Na zadnjem koncertu Mladi virtuozi je v drugem delu nastopila poljska saksofonistka Joanna Blejwas ob klavirski spremljavi japonske glasbenice Sae Lee.
Samozavestna Joanna Blejwas, vse fotografije Marijan Zlobec
Pri mladi saksofonistki Joanni Blejwas se je takoj opazilo njeno samozavest, moč, tako fizično kot duhovno, suverena odrska prezenca in znanje, ki je z lahkoto aktualiziralo zahteven program, bolj s poudarkom na modernosti kot na vseh drugih obdobjih, kar je razumljvo, saj tedaj saksofona kot inštrumenta še ni bilo. Pravzaprav se je zgodovinsko obrnila samo k Bachu in priredbi Preludija iz Suite za violončelo solo št. 4 BWV 1010 za saksofon.
Joanna Blejwas in Sae Lee
Bachov cikel je obsežen, celovečerni in nudi najboljšim violončelistom idealno priložnost za izkaz svoje glasbene solistične veličine. Spominjam se, kako je ta cikel v Ljubljani pred dobrimi tridesetimi leti (v Linhartovi dvorani CD) izvedel francoski violončelist Pierre Fournier ob koncu svoje dolge glasbene kariere in poti. Za saksofon je to bolj drobna priložnost, ki bi bila morda v celotni izvedbi za saksofon koncertno manj privlačna. Blejwas je svojo interpretacijo morda gradila preveč dinamično in manj subtilno.
Joanna Blejwas
Dolgo, dvajsetminutno štiristavčno Sonato za altovski saksofon in klavir iz leta 1984 ameriškega pianista, organista in skladatelja Williama Albrighta je poljska glasbenica poizkušala navezati na predhodnega Bacha (prvi stavek Dvodelna invencija). Drugi stavek (Nova norost: žalostinka za Georgea Cacioppa) je bil najbolj subtilen, doživet in v kontekstu posvetila znanemu skladatelju in mentorju najbolj elementaren. Tretji, kratek (Scherzo Will o’the wisp – Scherzo Ignis fatus) z novimi pomeni, simboli in skrivnostmi, menda kot pojav varljivega svetlikanja v noči. Četrti stavek (Recitativ in ples) je uvodoma napisan za solo saksofon, dokler se mu ne pridruži klavir v divjem plesu, pri katerem se je izkazala pianistka z modernim pianističnim pristopom.
Igranje v klavir v zadnjem delu drugega stavka Sonate
Približno desetminutna Cadenza za altovski saksofon in klavir iz leta 1974 francoske skladateljice Lucie Robert je zahtevno enostavčno delo, napisano za virtuoznega saksofonista Michela Nouaxa. To je morda čas dominacije Francozov kot kontrast nemški tradiciji in njihovi moderni. Robert, rojena leta 1936, se je navezovala na avantgardo, a hkrati na lastni notranji svet, v katerem je poiskala možen dialog z izvajalcem, za katerega je bila prepričana, da bo iz skladbe kot interpret napravil kar največ. Klavir začenja z elementom zvočnega presenečenja, dinamično, potem pa se skladba umiri in dobi saksofonistka s svojo počasno igro bolj kontemplativni značaj, dokler se ne začne skladba razvijati v vedno bolj virtuozno in dinamično poudarjeno smer, pa spet vrača nazaj v umirjenost, melodičnost in klavir dodaja svoj dialog z več ekstremnimi tehničnimi trenutki, močnejšimi od solo saksofona. Impozanten je sinkopiran dialog, ko se interpretacija obeh stopnjuje do njune največje zmožnosti in divje konča.
Sae Lee
Pianistka Sae Lee je bila odlična spremljevalka, glasbeno vzgojena v duhu podpore solistke in prevzemanja solistične vloge, ko je to potrebno. K njeni pianistični pojavnosti je spadala še tablica na stojalu za note, kar pomeni, da se note “obračajo” same.
Marijan Zlobec