Štiriindvajseti cikel Mladi virtuozi Festivala Ljubljana se je v Viteški dvorani Križank končal z nastopom flavtistke Laure Felicijan in alt saksofonistke Ajde Antolovič.
Laura Felicijan, vse fotografije Marijan Zlobec
Laura Felicijan je nadarjena glasbenica, muzikalna, disciplinirana, samozavestna, deluje skoroda še dekliško, čeprav je že v tretjem letniku Akademije za glasbo. V svojem programu se ne sprijazni z že znanimi deli baroka in klasicizma ali 20. stoletja, ampak raje raziskuje.
Laura Felicijan
Za svoj prvi del koncerta je izbrala kompozicije C. M. Widorja, M. Cornils Luke in L. Libermanna, s čimer je opozorila, razen Widorja, na manj znana ali celo tipična imena avtorjev kompozicij za flavto. Charles-Marie Widor je svojo Suito za flavto in klavir op. 34 ustvaril za flavtista Paula Taffanela, tedaj najpomembnejšega francoskega flavtista, profesorja na Pariškem konservatoriju.
Laura Felicijan in Mateja Hladnik
Suita je karakterno in izrazno členjena (Moderato, Scherzo, Romance, Final), izkorišča ali uporablja finese flavtnega zvoka, od lirizma do virtuozne tehnične zahtevnosti, ki jih je Laura Felicijan z lahkoto obvladala. Zvok njene flavte je zaokrožen, prefinjen, bolj temen, vse ji zveni povezano in smiselno, da ne rečem osmišljeno. Išče ravnovesje med emocijo in inteligenco, ki ju ima.
Harlekin za flavto solo ameriške glasbenice Margaret Cornils Luke (1960) je novejše delo, ki ponuja interpretki vrsto poudarkov humornega, plesnega, komičnega, hkrati pa zelo jasnega in tehnično zahtevenega značaja.
Sonata za flavto in klavir op.23 skladatelja Lowella Libermana (1961) v dveh stavkih (Lento, Presto) je nastala že leta 1987, se pravi pri 26 letih. Sonata je inventivna, kontrastna, išče in najde pot do poslušalca, še posebej, če je razumljena in doživeta, tako kot jo je interpretirala Laura Felicijan.
Ajda Antolovič
Alt saksofonistka Ajda Antolovič si je uvodoma izbrala priredbo znamenite Sonate za violino in klavir v A-duru, in sicer njen prvi stavek Allegrettto ben moderato, Cesarja Francka. Spet se je pokazalo isto kot zadnjič pri priredbi Bacha; premočna interpretacija, čeprav se je solistka trudila za čim bolj mehak pristop, a je violina neponovljiva in nenadomestljiva.
Ajda Antolovič in pianistka Sae Lee
Legenda op. 66 skladatelja Florenta Schmitta je precej literarizirana zvočna balada, v posameznih odsekih eksotičnega, orientalskega, morda celo pravljičnega tipa in daje solistki možnost pokazanja karakterne identitete, tako rekoč ujemanja solista in partiture.
Sklepna Sonata za altovski saksofon in klavir (1970) ruskega zmernega avantgardista Edisona Denisova je odlično napisana v prvem, bolj jazzovskem, in tretjem, bolj virtuoznem stavku (Allegro, Allegro moderato), drugi stavek Lento pa se skladatelju ni posrečil in pušča interpreta v nekakšni zadregi, od uvodnega sola do kasnejše klavirske spremljave. Kot rečeno, sta odlična oba okvirna stavka, pravi izziv za solistko, pa tudi za že zadnjič slišano dobro pianistko Sae Lee.
Videli smo, na zadnjih dveh nastopih, da se saksofon feminizira, skorajda bi pomislil, da želijo ženske zavzeti moški položaj iz tradicije, zlasti jazzovskega saksofona. Slovenija je v tej usmeritvi močna, ni pa osamljena.
Ajda Antolovič je imela v dvorani veliko simpatizerjev, ki so jo pozdravili s pravcatimi ovacijami.
Sledil je še dodatek z dodano violino, Valček iz Šostakovičevega komornega opusa.
Sklepni trio v dodatku s Šostakovičem
Pri mnogih nastopih v ciklu Mladi virtuozi smo pogrešali kakšno odlično kompozicijo slovenskih skladateljev. Nastopajoči glasbeniki v njih ne prepoznajo dovolj zanimivosti in raje sežejo v mednarodno sodobnost. Očitno te odličnosti ne prepoznajo niti profesorji in mentorji.
Marijan Zlobec