Moji zapisi v okviru 32. Slovenskih glasbenih dnevov, zlasti ob predstavljeni knjigi dr. Leona Stefanije o Urošu Rojku Sizifovsko lepo: portret Uroša Rojka ter spletni varianti knjige Akademik Uroš Rojko: skladatelj o svojem delu in odzivi nanj, vzbujajo še naprej tako rekoč že sovražne polemike, kar dokazuje, kako varno so zaviti v vato določeni doktorji znanosti in akademiki na svojih visokih in proračunsko plačanih položajih ter kako v bistvu nikomur in pred nikomer ne odgovarjajo.

Dr. Leon Stefanija, fotografije Marijan Zlobec

Nazadnje se je oglasil dr. Leon Stefanija s kratkim komentarjem na moj zapis Veliko hrupa, malo glasbe o zaključnem koncertu na 32. Slovenskih glasbenih dnevih, v bistvu pa želi odgovoriti še na nekaj tekstov, zlasti na moje očitke v zvezi z obema knjigama.

Na moj očitek, da glasbeniki nimajo sorodne zbirke kot so Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, dr. Stefanija pošilja link s konceptom

Glasba na Slovenskem po 1918 

V zbirki (ISSN 2350-6350) izhajajo strokovni in znanstveni prispevki za zgodovino slovenske glasbe. 

Zbirka je namenjena objavi strokovnega in (redkeje) znanstvenoraziskovalnega gradiva, ki težje najde pot do bralcev. Ni zvrstno zamejena na določeno glasbo, temveč se usmerja k razumevanju sodobne – pluralistične – glasbene kulture. Zato je tudi namen urednikov usmerjen k integriranju znanja o glasbi danes in ne izpostavljanju posamezne zvrsti, sloga, žanra ali usmeritve.

Na mojo trditev: “Mi pač nimamo Zbranih del slovenskih skladateljev. To delo očitno vsem smrdi,” ponuja odgovor: “Morda naslov ni čisto isti s tem, ki ga navajate, pa vendarle: gre za “dela”. Seveda je moj odgovor negativen. To niso nikakršna Zbrana dela slovenskih skladateljev. To, kar ponujajo slovenski  muzikologi nima s konceptom kritične izdaje glasbenih del (not), komentarji, recepcijo, kriotikami… nobene zveze. Kar zagovarja dr. Stefanija je zgolj delni spremni komentar k Delom, ki jih seveda s takim “znanstvenim pristopom” nikoli ne bo.

Ampak tu smo pri še hujšem problemu; kdo je po strokovni plati odgovoren za tako kritično izdajo Zbranih del slovenskih skladateljev ter kdo to sploh zna narediti? Kot preberemo iz koncepta dr. Stefanije, tu sploh ne bo šlo za kompozicije, njihove objave in kritično analizo rokopisov glasbenih del najpomembnejših skladateljev, ampak zgoj za besedne tekste. Če prav razumem pomen besede “odvršel”, v stavku dr. Stefanije: “že pred časom je odvršel mimo projekt Slovenska glasbena dela po 1918″, potem je ta projekt dejansko odvršel in se nikoli več ne bo vrnil.

Da tega nikoli ne bo, zlasti ne na ljubljanski Muzikologiji, verjetno pa tudi ne na Akademiji za glasbo in ZRC SAZU, se kaže že v pristopu dr. Stefanije pri obravnavi akademika Uroša Rojka. Pri predstavitvi fizične knjige v Viteški dvorani Križank se je skliceval na elektronsko knjigo, v kateri da je vse, kar ni v omenjeni knjigi.

V odgovoru na moj članek Kako je nastajala prepoved klavirskega koncerta Uroša Rojka ? dr. Leon Stefanija med drugim odgovarja, da mu zbiranje gradiva jemlje precej časa in da elektronsko verzijo dopolnjuje, s čimer jasno pokaže, kako je bil že doslej pomanjkljiv, saj priznava, da je menda že odkril in dodal dvajset novih enot arhivskega gradiva. Potem pa pravi: “Moram pa reči, da glede vaših dopolnitev (popravkov?) še vedno ne najdem povezave s tem, kar sem želel vključiti v knjigo: ne vem, kaj bi z informacijami iz vašega intervjuja z Rojkom in drugimi “epohalnimi” manki (med katerimi mi obzorje odstira zlasti omemba Gabrijelčiča) v analitičnem delu, kjer sem tudi ob predstavitvi poudaril zamejenost samo na analizo konceptov skladateljevega govorjenja o glasbi in analizo estetskih kategorij, s katerimi ljudje pišejo o slišanem…”

Z zgoraj omenjenim dr. Stefanija zgolj sramoti svoje znanstveno – raziskovalno delo, saj dokazuje, da mu do osnovne in hkrati celovite recepcije ustvarjenega ter natančno predstavljenega opusa in izvedb del obravnavanega skladatelja sploh ni, ampak se vede po principu: znanost, to sem jaz.

“Med katerimi mi obzorje odstira zlasti omemba Gabrijelčiča” je zelo žaljivo do osem let dekana Akademije za glasbo, skladatelja in glasbenega kritika Dela, ki je ob svoji zapisih konkretnega koncerta kritično razširil teme in uperil ost proti odnosu družbe do glasbene kulture, kar v primeru sodobnih muzikologov ni ravno slučaj. Podobno družbeno – kritičen je bil oziroma je še Pavel Mihelčič, ki se ga dr. Stefaniji prav tako ne zdi vredno niti omeniti. Muzikologi pač pišejo o glasbi in glasbenikih kabinetno; večine ne vidim na nobenem koncertu in še posebej ne na izvedbah slovenskih del.

Marijan Gabrijelčič je v mojem članku omenjeni manjkajoči literaturi ob neizvedbi Klavirskega koncerta Uroša Rojka, kar pa dr. Stefanija še vedno predstavlja, kot da sta bili v Ljubljani dve izvedbi, torej v svoji kritiki takratnega koncerta odprl vrtsto problemov o delovanju profesionalnih orkestrov, ustanov, pogojih nastopanja v dvoranah, položaju skladateljev in “izvedbeni ravni, celo bolj smiselnem in smelejšem programiranju tujih del, kakor v široko začrtani fronti spodbujanja vseh vrst novih domačih del. Poklicne ustanove ta umetnostni vzgib, osnovno nalogo preočitno zapostavljajo. Skladatelj žal nima prostega, predvsem ne privatnega trga, kakor nekatere druge umetnostne panoge: a še drugo velja, da je njegovo blago, kakršno že je, povsem nekonjunkturno ob izobilju fabricirane glasbene ponudbe za široko potrošnjo.

Mecenov ni več. In ne sponzorjev, donatorjev, kultiviranih diletantov. Ostala nam je bivša publika, ki smo jo zdesetkali. Polagoma ji cenimo rane, svežino z novimi močmi. Manjka nam prave ponudbe, v prvi vrtsti pa animacijsko orientirane glasbene mladine.” (iz kritike v Delu, 25. 11. 1986).

Dr. Stefanija ne ve, kaj naj si s tem pomaga, zato lahko predvidevam, da celo z njegovim konceptom “zbranih del” niti po tej, besedni plati, ne bo bog ve kaj.

Dr. Stefanija ne ve, kaj naj bi z mojim intervjujem z Rojkom, pa tudi drugimi “epohalnimi” manki… S tem Rojka žali, saj mu zapira usta ravno s tistim, kar je skladatelj izrecno želel povedati javnosti v obliki intervjuja, tako mojega v Delu kot Milana Dekleve v Dnevniku, ki ga prav tako niti ne omenja, čeprav se je kolega Dekleva tedaj močno zavzel za predstavitev mladih skladateljev, med njimi prav Rojka. Njegov intervju ni omenjen niti v elektronski obliki med literaturo, seveda pa se obeh intervjujev kot javne refleksije sebe kot skladatelja s pomembno ustvarjalno, kulturno in intelektualno funkcijo v družbi ne spominja v svojem avtobiografskem delu knjige niti skladatelj sam.

Iz osebne ignorance, ki je seveda zelo daleč od drže kritičnega znanstvenika in univerzitetnega profesorja ter vzgojiteja mlade generacije študentov, je dr. Stefanija zamolčal ravno tiste misli, ki jih je Rojko hote in premišljeno izjavil v mojem intervjuju z naslovom Duhovne vrednote se utapljajo v potrošništvu in Milan Dekleva v svojem intervjuju z Rojkom Človek vedno niže na svoji poti, oba kot izrazito formiranje tako estetskega kot kulturnega in morda celo življenjskega nazora. Veliko ljubša je avtorju razna citatologija tujih teoretikov, povzemanje analiz skladateljice Laruise Vrhunc…s katero želi razlagalno predstaviti nekatera skladateljeva dela na svojski, a hkrati precej opazen manipulativen način.

Dr. Stefanija trdi, da je… ob predstavitvi poudaril zamejenost samo na analizo konceptov skladateljevega govorjenja o glasbi … Ni mi jasno, kako si razlaga skladateljevo govorjenje o glasbi in kje se je to konkretno pokazalo, razen s povzemanjem nekaterih stavkov iz koncertnih listov.

Pred problemom kritika, žal že pokojnega Petra Kušarja in njegove kritike dejanske izvedbe Klavirskega koncerta v Opatiji: ali je bila ali ni bila, in če je bila, kaj je v njej zapisal, si avtor zakriva oči; sicer pa v svojem analitičnem delu knjige tega koncerta niti ne omenja, kot da ga Rojko ni napisal.

Dr. Stefanija se vede samopašno in kot rečeno manipulira z vsemi. Glede na to, da imam na mizi papirje, ki njemu manjkajo, čeprav to ni moja novinarska naloga, ali pa je: zakaj ne bi bil novinar na svojem področju boljši od znanstvenikov na njihovem, pa gornjo misel lahko samo še podčrtujem.

Marijan Zlobec