost, težavnost, biološka in tehnološka omejenost …so za Živadinova brez vrednosti. Vesolje je postalo nejvečja utopično futuristična megla in seveda še vedno in kontinuirano predmet raziskav, pri čemer je vseeno, ali med milijardami planetov odkrijejo še kakšnega novega ali ne, ugotovijo podobnosti z Zemljo ali ne. Fantaziranje Dragana Živadinova je hujše in večje kot v pravljicah, ki so vendarle rezultat človekove domišljije namenjene dojemljivosti otrok.
Osnovna ideja raziskovanja vesolja je odgovor na temeljna vprašanja o njegovem nastanku, strukturi, starosti, širjenju.., ekonomska izkoriščanja, kaj šele življenje, pa so absurd. Dr. Hlebš je lepo zapisal, da “kozmos ne po svojem bistvu in ne po svoji biti ni nujen.”
Z že doseženim človeškim zemeljskim standardom se ni možno odpraviti na “kolonizacijo” vesolja; za tak podvig bi se prijavilo in se posledično usposobilo tako malo ljudi, kot se jih odpravi živet v Numibijsko puščavo, kjer pa so v pesku, za razliko od Lune in Marsa, pa tudi vseh drugih planetov, kolikor so jih znanstveniki doslej spoznali, kali življenja in puščava po dežju, resda vsakih petdeset let, ozeleni in zacveti.
Tekmovanje velesil je bilo morda smiselno, dokler niso prišli do zahtevnejših projektov, kot je dejanska človeška osvojitev vesolja, seveda zgolj v okviru omenjene “okupacije” Lune in Marsa. Ali bi vojaška okupacija vesolja kaj pomenila za Zemljo, Zemljane in vesolje samo? Vesolje je po konveciji Združenih narodov mednarodno in taka enostranska okupacija ni niti dovoljena niti enostavna. Nizka orbita z že doseženimi vesoljskimi postajami je malo za vesolje, ni pa malo za vojaške funkcije. Na Luni lahko stojimo, ima pa dva tedna dneva in enako noči. Ima svoje težave, ki bi jih človek zelo težko prenašal, še posebej brez kakšnega “višjega” razloga. Luna je brez ozračja in bi človek moral nositi masko s kisikom. Mars je še precej dlje, vode skoraj ni in ne ozračja… Kolonializacija ni nobena ali nikakršna zamenjava za Zemljo. Človekova psihologija bi ostala v vesolju enaka kot na Zemlji. Če bosta Američan in Rus na Marsu našla cekin, se bosta zanj pobila do smrti.
Vesoljske raziskave bodo razvijale nove tehnologije. Sonde že sedaj delujejo v vesolju več desetletij. Izkušnje so ogromne, a to ne pomeni, da se raketa v vesolju ne more pokvariti. Vsak naj se vpraša, kaj bi tvegal. Na tako pot bi lahko odšel samo vodeni robot. O robotih v vesolju namesto človeka pa znanstveniki v tem smislu ne govorijo.
Do zvezde Trappist 1, okoli katere kroži sedem Zemlji podobnih planetov, potrebuje svetloba 39 let. Že na podrobnejše podatke o tem bo treba čakati do leta 2024, ko bodo v Čilu zgradili močnejši teleskop. Potovanje do tja je predaleč in hitrosti potovanja so za nas popolna iluzija. Če bi imeli rakete s potovalno svetlobno hitrostjo, bi potovanje tja in nazaj trajalo 8o let. To bi zelo pogojno zmogel samo zamrznjen človek, ki bi ga nekdo zamrznil, tam odmrznil in na potovanju nazaj spet zamrznil. Ko bi se vrnil, bi živel že v novem stoletju in ne bi poznal več nikogar. Kaj bi se zgodilo s telesom biološko, medicina bolj sluti kot ve, kar pa ve, je zaenkrat zelo negativno, saj ji ni uspelo zamrzniti in odmrzniti ter vrniti v življenje niti najbolj enostavne živali. Kar je tudi razumljivo, saj bi ob zamrznitvi v človekovem telesu, sestavljenem iz velikega deleža vode, nastali ledeni kristali, ki bi organe poškodovali ali uničili. Že sama zamrznitev je v bistvu umor človeka. Pogoji takih potovanj so tehnološko in medicinsko popolna utopija. Če ena komponenta ni rešena, so vse druge brez veljave.
Človek bo v vesolje šel do tam, kamor bo zmogel in kar se mu bo znanstveno izšlo ter izplačalo; individualno, raziskovalno, kolonialno, državno. Doslej se ni izplačalo še nič.
Dragan Živadinov je soustanovitelj KSEVT
Dragan Živadinov je soustanovitelj KSEVT (Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij) in vesoljski umetnik z izkušnjami breztežnostnega prostora… Rad bi nam nalil čistega vina. Iz njegovega obiska Pariza in tamkajšnjih predavanj je razvidno, da bo človek oziroma človeštvo najprej odšlo na Luno in potem od tam na Mars. Živadinov že govori o vesoljskih kolonijah in naselbinah. V tem trenutku imamo samo eno mednarodno vesoljsko postajo, ki je v orbiti; človeško telo je v gravitaciji nič. To je po Živadinovu že zasnutek ali laboratorij tistega, čemur bi lahko rekli naselbina.
“V njej že raziskujemo, mi človeštvo, vse procese, ki se dotikajo preživetvenih sistemov. Človeštvo se mora pripraviti na vse tiste fenomene, ki pravzaprav izključujejo vzorce bivanja na planetu in na neki način povzeti bistveno ter znotraj tega je kulturalizacija vesolja eden od osnovnih metodoloških principov, kjer se različne kulture, različne rase, združene manifestirajo v orbitalni naselbini ali naselbini, ki bo na naravnem satelitu ali na drugem planetu. Kulturalizacija vesolja kot taka mora biti metodološko opravljena skozi humanistične znanosti, ne skozi naravoslovne, ki so že v orbiti in se dnevno ukvarjajo s problemi bivanja in potovanja po vesolju. Humanistične pa so na začetku začetka začetka. Ravno KSEVT tematizira kulturalizacijo vesolja s pozicije humanistične znanosti…”
“Ne govorimo o pionirski osvojitvi Marsa. Luna je samo ekološki podaljšek Zemlje. Iz Zemlje lahko odpeljemo naselbino na Luno, na Mars, menim da še nekaj časa ne bo mogoče. Ni pa nujno, da je naselbina na Luni, lahko je v orbiti Lune, potem pa z Lune potujemo k Marsu, ali pa je orbita na Luni sami.”
“Vesoljske naselbine kot take morajo najprej biti na Zemlji pripravljene, temeljite, premišljene, reflektirane. Ne more jih narekovati ekonomska logika. Ne sme je. Združeni narodi so neusmiljeno pomembna inštitucija, posebej oddelek za vesolje. Eden od osnovnih postulatov je ta, da je vsemu človeštvu; državam in narodom na planetu Zemlja, naloga, ko gredo v vesolje, da pacificirajo vesolje, da v njega vnašajo mir. Moja agenda je zelo preprosta: proti militarizaciji vesolja in proti komercializaciji vesolja; za kulturalizacija vesolja, in ker sem umetnik, tudi za kozmifikacijo umetnosti, čeprav bi to moralo biti ravno obratno. Če kritično pogledamo zadnjih petdeset let razvoja vesoljskega programa: kdo je nadziral vesoljski program? V resnici nobeni civili. Države! Vi pa veste, da so države zavezane militantom. Vi veste, da se je vesoljski program, navkljub temu, da je izhajal iz največjih možnih človeških pobud, v hipu militariziral…”
Živadinov sam sebe zanika, ko ugotavlja, da je svet nepravičen in se potem sprašuje, kako se bodo nadzirali vesoljski programi.
Jasno da se ne bodo in da so in bodo Združeni narodi v vesolju vredni toliko kot na Zemlji. Tisti, ki bo prvi okupiral vesolje, bo njegov znanstveno – vojaški nadzornik in posledično lastnik. To pa se bo zgodilo natanko takrat, ko bo to potrebno in bodo o tem odločale najmočnejše in najbolj razvite države, nikdar “civili”.
Vse kar ugotavlja znanost, je zgolj sposobnost človeka, da nekaj ugotovi oziroma ostaja o vsem zgolj človekova perspektiva, znanje in sposobnosti do nekega trenutka, tu in zdaj. Kaj bo pa jutri, bo odgovoril jutri brez naše “vednosti”. Kozmos ima v sebi veliko več od tistega, s čimer se mi ukvarjamo.. Potovanje človekovega raziskovanja je za človeštvo veliko zanimivejše kot iskanje fizičnih realizacij tega potovanja, ki ostaja najbolj človeško efektno kar na našem planetu. Med Zemljani ni nikogar, ki bi zapustil svoj doseženi standard, da bi šel živet na Luno ali Mars, kaj šele na Trappist 1.
Naj gre postgravitacijski umetnik Dragan Živadinov najprej humanizirat tiste predele Zemlje, ki so potrebni, ali pa tudi ne, humanizacije. Torej naj vrne humanizem Zemlji, ne pa vesolju. Naj vrne humanizem v ljudi ali ljudem. Vesolje že pluje po svojih humanističnih orbitah v svojem miru in ne potrebuje človeštva za svoje “humanistične”, kaj šele “umetniške” razlage in nadgradnje. Vesolje ne rabi zemeljskega “žiga” in potnega lista NSK.
Je pa velika razlika, ali lajaš v Luno z Zemlje ali z Lune same. Od tam te namreč Luna bolje sliši.
Marijan Zlobec