Mednarodni glasbeni cikel Mladi virtuozi Festivala Ljubljana v sezoni 2016/2017 se izteka. Nocoj je bil predzadnji koncert, prihodnji teden bo zadnji, potem pa že pridejo priprave na poletni festival, ki se bo letos začel že 7. junija v Poletnem gledališču v Križankah z novim in izvirnim slovenskim musicalom Vesna po scenariju Mateja Bora, kot ga poznamo iz znamenitega filma režiserja Františka Čapa iz leta 1953.
Lara Hrastnik, vse fotografije Marijan Zlobec
V prvem delu koncerta je nastopila harfistka Lara Hrastnik. O njej sem že spregovoril v napovedi koncerta. Ima zavidljivo prehojeno glasbeno pot, ki jo počasi zaokroža tako na pedagoškem kot koncertnem področju. Zdaj obiskujer drugi letnik Akademije za glasbo v Ljubljani pri profesorici Mojci Zlobko Vajgl, ki je študirala pri Marii Graf. Tako se povezujejo desetletja, bi lahko spomnil, Resno dolgoletno delo in študij obrodi sadove. Mislim, da se pokaže vez med Laro Hrastnik in njeno profesorico v strogosti pristopa do glasbene materije, skladb, ki jih izvaja, prefinjenosti in natančnosti, stremljenju po tehnični perfekciji, ki sicer še ni idealna, a kaže določeno koncertantno samozavest, za katero je predpogoj odlična pripravljenost, potem muzikalnost, izbor programa in njegovo dojemanje.
Tu se mi kaže Lara Hrastnik kot iznajdljiva in občutljiva ravno s tistim programom, ki ga čuti, da je najbolj njen in trenutku poustvarjanja primeren. Tako ni naredila nobene napake, ko je izbrala skladbe Louisa Spohra, Bedřicha Smetane in Clauda Debussyja. Spohr je s svojo Fantazijo v c-molu op. 35 pokazal, kako inštrument svoje žene odlično pozna, tako v barvitosti kot izrazu, precej dramskem, uporabi pedalov in pravem melosu, z zelo natančnim ritmom, ki spominja na ritual, na dialog med vodilno melodijo in spremljavo, kot vse je dojela, razčlenila in povezala nocojšnja interpretka.
Priredba Vltave Bedřicha Smetane, kot jo je napravil prav tako češki skladatelj Hanuš Trneček, je uvodoma pokazala barvno zvočno vodno tipologijo, ki se širi in bogati, dobiva bolj dramatične komponente, tako kot se “razvija” tok reke in hkrati narašča svečanost vzdušja, slovanski narodno prebujni trenutek, povezava češke svobode in svobodnega toka najdaljše češke reke kot metafora in simbol. Lara Hrastnik je to dojela in nanizala celo paleto drobnih zvočnih trenutkov brez “rešpekta” do sicer slavnejše orkestralne verzije.
Za sklep se je Lari Hrastnik pri izvedbi Danse sacrée et danse profane za harfo in godala L. 103 pridružil tako imenovani Projektni godalni kvintet Akademije za glasbo. V njem igrajo Mojca Jerman in Dora Rakar, violina, Hana Lavrinc, viola, Katarina Kozjek, violončelo, in Grega Rus, kontrabas. Dva kontrastna stavka v impresionističnem stilu kompozicije iz leta 1904 omogočata glasbeno vez med pedalno harfo in posameznimi godali, a tako, da je harfa vendarle dominantna, kar se je pokazalo nocoj v morda nekoliko preskromnih in rahlo togih godalih, kar je bilo že samo po sebi redukcija sicer običajne komorne zasedbe godal (5, 4, 4, 3, 2), solistka pa je dominirala, saj je Debussy natanko razčlenil trenutke njenega solističnega deleža in godal zgolj kot barvne in izrazne spremljave ter igre tehnično nezahtevnega tipa. To je v prvem “sakralnem” delu, medtem ko je “profanost” sicer prav tako zvočno prefinjena, a že povsem plesna (kot da Bog ni ljubil ali ne ljubi plesa, pri čemer ni jasno, kdo si je to izmislil in vzdržuje tradicijo že dva tisoč let). Seveda je tu ples plemenit, vzvišen, poduhovljen, za harfistko poseben izziv, tudi s sinkopiranim ritmom.
Marijan Zlobec