Slovenska matica že vrsto let izdaja serijo knjig, ki prinašajo predvsem izvirno literaturo o posameznih slovenskih mestih. Kot zadnja je izšla Tolminska knjiga v uredništvu in v izboru pesmi, zgodb in pričevanj Zdravka Duše.
Doslej so tako rekoč vse lokalne knjige imele velik odmev, najbolj prva Ljubljanska knjiga v uredništvu dr. Andreja Inkreta, še bolj pa Tržaška knjiga (s ponatisom) dr. Marije Pirjevec, pa Goriška knjiga (Lojzka Bratuž), Mariborska knjiga (Andrej Brvar), Ptujska knjiga (Aleš Šteger), Novomeška knjiga (Milček Komelj), Kranjska knjiga (France Pibernik)…
Pri Tolminski knjigi morda najprej pomisliš na Pregljeve Tolmince in na Tolminski punt leta 1713, malo manj že na prvo svetovno vojno in njene grozote. Uredniški pristop ni lahek, ker gre v bistvu za nabor različnih zvrsti, od pričevanj, spominov, biografij, čiste literature, zgodovinskih opisov, farnih kronik, osebnih dnevnikov… V večjih mestih je čiste literature dovolj za eno knjigo, za predstavitev manjših mest pa že bistveno manj.
Zdravko Duša in slikarka Wang Huiqin na odprtju razstave Mirsada Begića, foto Marijan Zlobec
Drugi problem je, kako predstaviti večje literarne enote, kot so romani, povesti, novele ipd., da ne bi prišlo do premoči enega avtorja nad drugimi v antologiji.
Tretji problem je, kako se povezati z okolico, torej pokrajino, ki ji mesto pripada.
Če je imel Zdravko Duša kot urednik Tolminske knjige srečno roko ali ne, bi bilo možno presoditi le ob uvidu v večjo količino gradiva, iz katerega je avtor naredil izbor. Okrog petdeset avtorjev dokazuje antologijski pristop. Duša sam v tekstu Pokrajina med bitkami pojasnjuje, da se je knjiga nameravala začeti z odlomki iz Zgodovine Tolminskega Simona Rutarja (1882), potem pa se je “obrnilo po svoje” in se knjiga začenja s pričevanjem Koraki skozi meglo Vasje Klavore, sicer znanega primarija iz Nove Gorice, avtorja številnih knjig o prvi svetovni vojni. Tu pa je avtor združil pokrajino in njeno zgodovino, izročilo in značaj ljudi. Ali bo Klavora vse svoje knjige sedaj ob jubileju Velike vojne združil v eno pregledno, je vprašanje, na katero bo lahko odgovoril le sam.
Duša se je zavedal, da je prevaga prve svetovne vojne v Tolminski knjigi nevarna zadeva, zato je iskal širše; v literaturi je tako odkril poleg Ivana Preglja, Franceta Bevka, Cirila Kosmača, Andreja Budala, Alojza Gradnika, Iva Šorlija…še Srečka Kosovela, pa celo Ivana Minattija, Sašo Vugo, Rudija Šeliga, Daneta Zajca, Ivana Volariča Fea, Borisa Jukića…
Iz čisto zgodovinskih virov se zdi, kot da je zanimanje za Tolminsko pokrajino po Rutarju in Alojzu Carliju – Lukoviču, pa Henriku Tumi upadlo. Vendar pa ravno njihovi objavljeni zapisi kažejo, da “čez sedem let vse prav pride”.
Pri Ribi Faroniki (1972) je Duša pozabil na odlični zbor skladatelja Marijana Gabrijelčiča, ki ga ne omenja, čeprav ni bil doma čisto daleč (Gorenje Polje nad Anhovim)…Omenja Pustoto Vladimirja Kavčiča, ki pa je v antologiji ni. Če je omenjen Makso Pirnik, bi v knjigo sodil njegov portret, kot ga je napravil Mirsad Begić, pa seveda lokalne umetnine iz samega mesta in okolice, o čemer govori Silvester Gaberšček v svojem umetnostnozgodovinskem zapisu Oživljena dediščina. Ta likovni prispevek, ki bi knjigo še obogatil, mi malo manjka.
Marijan Zlobec