Na sinočnjem odprtju razstave Dediščina 1989. Študijski primer: druga razstava Jugoslovanski dokumenti je imela slavnostni nagovor dr. Renata Salecl, sicer članica Sveta Moderne galerije. Njen govor se ni dotaknil samo razstave, ampak širše problematike polpreteklega in sedanjega družbenega življenja, med drugim se je kritično dotaknila propada tiskanih medijev. Razstava ima namreč pomembno dopolnilo: vse stene so oblepljene z naslovnicami oziroma prvimi stranmi leta 1989 najpomembnejših dnevnikov v Jugoslaviji, kot so bili Delo, Vjesnik, Oslobođenje, Politika in Nova Makedonija. Ti časopisi so natanko od začetka leta do 1. julija tega leta, ko so odprli razstavo Jugoslovanski dokumenti v Sarajevu.
Dr. Renata Salecl, vse fotografije Marijan Zlobec
“V veliko veselje mi je, da danes na predvečer praznika, ki obeležuje obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte in par dni pred v svetu skoraj že pozabljenem 1. majem, odpiramo razstavo, ki se spominja zadnje Jugoslovanske razstave sodobne umetnosti, ki je bila v Sarajevu leta 1989. Našo razstavo odpiramo v času, ki je na žalost precej podoben času na prostoru Balkana pred 28 leti.
Takrat smo se na področju naše nekdanje skupne države soočali s pohodom populizma in nacionalizma, oživljanja neonacističnih idealov, politično in ekonomsko krizo. Vse to je leta 1991 privedlo do razpada države in začetek grozljivih vojn.
Zdenka Badovinac, Renata Salecl, Jusuf Hadžifejzović, Bojana Piškur in Azra Akšamija
Danes se s tovrstnimi problemi soočamo na širšem prostoru Evrope. Če smo bili leta 1989 pred razpadom Jugoslavije, smo danes na točki, ko lahko razpade Evropska unija, ko populizem in neo-fašizem lahko privedeta do novih spopadov znotraj in med državami, in ko se na svetovni ravni lahko kaj kmalu znajdemo celo v nekdaj nezamisljivi atomski vojni.
Jusuf Hadžifejzović
Razstava, ki jo odpiramo, ni nostalgično opevanje tega, kaj je Jugoslavija nekoč bila, niti ni preprosto dokument nekega za vselej izgubljenega časa. Pred sabo imamo predelavo nekdanje razstave, ki so ji dodani eksponati umetnosti današnjega časa. Umetniška dela iz 80. let so vpisana v kontekst tega, kaj se je politično dogajalo v trenutku zadnje jugoslovanske razstave, tega, kar se je z umetniki iz bivših jugoslovanskih republik zgodilo po razpadu skupne domovine in tega, kar se z velikimi družbenimi spremembami dogaja danes.
Mnogi od umetnikov iz republik bivše Jugoslavije, katerih dela so danes med nami, so v času vojn postali begunci. Njihova dela pa ne reflektirajo le tega, kaj se je dogajalo z njimi osebno, ampak tudi, kaj se je zgodilo z njihovo nekdanjo domovino, in kaj se danes dogaja z begunci, ki bežijo iz vojn na Bližnjem Vzhodu.
Razstavo, ki jo danes odpiramo, moramo vzeti kot nekaj, kar nam omogoča na novo premisliti, kaj se je dogajalo v času nekdanje Jugoslavije, kaj je privedlo k njenemu razpadu in predvsem, kaj se je dogajalo naših zadnjih 28 let. Kako to, da smo s takšno lahkoto dovolili masovno privatizacijo nekdanje javne lastnine, kako to, da se nismo znali zoperstaviti korupciji in nacionalistični manipulaciji. Kako to, da smo tako hitro odvrgli zahteve po spoštovanju človekovih pravic in demokratizaciji družbe.
Dr. Renata Salecl
Če pričnemo brati naslovnice dnevnih časopisov, ki obkrožajo razstavo, se bomo nujno zamislili, kaj se z našimi časopisi dogaja danes. Vprašali se bomo, kako to, da nas danes iz naslovnic gledajo velike, mnogokrat brezpomenske fotografije, medtem ko ni več poročanj dopisnikov iz raznih koncev sveta, podrobnih poročil o razpravah v političnem vrhu, ki so med vrsticami mnogokrat izražala kritiko režima in uvodnikov, ki so izražali neka stališča.
Četudi se s temi stališči nismo strinjali, smo ob tem, ko so mediji določene oblastne poglede zapisali, lahko oblikovali idejo tega, čemu nasprotujemo. Z izumrtjem časopisov in z vsesplošnim nižanjem nivoja poročanja ter z istočasno poplavo novih medijev danes vse manj razumemo, kaj so parametri dominantne ideologije, hkrati pa imamo vse manj možnosti artikulirati, kaj bi lahko bila njena politična alternativa.
Razstava, ki je pred nami, je dokument nekega časa in hkrati prostor, kjer lahko preko umetniških del na nov način preizprašamo tako polpreteklo zgodovino, kot dogajanje v zadnjih skoraj treh desetletjih. Hkrati pa je to tudi prostor, kjer smo s pomočjo umetniške refleksije tega, kar se dogaja tukaj in zdaj, soočeni z vprašanji, kje smo danes in kam gremo.”
Performans Jusufa Hadžifejzovića
Dr. Renata Salecl je na koncu svojega nagovora čestitala Moderni galeriji za pripravo tako zahtevnega projekta, ( kustosinji Zdenka Badovinac in Bojana Piškur), prav tako gostom iz Sarajeva, še posebej Jusufu Hadžifejzoviću, pobudniku Sarajevskih dokumentov leta 1989, in Azri Akšamiji za njeno umetniško intervencijo – instalacijo z zaboji in ornamenti, ki govorijo o prostoru, ki so predstavljali skupno skozi zgodovino Sarajeva v 20. stoletju, za koncept in komentar časopisnega gradiva pa Tomažu Mastnaku. Posebej je čestitala vsem umetnikom, ki sodelujejo na razstavi.
Srečo Dragan in Azra Akšamija
Tugo Šušnik in kustosinja Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu Milena Zlatar
Kustos ljubljanske galerije Kapelica Jurij Krpan
Kustosinja Galerije sodobne umetnosti Celje Maja Antončič
Marijan Zlobec