Berem avtobiografijo Tine Maze. Poslal mi jo je novinarski kolega Vito Divac, soavtor knjige. Napisal je posvetilo. v katerem označuje našo smučarko: “So stvari, ki jih lahko dosežeš samo s predanostjo, strastjo, željo in idejo. To je Tina aMaze. Vito Divac.” Tina Maze se je podpisala in dodala 2414 pt. Dodajam, da se je bodo do tega leta zanesljivo še spominjali.
Tina Maze in Vito Divac 8. decembra 2015 po podelitvi priznanj Športniki leta 2015, foto Marijan Zlobec
Vito Divac je naštel štiri osebnostne pogoje ali morda komponente za dosego vrhunskosti. Ne le v športu. Pravzaprav je nakazal, kako kratka je lahko pedagoška vzgoja. Predanost je nekaj, kar se zahteva na mnogih področjih civilnega in javnega nastopanja, kot nekakšen klin za vzpenjanje po lestvici. Strast je mnogoplastna, sama po sebi ni dovolj, želja je že bolj romantična, sanjska, hrepenenjska, ideja pa vidni cilj. Toda vse to našteto je premalo; delo, še bolje vzgoja k delu in stalnosti dela.
Zato je pasivna državna politika do nezaposlenosti, še posebej mladih, v bistvu zločinska, čeprav sama po sebi ni kazniva, a izničuje vse, kar je vizija življenja in jo je kot štiri komponente Divac položil v športno pot in življenjski nazor Tine Maze.
Divac je zelo spretno začel s svojo avtobiografijo, kot Leporello v Don Giovanniju, ko poje, da ne želi več služiti, medtem ko njegov gospodar Don Giovanni osvaja Donno Anno. Divac pravzaprav začenja ameriško zimsko zgodbo izpod Skalnega gorovja, kjer je presenetil osamljeno Tino Maze za klavirjem, ko je preigravala Debussyja in priljubljeno Beethovnovo skladbico Za Elizo.
Zakaj je Tina Maze tako zardela? Podobno je zardevala Irena Grafenauer, če jo je kdo presenetil s kakšno pripombo, če sem kratek. Zardevanje je znamenje nepopolnosti, v tem primeru Tininega igranja klavirja predvsem zase, za svojo inspiracijo, ki se bolj vrača v svet intime, mimo vseh zunanjih informacij, ki za dosego vrhunskosti niso potrebne; ali je celo bolje, da zanje ni občutljiva ali da sploh ve. Vito je povedal nekaj, kar je veliko bolj logično in intimno življenjsko, kot če bi Tino presenetil med branjem časopisov ali gledanjem televizije. Tišina zime, škripanje snega v mrazu in glasbeni impresionizem.
Knjiga o Tini Maze ni biografski roman
Tu bi moral seveda takoj intervenirati, da kar berem, vsekakor ni biografski roman, ampak izrazita, celo dvojna ali celo trojna avtobiografija, v kateri se mi kaže Vito Divac precej več kot zgolj športni novinar, specialist za določene zimske športe. Na ravni izpovedi prehaja iz prvoosebnega jaz v prav tako prvoosebno izpoved jaz Tina, kar vsekakor ni roman. Biografski romani so približek in izmišljija s sicer konkretnimi ljudmi, a skoraj v celoti izmišljenimi podrobnostmi, še posebej dialogi. Če bereš Werflovega Verdija, prideš do točke, ko je celotno ozračje v Benetkah vibriralo, ko sta se v mestu istočasno znašla Richard Wagner in Giuseppe Verdi. Seveda se nista; nikoli sploh videla v življenju. Še huje je, če bereš biografski roman o Marii Callas; tam so vsi dialogi in prepiri z Onassisom (izmišljeni).
V knjigi Jaz. Tina. tega romansiranja ni, imata pa oba pisca pravico do literarizacije avtobiografske izpovedi, z vsem metaforičnim lirizmom, tako da bi smel pomisliti, da bi v onem hotelu Des Alpes Tina v hipu lahko spremenila melodijo v Schubertovo Zimsko popotovanje in Vito začel peti s tako lepim baritonim, kot ta cikel poje Matthias Görne.
Kaj je zorenje v športu vedo mnogi petnajstletniki in petnajstletnice, če omenim starost, ko sta se prvič srečala Vito in Tina na Zlati lisici ? Mladi, iste starosti; Bobby Fischer je na mladinskem svetovnem šahovskem prvenstvu v Portotoži v intervjuju za Polet ali celo Pionirski list dejal:”Prvi bom!” Ne vem, kaj je pri petnajstih govoril Lionel Messi, najbrž nekaj podobnega, in spet smo pri štirih v uvodu omenjenih komponentah.
Problem dnevnika ali dnevnikov Tine Maze je v kompoziciji knjige manj razviden, nekako gre od ena do osem (zvezkov), kot v Bartokovem Gradu vojvode Sinjebradca: Še ta vrata mi odpri. Odkrivanja skrivnosti. Kompozicija in uporaba ter vrstni red dnevnikov v knjigi je znana samo piscema, kar je prav, vprašanje pa je, ali je za bralca in “kronologijo” najboljša. Preseneča pa izjemna raven samorefleksije, in to ženske, ki sama pravi, da ni ravno veliko brala. No, kot veste, je eno izobrazba, literarna razgledanost, drugo pa občutljivost in predvsem vsebina povedanega. Mnogi doktorji znanosti ne znajo povedati nič, ne z znanstvenega, še manj s človeškega vidika.
Marina Abramović je povsem drugačen tip avtobiografije
Če sedaj preskočim na pred meseci izdano avtobiografijo likovne umetnice Marine Abramović in opazujem njeno samopašno samopoveličevanje, prežeto z neskončnim srbskim ponosom partizanske družine v bližini Tita, stanujoče v beograjskem osemsobnem stanovanju, potem ko so iz njega izselili neko bogato judovsko družino, bi se zdela primerjala s Tinino slovensko liriko nekako bogaboječa in strahospoštljiva, kot se morda najbolj tokrat ne metaforično, ampak izzivalno realno v knjigi pokaže z obešanjem fotografij ameriške smučarke Lindsey Vonn; kot da bi služabnik Leporello iskal motiv in pot, kako bi premagal svojega gospodarja Don Giovannija, a ne ve, da lahko samo on zapoje tako samozavestno arijo, kot je Fin ch’han dal vino.
Ta notranja občutljivost, ki jo Vito nakaže že na začetku knjige, je veliko boj operna kot mislita oba avtobiografa, ne vesta pa še, da bi bila možna opera Tina Maze, tako kot obstaja stadionska opera o slavnem finskem tekaču, večkratnem olimpijskem zmagovalcu Paavu Nurmiju, imetniku dvaindvajsetih svetovnih rekordov na srednje in dolge proge. Opero Paavo the Great. Great Race. Great Dream je po libretu Paava Haavikka napisal Tuomas Kantelinen. Opera je bila premierno uprizorjena na stadionu v Helsinkih leta 2000. Sam sem jo videl na nemški televiziji. Mislim, da bi Vito Žuraj tako biografsko opero zmogel napisati. Tina Maze, ki bi bila seveda na odru in videu, bi bila sopranistka Nika Gorič, dirigiral bi Marko Letonja, če ne bi ravno želel kar Vito Žuraj sam.
“Od sreče, da bom svetovna prvakinja, sem imela solzne oči…”
Simpatičen je Tinin opis intuitivne samozavesti pred olimpijskim nastopom v Sočiju; vizija moči za zmago. Verjetno je to samoizpovedni vrh knjige.
“Od sreče, da bom svetovna prvakinja, sem imela solzne oči, še preden sem stopila k startni palčki. Bila sem močna kot bik. Ko sem se v svoji tišini popolne osredotočenosti pognala po progi, je čas zbledel. Bila sem v drugi časovni razsežnosti. V moji glavi ni bilo nič drugega kot jaz in moje bitje. To je najlepši del športa. Ta otroška igra odraslega človeka, ki si enostavno ne sme dovoliti nič drugega, kot da je to, kar je – sam, spontan, iskren. To je čas popolne harmonije duha in telesa, ko mu je dovoljeno skoraj vse. Ko mu pristno otroške gibe vodi prvinski nagon. To je trenutek popolne predanosti, ko po vseh odrekanjih, naporih, treningih in ponižanjih, ki jih zahteva šport na moji ravni, niti za trenutek ne podvomiš vase in se ne vprašaš, kaj pa zdaj, kaj bo, če ne bo…”
Posebno občutljiv trenutek v avtobiografiji je opis jeze. Kaj je jeza v športu, je večja tema kot se zdi na prvi pogled. “Jeza je zagotovo najboljša psihološka hrana športnikov,” zapiše Vito, ne Tina. Ona zapiše: “Ko sem jezna, sem najmočnejša. Ko sem jezna, sem najbolj motivirana. Ko sem jezna, sem najbolj uspešna…”
Te trditve ju po svoje kompromitirajo, saj se vsi načini priprav na tekme prav gotovo ne “naslanjajo” na jezo, ampak na znanje in psiho – fizično pripravljenost. Jeza je kratke sape ali nekaj zelo trenutnega, pogojni refleks, odgovor na nekaj poprejšnjega, kar se ni izšlo po načrtih. Jeze je povsod veliko, tako da športniki niso neke izjeme. Bolj kot jeza je potreben ustvarjalni trans, o katerem pa avtorja knjige ne govorita.
Največja egoistka na svetu ?
“Tina je bila v tekmovalnem obdobju sposobna biti največji egoist na svetu…” Problem egoizma je splošen in velja za vse, še posebej za vsakršne ustvarjalce, umetnike, znanstvenike, menedžerje, najbolj pa za politike. Tina je bila zgoj trenutni egoist, kar v bistvu pomeni osredotočenost na svojo primarno nalogo in poslanstvo. Egoizem je sebičnost, ozkosrčnost.
Drugi ocvirček je čutenje angelov okrog sebe. Tu je Tina “prekratka” v opisu, čeprav s tem odpira metafizična vprašanja in njihovo “povezanost” s športom. Lahko bi sicer pomislil, da so jo angeli obvarovali, da v vsej karieri ni imela fizičnih poškodb. Nisem pa opazil, da bi Cerkev na čelu z ljubljanskim nadškofom in metropolitom msgr. Stanislavom Zoretom pristavila svoj piskrček, tako kot je to storil v primeru družine Prevc. Tina Maze spregovori o veri, (Molitev), a bolj “otroško” (Očenaš), tako da ne vem, ali je verna iz vzgoje ali iz globokega prepričanja. Zanesljivo pa ve, kako politika z ljudmi rada manipulira.
Dobra je v knjigi aktualizacija moško (Maze) – ženskega (Tina) principa, gladiatorstva in ženstvenosti, biti “prozaična” in dama.
Naslovnica knjige
Malo je o smučarskih terenih, krajih, pokrajinah, doživetju okolice in narave, navijačev, odnosa do držav ali držav do smučanja, povezanosti ali razhajanj z drugimi ekipami… So odlomki, v katerih pove, da se določene reprezentance vedejo vzvišeno in to drugim dajo vedeti, s čimer jih (nas) postavljajo v nižji razred. Pojma razvitosti ali nerazvitosti v tekmovalnem športu sicer ne aktualizira, niti ne jemlje knjige kot svoje bojno polje in orožje proti nečemu, kar je spoznavala kot slabo. Morda celo vidi preveč slabega v sami sebi, a kot veste, to vidijo najboljši, medtem ko se najslabši poveličujejo. V tej knjigi ni samohvale.
Tu potem nastopi problem samozavesti slovenske športnice, Korošice, iz kraja, v katerega nikoli ne pride ali ne bo prišlo 99 odstotkov Slovencev. Ali je trening petnajstletnice v razvoju vzporeden z rastjo samozavesti in svetovljanstva, ki šampionki prinaša dominantno pozicijo v kontekstu nabora tekmovalk vsaj prve trideseterice ? Tina izda, s kom se je največ ali najraje družila. Točno se vidi, kako malo je teh ljudi. Ne odpira pa toliko problema, da ne smeš čisto nikomur zaupati. Kot je o tem pripovedoval trinajstletnemu pianistu Dimitrisu Sgourosu petindevetdesetletni Arthur Rubinstein, a najbolj nadarjeni fant žal ni dojel, da to vključuje tudi lastno mater. Glede zaupanja je v knjigi tako rekoč stalnica odnos Tine do Andree.
“Če misliš, da so drugi boljši, nikoli ne boš dober,” je bilo Massijevo prepričanje, koristno za “preobrazbo” iz lokalizma v svetovljanstvo, ki se v knjigi pravzaprav ves čas kaže kot nihajoča samozavest, da ne rečem občutek majhnosti (izkušnje ZDA), čeprav bi pomislil, da bi Slovenec lahko najprej nadoknadil ravno to.
Kako je Jugoslavija na svetovnem prvenstvu v košarki v Tivoliju leta 1970 premagala ZDA in je zadnja dva koša dal Ivo Daneu, ki se ni ustrašil nikogar na svetu? Massi izhaja iz bolj italijanskega nastopaškega okolja, ki napenja mišice celo takrat, ko jih nima in skuša nasprotnika oslabiti v samozavesti in sposobnosti. Massi je to uvidel in ves čas pripravjalni program ekvilibriral na svoji “mučilni napravi”, tako da Tino ni ravno razčetveril, kot so na goriškem Travniku tolminske upornike leta 1713. Te podrobnosti so spet bolj zanimiv del knjige. Če so tudi pedagoške, bodo prej spoznali tujci po nemškem in angleškem prevodu knjige. Pri slovenskih smučarjih in smučarkah pa tisti, ki bodo šli “po svoje”.
Andrea Massi proti principu slovenske majhnosti
Andrea Massi (s svojimi sodelavci v ekipi) nikoli ni sprejel principa slovenske majhnosti in samopodcenjevanja. Odločno je zavračal táko miselnost Slovencev. Nasprotno, v Slovencih je spoznal ali prepoznal izjemne talente, ki pa jih okolje zatira, “finančno ne podpre tako, da bi jim omogočilo udejaniti njihovo nadarjenost.” Andrea Massi se mi tu ali na trenutke skoraj pokaže kot kakšna fotomontaža Johna Heartfielda s podobo Adolfa Hitlerja. Vse se dogaja v glavi. Ona njegova primerjava z najboljšimi nogometaši je sijajna, le da tega Srečko Katanec ne bo prebral. V bistvu bi ga že zdavnaj moral zamenjati Zahović, tako pa je na zadnji tekmi kvalifikacij očitno prevladovala “glava”, dokler ni priletel vanjo “šus”.
Andrea Massi bi bil v partizanih prav gotovo dober metalec bomb; ne bi eksplodirale v prazno (v kontekstu njegovega razmišljanja z naslovom Nikoli poškodovana). Tu mi je všeč njegova ugotovitev, da je palec inteligenten del noge, peta pa neumna. Ampak to ni res; koncertnim pevcem na odru pomaga, da delujejo zanesljivo in stabilno “come una statua”, kot mi je pred več kot tridesetimi leti povedala Marjana Lipovšek.
Morda je v knjigi prevelik poudarek namenjen strahu. S tem Tina omenja nekaj, kar bi jo sicer onemogočalo in bi posledično ne mogla uspeti, vsaj ne v takšni meri. Bolje bi bilo, če bi zmanjšala strah in ga vsaj včasih nadomestila s tremo, bojaznijo, previdnostjo. V tem kontekstu je morda prevelik odmerek na kriznih sezonah in premalo na največjih, antoloških uspehih.
Poseben problem knjige je pomanjkanje razvidne kronologije; preveč je skakanja iz leta v leto ali s tekme na tekmo, naprej in nazaj, pa spet na isto, že obdelano tekmo (Val d’Isère)…
O ljubezni bolj previdno
Odnos Tine Maze do Andrea Massija je v knjigi stvar osebnega tematskega izbora (Tina), načina opisa, doživljanja in osvetljevanja (Andrea). Nekaj in potem še malo več je njegovih citatov, tako da je po svoje stranski soavtor knjige, lahko bi bil še malo večji, ker so njegovi pogledi na Tinine psiho – fizične pogoje na poti k vrhunskosti, da ne podčrtam njegovih prepričanj o kompleksnosti in funkcionalnosit športne ekipe širše zanimivi in uporabni, česar pa Smučarska zveza Slovenije očitno še danes ne ve ali se celo boji vedeti. Tu bi pričakoval zelo jasno misel, da mediokritete tudi v športu ubijajo najbolj nadarjene in da se jim mora genialec, kar Adrea Massi za Tino trdi, da je, upreti in oditi. Iz knjige je razvidno, da razen očeta Ferda in Andree v Tini ni prepoznal njenih sposobnosti in jih vrhunsko tekmovalno udejanil na smučarskih progah vseh disciplin tako rekoč nihče drug. Moti me omenjanje, da je Tina po naravi lena. Če bi bila, ne bi prišla niti do FIS točk.
Premalo kritike škodljivih športnih nesposobnežev in funkcionarjev
Tu mi manjka kritika športne birokracije in njenega škodljivega odločanja, ki se kaže na vseh področjih. Nekaj je sicer zapisanega na sredini in proti koncu knjige, a bolj v smislu predstavitve delovanja Team to aMaze, kar pa vsekakor ni dovolj, ker sicer izpade kot “za mano potop”, ne pa kot pogoj delovanja za uspeh vseh nadarjenih. V nekem smislu se je to že pokazalo, ko je Andrea Massi postal za Smučarsko zvezo Slovenije nekoristen ali celo nezaželen. SZS mu je odpovedala pogodbo o sodelovanju. Menda so v ozadnju osebne zamere in neodgovorno ravnanje smučarskih funkcionarjev, ki so zavoljo lastnih interesov pripravljeni žrtvovati vsakogar.
Ni nujno, da bi v knjigi o Tini Maze o tem bolj obširno in napadalno, a odkrito spregovorila sama, čeprav se na posameznih mestih niti ne “špara”, ampak bi že morala dati misel in prostor Andrei. On ve, kaj je rekel oni rimski kričač na Piazza Venezia: “Meglio vivere un giorno da leone che cent’ anni da pecora!” Pa še to misel je ukradel. On bi glede na dogodke sedaj z njim moral imeti zadnjo besedo, podkrepljeno z “un pugno davanti“, kot je to znal pordenonski rojak Primo Carnera.
Všeč mi je stavek:“Koroška ihta je premagala slovensko ponižnost,” ki ga je zapisal Divac. Ni pa se vprašal, zakaj drugi ne razmišljajo tako, da bi na primer rekli:”Slovenski ponos je premagal ameriško ponižnost!” Naši športni birokrati in trenerji niso svetovljani niti pod razno, kako bodo potem vzgajali in osvobajali mladež ? Letošnja skakalna sezona in na koncu Planica je mnogim odprla oči.
Oni smuk v Ameriki, kjer je Tina premagala Lindsey na njenem terenu, potem ko ji je kričanje navijačev udarilo v glavo vse do starta za njo, in potem grobni molk, ko je sama prišla na cilj…prvič odpre dimenzijo razmišljanja, kako reagirajo navijači. Pozabi pa na petje slovenske himne v Sočiju.
To, kar bi sicer rad prebral, ne bi bil boj na nož ali za prestiž, ampak za resnico in v obrambo kvalitete vrhunskega športa. Knjiga v tem smislu nima pike na i in ne zmagovitega creda. Žal je tu pupustil kot možni zunanji komentator še Vito Divac, čeprav ni bil na sredini knjige ravno tiho (Nemi valček za šampionko, Brez zamer); ob njeni srebrni valdiserski medalji. A poglejmo, kaj je zapisala Tina v svoj dnevnik:” Ko sem s srebrno snežinko na prsih ponosno vstopila v hotelsko restavracijo, nisem vedela, ali naj se pogreznem v zemljo ali naj odidem. Pristnega veselja in razvedrila, ki sem si ga po vsej napetosti in stresu tako želela, ni bilo. Bila sem zelo zelo žalostna. Počutila sem se kot tujka. Ja, kot tujka. Najraje bi se obrnila in šla jokat v sobo…”
Poseben problem vrhunskega športa je, kdo mi bo odgovoril na preprosto vprašanje: ali se vsi napori, tisoči in tisoči ur, meseci in leta garanja finančno izplačajo? O tem knjiga ne spregovori. Ne gre toliko za problem uspešnih. ampak vseh “drugih”.
Simpatično je pismo Mateje Svet osebno neznani Tini Maze v njeni krizi.
Vito Divac morda ni čisti prerok, ko zapiše, da bo “za Matejo in Tino zagotovo prišla Slovenka, ki bo nadaljevala njuni izjemni zgodbi,” čeprav nobene še ne omenja, a vsi že vedo, katera je.
Greta Garbo, 1933, foto Clarence Sinclair Bull
In kje je sedaj Tina Maze kot Greta Garbo smučanja? Vito Divac to svojo metaforično primerjavo ali analogijo razloži, češ da je bilo “vse v njeni karieri, tudi takrat, ko je osvajala kolajne in se povzpela na Olimp, v okviru naših vrednot nepopolno in skrivnostno. Razen seveda njenega izjemnega smučanja. Ta dvojnost se je prepletala skozi vso njeno kariero. Eno stran je opredeljeval vrhunski šport s svojo neizprosnostjo, drugo pa njen čustveni, v katerega je spustila le ljudi, ki jim je zaupala. Teh pa je bilo, vsaj v smučarskem svetu, bore malo. Lahko bi jih prešteli na prste rok.” A o Tinini skrivnostnosti bi težko kaj rekli, saj ni bilo dneva, da ne bi bila nekomu na očeh.
Greta Garbo pa se je v New Yorku skrivala desetletja. Garbo je ustvarila mit o sebi s svojimi filmi in svojo mladostno lepoto v njih, ki se nikoli ni postarala, saj se tudi ni mogla, ker je bila njena filmska kariera zelo kratka. Morda celo manj od smučarske kariere Tine Maze. Garbo se je umaknila iz filma pri borih petintridesetih letih in posnetih osemindvajsetih filmih. Manko fizičnega subjekta (pri Garbo še družine in otrok) je nadomestil primarni ali prvotni filmski lirski, poetičen, romantičen, namišljen in umišljen, skratka že pokonsumiran svet…Pri Tini Maze, tudi če bi se to zgodilo, namreč umik iz javnosti, se spomin nanjo ne bi vračal k ponovnemu ogledovanju njenih športnih tekem, ker to sčasoma nikogar več ne zanima. Njen bolj grenak nasmeh s klobukom na naslovnici knjige, vse to sporoča. Upam, da bo ubrala antigarbovsko pot.
Marijan Zlobec