Založba Beletrina je včeraj dopoldan v Ljubljani, zvečer pa v Mariboru predstavila nov roman In ljubezen tudi Draga Jančarja. Drevi ob 19. uri se bo pisatelj Drago Jančar pogovarjal z glavnim in odgovornim urednikom Beletrine Mitjo Čandrom v Veliki čitalnici NUK v okviru Noči knjige.
Drago Jančar med predstavitvijo novega romana v Ljubljani, vse fotografije Marijan Zlobec
“Ko čas mineva, je težko govoriti o knjigi, ki izide. Težko je bilo govoriti o prvi knjigi, težko je o zadnji. Vi boste tudi imeli težav,” je podučil mlajšo pisateljico Ano Schnabl, ki je istočasno izdala svoj prvenec Razvezani.
Zakaj je izšel roman pri Beletrini, da ne bi kdo pomislil, da je pisatelj izdal založbo Modrijan, pri kateri je sicer izdal nekaj odmevnih knjig? Čeprav živi že več let v Ljubljani kot v Mariboru, ga vsi še vedno imajo za Mariborčana. Tega se človek ne reši.
“Lahko greš ti iz Maribora, ne more pa Maribor iz tebe.”
Jančar je poznal te ljudi, o katertih piše, živel je med njimi v povojnem Mariboru v petdesetih letih. To je bil čas, ko je bilo v zraku še neko nasilje. Poznal je partizane, poznal ljudi, ki so bili med okupacijo v Mariboru. Videl in slišal je marsikaj, tudi o nasilju iz medvojnega in povojnega časa. Živel je v delavskem predmestju. Tako so se ti segmenti v človeku nabrali.
Mitja Čander
K pisanju romana o Mariboru je Draga Jančarja spodbujal urednik Mitja Čander, še posebej od tedaj, ko je bil Maribor Evropska prestolnica kulture in je bil Jančar pogosto doma. Jančarja je nagovarjal, naj vse to, o čemer govori, napiše in pisatelj mu je tedaj obljubil. In če je obljubil, je že prav, da to tudi stori pri Beletrini.
“Romana sam ne morem definirati; je večplasten in ima več dimenzij, tako kot vsako obsežnejše delo. Mogoče, če bi izbiral neko definicijo, ki je že izšla v neki recenziji, je to roman o ljubezni, ni ljubezenska zgodba. Ali je ljubezen mogoča v nekem divjem času, v času okupacije, gverilskega bojevanja, v letih po vojni, prevzemanja obasti? Tu se v različnih poglavjih prepletajo zgodbe štirih oseb; dveh moških in dveh žensk, ki zaidejo v kolesje zgodovine in skušajo pri tem ohranjati to, o čemer govorim: se pravi ljubezen; nekaj, kar je najglobljega, duhovnega, tudi fizičnega med ljudmi, med moškim in žensko ter ohraniti neko svoje dostojanstvo in priti, če je mogoče iz tega cel. Vsi glavni protagonisti pridejo živi iz tega, a povsem drugačni. Vedeti je treba, da so bili to predvsem mladi ljudje, še takrat, ko sem jih sam poznal. Ne ti ljudje, ker to niso resnične osebe. Ko sem jih jaz poznal, so bili sorazmerno mladi, Ampak ta doživetja, ta vojni čas jih je postaral in naredil drugačne. Niso bili več tisto, kar so bili poprej. V romanu se veliko citira in govori o poeziji. Precej je citiranih verzov. Katere pesnike sem uporabil, sem omenil na začetku knjige. Ljubimcev par si piše, ker ne živita v istem mestu; ona študira v Gradcu, on je asistent v Ljubljani in se srečujeta v Mariboru. Pošiljata si verze. Mnogo let kasneje nekoč mlada deklica v knjigarni odpre knjigo in opazi Byronov verz, ki je prišel kot naslov knjige. ”
Jančar čaka na širši odmev in bralske ter kritiške sodbe.
Marijan Zlobec