Milanske galerije in muzeji v teh dneh ponujajo kar precej zanimivih razstav, pri čemer je najbolj zveneče ime Edouard Manet na razstavi skupaj s pariško moderno v Palazzo Reale. Ampak njega že poznamo. Bolj privlačen je Keith Haring, ob njem pa še razstava Charlotte Salomon, obe prav tako v Palazzo Reale blizu katedrale. V koncentracijskem taborišču umrle mlade, šestindvajsetletne slikarke Salomon, nihče ne pozna in je razstavišče prazno, zunaj in za druge razstave pa so vrste. V Muzeju Scale so odprli razstavo o slavnem italijanskem dirigentu Arturu Toscaniniju. V Museo del Novecento – Galerie d’Italia je na ogled razstava New York – New York o italijanski umetnosti, kot so jo odkrivali Američani. Prav tako je privlačna razstava 100 let skulpture v Milanu med letoma 1815 in 1915 v Gallerii d’Arte Moderna. Vse razstave bodo odprte čez prvomajske praznike in še precej dlje.
Alfred Stevens – Kopel, 1873 – 1874
Edouard Manet (1832 – 1883) je v dobrih dvajsetih letih svojega ustvarjanja napravil 430 del, med njimi dve tretjini kopij, skic, manjših ali nedokončanih del. Pomembnejši je v konceptualiziranju moderne umetnosti; izraz, ki ga sedaj uporabljajo namesto impresionizma, se zdi.
Dolga vrsta zlasti za razstavo Edouard Manet in pariška moderna, foto Marijan Zlobec
Edouard Manet – Veja belih potonik in škarje, 1864
Za milansko razstavo okrog sto del (v katalogu jih je na koncu z majhnimi sličicami predstavljenih 92) se je izkazal pariški Muzej d’Orsay, ki je prispeval slike in risbe iz svojih zbirk, med njimi 55 slik ter od tega 17 znanih Manetovih mojstrovin in 40 slik še drugih velikih mojstrov, kot so Cézanne, Degas, Fantin-Latour, Gauguin, Monet, Berthe Morisot, Renoir, Signac, Tissot. Dodali so še Italijana Boldinija. Sam Manet je poleg slik predstavljen še z desetimi risbami in akvareli, dvajset risb je od drugih avtorjev (Max Berthelin, Juste Lisch, Leon Ginain, Victor Baltard, Hippolyte – Marie Pigault, Eugene Emmanuel Viollet – le – Duc), sedem pa maket ( Alphonse – Nicolas Crepinet, 1860/1861, Charles Garnier za Pariško opero, 1863) in skulptur (Jean-Baptiste Carpeaux, Aime Millet, Eugene Lequesne, Francois Jouffroy, Charles Gumery). Iz razstave se jasno vidi komercializacija predvsem francoske umetnosti ali njihove likovne kulture, posredno države in njenega turističnega gospodarstva. Na deset znanih slik se “obesi” vse drugo, ali kot pravijo Francozi “ves Pariz”.
Edgar Degas – Foyer za plesalce v pariški operi, 1872
V razstavnem katalogu je jedro posvečeno problematiki samega Edouarda Maneta kot ustanovitelja pariške moderne in v drugem delu sami tej moderni s poudarkonm na slikarskih temah, kot so Španska ura, Opera, Pariz moderno mesto, Pariz v praznovanju, Ženski svet v belem in črnem, Skriti obrazi Pariza, Na obalah…
Claude Monet – Argenteuil, 1872
Umetnikov je premalo ali bolje, so preslabo predstavljeni ali zastopani, kar seveda ne more biti verodostojen prikaz “pariške moderne”; če vidiš le dve sliki Clauda Moneta (izmed 2000 del, ki jih je napravil), pa enega Paula Cezanna, enega Augusta Renoira, enega Paula Gauguina, dva Edgara Degasa.
Edouard Manet – Stéphane Mallarmé, 1876, olje na platnu, Pariz, Musée d’Orsay
Edouard Manet – Branje, 1865 – 1873, olje na platnu, Pariz Musée d’Orsay
Edouard Manet – Lunina svetloba v pristanišču v Boulogneu, 1869
Edouard Manet – Piskač, 1866
Slavni Manetov Piskač na naslovnici kataloga je domnevni magnet za občinstvo.
Edouard Manet – Balkon, 1868 – 1869
Edouard Manet – Lola iz Valencie, 1862
Paul Signac – Cesta v Gennevilliersu, 1883
Edouard Manet – Berthe Morisot s pahljačo, 1874
Kot veste, so problemi mnogih katalogov objave slavnih slik, ki pa jih na razstavah ni. Tako je tudi v Milanu, in ne prvič.
Edouard Manet – Špargelj, 1880
To ni niti strokovno, niti moralno. Še posebej, ker vemo, koliko slik je tedaj nastalo; nekaj tisoč, ki bi bile “ilustracija” pariške moderne.
Edouard Manet – Angelina, 1865
Marijan Zlobec