Knjiga Zemlja nas ljubi Ko spregovori krajina: pisma človeku Ane Pogačnik (Založba Beletrina) pričakuje od bralca, da jo prebira s srcem in kot dnevno meditacijo. To so “hudi” napotki za vse, ki nimajo posebne občutljivosti kot naša avtorica, hči Marka Pogačnika, ki je prav tako avtor nekaj zelo posebnih knjig, nazadnje Vesolje človeškega telesa.
Ana Pogačnik, fotografije Marijan Zlobec
Problem je v dialogu ali načinu dialoga z bralcem, kaj lahko on čuti, ko prebira posamezna pisma z določenih točk na zemeljski obli, ki jih je obiskovala Ana Pogačnik in potem pisala nam. Bralec seveda istega ne more občutiti, četudi prebira pisma s srcem, kot si avtorica želi. Sporočilo lastne občutljivosti namreč ni enostavno “prenosljivo”; lahko gre po poti približevanja in primarne ugotovitve, da nas Zemlja ljubi.
Zemlja je subjekt, ne objekt. Zemlja lahko s pomočjo svojega zaupnega in občutljivega posrednika piše pisma ljudem, naj jo končno sprejmejo kot živo bitje.
Ana Pogačnik, sicer diplomirana arheologinja, je nekako pri šestnajstih letih opazila svojo posebno občutljivost za naravo in da lahko postane njena “prevajalka, kanal, preko katerega so se sporočila krajev lahko pretakala v besede.”
Da narava joče, ker jo boli, kar človek z njo počne, mi je pred dobrimi tridesetimi leti govoril legendarni Bojan Štih. Človek tega noče spregledati, ker ne razume in ne spoštuje tuje bolečine, ki pa je zgolj del svoje ali sebe.
Zemlja nas ljubi ni ekološka knjiga, ki bi govorila o klimatskih spremembah, naravnih katastrofah in ekoloških problemih.
Ano Pogačnik govorjenje o tem po svoje veseli, po drugi strani pa žalosti, ker v vsem tem vidi zgolj površinskost in celo zlorabo.
“Zemljo običajno vidimo kot stroj, ki trenutno nujno potrebuje popravilo, da bi nam lahko še naprej služil. Še vedno pa ne vidimo njene neskončne moči, ustvarjalnosti, ljubezni in njenih potencialov. Kot bitje jo še vedno ignoriramo. Namesto da bi pogledali vase in se končno iskreno vprašali, ali to zunanje poslabšanje razmer ne zrcali prav tako tudi nas samih, poskušamo popravljati in še bolj nadzirati.”
Avtorica je prepričana, da je potrebna sprememba našega zavedanja, do česar pa zlepa ne bo prišlo.
Kaj vse to pomeni v praksi?
“Zemlja je še naprej v intenzivnem procesu preobrazbe in tudi mi bi morali biti pripravljeni, da se – kot del Zemlje – preobrazimo. Pravzaprav mislim, da ne zadostuje več, da se le povežemo z Zemljo in Kozmosom in se vidimo kot del obeh, temveč da ozavestimo, da smo sami Zemlja in Kozmos: s svojim telesom in svojo dušo smo Zemlja in Kozmos. Če bi nam uspelo živeti v tem zavedanju, bi se naš zorni kot sam po sebi spremenil – in s tem tudi naš odnos do Zemlje, do pokrajin in krajev, kjer živimo, kjer smo. Nenadoma jih ne bi več opazovali od zunaj, temveč bi jih doživeli od znotraj.”
Problem je, da se človek vsega tega noče zavedati, dokler ne bo prišlo do katastrofe, ogromnega šoka, še bistveno večjega, kot je bil zadnji cunami v Aziji, ko je umrlo okrog 250 tisoč ljudi.
Človekova pamet in posledično ravnanje nista tako veliki, da bi zaustavili razvoj, ki gre proti Zemlji, ki nas ljubi; proti nam samim in proti vesolju, ki našo zemeljsko umazanijo ne spusti v svojo čisto neskončnost. Mi Zemlje ne ljubimo. Mi smo njena neuslišana ljubezen. Mi smo Primicova Julija.
Marijan Zlobec