Radio Slovenija je pravkar objavil oglas za drevišnji koncert Simfonikov RTV Slovenija v svojem abonmajskem ciklu Kromatika. Žal je bil koncert že sinoči.
Ivan Karizna z oglasa za sinočnji koncert
Stvari niso le pokazatelj realnega stanja v Radiotelevizijski hiši, financirani kot ni nobena RTV nikjer, razen morda v Severni Koreji, Iranu, na Kitajskem, v Afriki… – z zakonom, ki je vezan na električni priključek ali obveznim plačilom…Ko ni nobenega zaupanja vrednega kandidata za generalnega direktorja in ko se v Programski svet RTVS zgrinjajo ljudje nekako po principu ustroja državnega zbora na podlagi političnih strank (pet članov), predstavnikov madžarske in italijanske narodne skupnosti, SAZU, spet državnega zbora, menda na prelog gledalcev in poslušalcev, kar nanese novih kar šestnajst članov…
Več kot je ljudi, manj je efekta. Višja kot je domnevna izobrazba ter široka razgledanost ljudi v Programskem svetu, večje je politikantstvo, spletkarjenje, ugotavljanje proceduralnih in drugih nepravilnosti in tem bolj nizka je raven nacionalnega programa. V ospredje stopajo programi brez vsakršne dostojnosti, vsebine, splošne kulture, smisla za spoštljivost in spoštovanje vsakogar, ne le trenutnih gledalcev. Nastopajo ljudje, ki se povsem “spozabljajo” oziroma razgaljajo vse to, kar je v Sloveniji ena velika in žal vse večja kulturna beda. Tega, da se neka znana Slovenka hvali, in to v silvestrski oddaji, kako je pila svoj urin, ne moreš gledati nikjer drugje na svetu. Smisel ali občutek, da se nekaj v javnosti preprosto ne spodobi, še posebej pred televizijskimi kamerami in posledično v nacionalnem programu, se je povsem izgubil in vedno bolj si lahko šokiran, do kod je Slovenec pripravljen pasti. Seveda ne more pasti nikamor drugam, kot v tisto, ker je v njem samem.
Domače ustvarjalnosti ni, že leta je opazno zgolj hlapčevstvo, po katerem se zdi, kot da so večini neznani tujci tako rekoč slovenski “narodni junaki”. Njim so posvečene oddaje, kot niso velikim Slovencem. Vsak ima svoj fevd na tuje stroške oziroma na naše skupne. Uredniki in še bolj urednice privatizirajo sto na uro, bi rekel Boris Pahor. Podpore projektom zahtevnejših vsebin, razen neužitnih nadaljevank, ni. Televizije ni nikjer, kjer se kaj kulturnega dogaja; vedno so zasedeni za kaj drugega, beri za leni nič.
Kot je pokazal radijski oglas za drevišnji koncert matičnih Simfonikov RTV Slovenija z enodnevno zamudo, kar pa ni osamljen primer tovrstne zamude oziroma neumaknitve zastarelega oglasa, je v hiši dokaz odsotnosti vsebinskega in profesionalnega nadzora ter seveda brez kakršne koli odgovornosti.
Marijan Zlobec