V Narodni galereiji v Ljubljani so zvečer ob prisotnosti veliko ljubiteljev likovne umetnosti iz osrednje Slovenije, Primorske in iz zamejstva odprli pregledno tematsko razstavo Albert Sirk, slikar našega morja.
Dr. Barbara Jaki, Damjana Pečnik in Alina Carli, foto Marijan Zlobec
Razstava odpira nove dimenzije predstavljanja slovenskih slikarjev po rodu in poreklu iz zamejstva ali iz skupnega slovenskega kulturnega prostora, kar žal ni ravno pogost pojav. Meje v glavah so ostale; Boris Pahor se bo moral žrtvovati še kakšnih dvajset let, predno bo “centralna” Slovenija, ki ga obrobje ne zanima prav nič, spregledala. Dodajam: pa še ne bo.
Albert Sirk – Avtoportret, 1911
Razstavo je odprla državna sekretarka na Ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik, z nagovorom je slovesnot uvedla direktorica Narodne galerije dr. Barbara Jaki, razstavo in slikarja pa podrobneje predstavila Alina Carli.
Profesorica na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah Laura Safred in kritičarka Jasna Merkù iz Trsta, foto Marijan Zlobec
Carli je že delovala v Narodni galeriji, poleg razstave pa je hkrati avtorica monografije, ki je pri Založništvu tržaškega tiska izšla pred dvema letoma, bila predstavljena na Slovenskem knjižnem sejmu in vzbudila veliko pozornost tako v zamejstvu kot v matični domovini. Carli je sicer zaposlena pri ZTT v Trstu.
Albert Sirk – Morje ob pečinah/Morsko obrežje, 1941
Po letu 2015 in izidu monografije o slovenskem umetniku marinistu Albertu Sirku se je zanimanje zanj in njegov obsežen slikarski opus močno povečalo. Sirk je bil rojen leta 1887 v Križu pri Trstu. Slikar je večino svojega opusa posvetil morju, čeprav se je izkazal tudi kot izjemen portretist in risar. V Križu je živel do leta 1929, ko je bil zaradi fašizma prisiljen zapustiti Italijo.
Ace Mermolja, publicist, pesnik in novinar iz Trsta, foto Marijan Zlobec
Najprej je dobil mesto učitelja risanja v Sv. Lenartu, leta 1937 pa se je preselil v Celje, od koder je bil 1941 skupaj z drugimi sorojaki izgnan v Zaječar. Po koncu vojne se je leta 1945 vrnil v rojstni kraj, dve leti zatem pa je umrl v Celju, kjer je tudi pokopan.
Portret Sirkove žene v narodni noši, 1932
Izid monografije je v Trstu spremljala manjša razstava, ki je slikarja in njegovo delo na novo ovrednotila. Albert Sirk je bil pogosto spregledan v večjih pregledih slovenske umetnosti 20. stoletja, zato pa so toliko bolj dragoceni pričevanja in kritike, ki so neposredno spremljali njegovo življenjsko in likovno pot.
Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja v Piranu, foto Marijan Zlobec
Bil je izjemno ploden slikar, zapustil je namreč okoli sedemsto del, od katerih jih je danes v evidenci približno polovica. V njegovem opusu ima glavno vlogo morska motivika, od čistih marin do žanrskih prizorov ribičev ter vedut, zato ga stroka opredeljuje za edinega pravega slovenskega marinista.
Direktor direktorata za ustvarjalnost MK Igor Teršar in kipar Mirsad Begić, foto Marijan Zlobec
Njegova dela so povečini v zasebni lasti, nekaj jih hranijo Narodna galerija, Umetnostna galerija Maribor, Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu, Pokrajinski muzej v Kopru in Goriški muzej, zato je pričujoča razstava enkratna priložnost za celovit vpogled v njegovo ustvarjanje, saj zajema vsa obdobja njegovega življenja.
Albert Sirk – Pred nevihto, 1940
Za življenja je bil Sirk izjemno priljubljen slikar, kar dokazujejo tudi kritike likovnih razstav iz tistega časa. Po smrti je nekoliko utonil v pozabo, zadnja retrospektivna razstava, ki so jo pripravile piranske Obalne galerije, pa sega v leto 1972.
Albert Sirk – Kalafati pri malici, 1940
Sirkova dela je težko slogovno opredeliti, s čimer se strinjajo vsi raziskovalci njegovega opusa. Likovna kritika njegovega časa ter novejši pregledi umetnosti 20. stoletja na Primorskem ga opredeljujejo bodisi kot impresionista oziroma neoimpresionista, bodisi kot barvnega realista.
Boris Peric iz Kmečke banke v Gorici, foto Marijan Zlobec
Dejstvo je, da je Sirk razvil samosvoj slog, s slogovnim prehajanjem ali združevanjem. V njegovem opusu ne moremo iskati vzorov ali vplivov, kajti Sirk izhaja iz lastnega občutenja morja in življenja ob in na njem ter krajev, narave in ljudi, ki jih je portretiral.
Ne glede na to faze Sirkovega umetniškega razvoja sovpadajo s tremi obdobji njegovega življenja: tržaško obdobje (do leta 1929), Sv. Lenart (1929–1937) in Celje (1937–1941).
Direktor Julona Edi Kraus z ženo, foto Marijan Zlobec
Seveda ne moremo niti mimo zaječarskega izgnanstva (1941–1945) in zadnjih dveh let, ko je bil slikar razpet med Križem, Portorožem in Celjem, ki pa se slogovno navezujeta na celjski čas. Vsa obdobja pa imajo skupni imenovalec: morje, ki bo valovalo tudi na pričujoči razstavi.
Albert Sirk – Prihod ladij v pristanišče, 1913
Na razstavi je na ogled enainsedemdeset slik, bodisi olj na platnu bodisi del na papirju, predstavljeni pa so tudi obsežno dokumentacijsko gradivo, fotografije, razstavni katalogi in časopisi, v katerih je Sirk objavljal svoje ilustracije.
Albert Sirk – Sončni zaton/ Večer, 1940
Obsežno Sirkovo osebno zapuščino hrani Mestna knjižnica v Celju. Razstava je pravi hommage umetniku, ki je s svojo pojavo pristaniškega delavca in s svojo veselo naravo krojil likovno dogajanje na Štajerskem. (Iz predstavitve razstave njene avtorice Aline Carli).
Albert Sirk – Marina po dežju/Po dežju, 1940
Veliko ljudi je prišlo v Narodno galerijo
Albert Sirk je delal naslovnice za revijo Ilustracija
Marijan Zlobec