Je Peter Božič ovajal Borisa Pahorja ?

Ob postavitvi spomenika pisatelju in akademiku Borisu Pahorju v Tivoliju prihajajo na dan ali pa se ponovno osvetljujejo mnoge podrobnosti iz slovenske polpretekle zgodovine in vloga posameznikov v njej, zlasti slovenskih pisateljev. Zadnja trditev ali ugotovitev je, da je znani slovenski pisatelj in dramatik Peter Božič, v zadnjem obdobju svojega življenja še politik v stranki LDS in na Listi Zorana Jankoviča bil sodelavec Udbe in je med drugim ovajal prav Borisa Pahorja.

Peter Božič, foto MMC

Pred leti je Založba Karantanija objavila knjigo Edvard Kocbek: Osebni dosje št. 594. Po tiskovi konferenci in predstavitvi knjige v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma sem napisal poročilo, ki se zdi danes morda še bolj aktualno kot tedaj, saj odpira vprašanja, kaj vse se je in se še skriva v odnosu slovenskih pisateljev do tajne policije in še bolj sodelovanja z njo.

Knjiga Edvard Kocbek: Osebni dosje št. 584 Igorja Omerze je takoj vzbudila zelo velik odziv (nastop Omerze v Odmevih na TVS, obsežen članek na mnenjski strani v Delu). V uvodu na predstavitvi knjige smo prvič v celoti videli dokumentarni film režiserja Milana Ljubiča o Edvardu Kocbeku iz leta 1970.

Spomenik Borisu Pahorju v Tivoliju, foto Marijan Zlobec

Igor Omerza je pojasnil, da se je pravzaprav lotil raziskovanja gradiva o Odboru za varstvo človekovih pravic, nato pa pri Spomenki Hribar naletel na Kocbeka. Začel ga je tako zelo zanimati, da se je lotil raziskovanja njega in njegove usode od eseja Premišljevanje o Španiji dalje. O polemikah o Strahu in pogumu v drugem delu knjige je veliko pisal že dr. Andrej Inkret v Zbranih delih Edvarda Kocbeka, o zeleni knjižici Edvard Kocbek Pričevalec našega časa (1975) in o Kocbekovi sedemdesetletnici leta 1974 je bilo »vse« negativno objavljeno že takrat v Delu. V tej knjigi gre za občutno razširitev obeh tem, ki ji je dodana še tretja, to pa je zapor Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča (1976).

Pesnikov sin Matjaž Kocbek se je med drugim vprašal, kako je mogoče, da je bil njegov oče tako preganjan, če pa je bil zelo blag človek. Viktor Blažič je pojasnil nekatere okoliščine ob nastajanju knjige pogovorov Borisa Pahorja s Kocbekom o povojnih pobojih domobrancev. Na vprašanje, zakaj je bil pravzaprav zaprt, mu je Matej Bor odgovoril, da mu je France Popit, ko ga je vprašal, odgovoril, da zato, ker je »hujskal Kocbeka«.

Akademik Boris Pahor na SAZU, foto Marijan Zlobec

“Kdor je knjigo že prebral, bo opazil, da je največja tragedija vsebine knjige to, da Omerzi ni uspelo pokazati nobenega človeka v boljši luči, kot smo imeli o njem mnenje do zdaj. Nihče se ni pokazal čistejši, boljši, pogumnejši, svobodnejši, pravičnejši … Nasprotno: vsi obravnavani ali omenjeni so se izkazali še slabši, in to dokazano! Edina izjema je Boris Pahor, ki je ob Kocbeku resnični junak knjige. Njegova veličina je res izjemna in danes upravičeno mednarodno legendarna. Ker se predstavitve ni mogel udeležiti, je poslal pozdravno pismo, ki ga končuje z mislijo, da je knjiga »val kisika v zatohlem ozračju«.

Ob Pahorju je v knjigi pozitiven Alojz Rebula, a manj izpostavljen in kaznovan, in v Ljubljani Janez Gradišnik. V manjši meri bi dodali še Leva Detelo z njegovim junaškim nastopom v obrambo Kocbeka na mednarodnem kongresu PEN na Dunaju. Morda še Marjan Rožanc, ki je kot edini pisatelj odgovoril na pismo Borisa Pahorja o zaporu Blažiča in Miklavčiča, medtem ko so se vsi drugi (od 103 naslovnikov, članov DSP) zbali oziroma njegovo pismo nesli na policijo (kot Mate Dolenc, Peter Božič, Lojze Krakar, Nada Gaborovič).

Velik poraz tako doživljajo prav slovenski pisatelji oziroma ljudje peresa (DSP, PEN, novinarji, kritiki, uredniki časopisov in založb, drugi intelektualci, tudi v zamejstvu in po Jugoslaviji), kot so Ivan Potrč, Miloš Mikeln, Mira Mihelič, Jože Snoj, Janko Kos, Dimitrij Rupel, Peter Božič, Herbert Grün, Marko Kravos, Ivan Bratko …, med novinarji oziroma uredniki Mitja Gorjup, Slavko Fras, Ivo Vajgl, Vlado Jarc, Jože Šircelj, Milan Meden … Knjiga namiguje na udbovstvo Petra Božiča! Jasno, da med aktualnimi politiki ni bil nihče pozitiven oziroma je eden slabši od drugega.

Osebni dosje št. 584 je Kocbekov; njegova tortura je namreč trajala od leta 1944 do 1981! Seveda izvemo marsikaj, na primer to, da je Edvarda Kocbeka »špijoniralo« kar 69 sodelavcev Udbe. Samo za obdobje med 1944 in 1965 je ohranjenega 4268 strani udbovskega gradiva, poročil sodelavcev Udbe pa je za 3175 strani. Najhujši cinkaš je bil pisatelj Jože Javoršek, ki je ves čas ovajal celo svojega dobrotnika Josipa Vidmarja, Vitomila Zupana (že v zaporu od 1948), Dušana Pirjevca, Zorana Mušiča, Borisa Pahorja, Alojza Rebulo … Samo Javoršek je od leta 1952, ko je prišel iz zapora, o Kocbeku napisal 179 poročil s 155 stranmi; višji, kot je bil honorar, daljša so bila poročila! Javorška je kot špiclja razkrinkal sam Stane Kavčič. Udba je s tajnimi sredstvi z lahkoto obvladala kogar koli je hotela, na primer samo v Trstu je leta 1979 imela kar 60 svojih pozicij. Sicer pa je Udba leta 1977 nadzirala famoznih 334 posameznikov in institucij. Tako so z lahkoto odkrili tudi« dejavnost« Viktorja Blažiča in Franca Miklavčiča kot sicer psevdonimna pisca za tržaški Zaliv.”

Edvard Kocbek in Boris Pahor najbolj vohunjena slovenska pisatelja, foto Marijan Zlobec

Ker je bil Peter Božič novinar Dela in v matični hiši, tedaj še na Tomšičevi ulici med Namo in CK ZKS, je po vsej verjetnosti špijoniral vse novinarje, ne le Viktorja Blažiča. Peter Božič pa je zvesto spremljal študentsko gibanje in študentsko revolucijo na začetku sedemdesetih let, ki se je manifestirala z zasedbo Filozofske fakultete, Aškerčeve ceste pred Filozofsko fakulteti in potem s pohodom nekaj tisoč študentov pred slovensko skupščino. Peter Božič se je namreč kot neštudent udeleževal sestankov in shodov študentov, na katerem je nastopalo veliko študentov, pa tudi nekateri profesorji. Ob nekem malo bolj “udarnem” nastopu nekega študenta je drugi glasno posvaril, naj pazijo, kaj govorijo, ker da so v predavalnici udbovci oziroma špijoni. Peter Božič je bil v predavalnici, morda pa ga je že tedaj kdo prepoznal kot udbovca? Božič je kot pisatelj živel v izjemno skromnih razmerah, dobesedno v revščini in ga kot takega Udbi ni bilo težko prepričati, da naj sodeluje in o čem kaj poroča. Verjetno je Udbi uspelo, da je Delo Božiča zaposlilo kot novinarja, čeprav je bil vsaj na začetku slabo pismen. Žal je bilo takih ovaduhov iz pisateljskih in drugih intelektualnih vrst, ustanov, društev, celo študentskih, medijev…mnogo.

Sedanje “čudenje” nad Petrom Božičem je bolj “priložnostnega”, v resnici pa desetletja zapoznelega ali prepoznega značaja!

Marijan Zlobec