Simon Krečič namesto Uroša Lajovica

Zadeve v Slovenski filharmonji se počasi urejajo. Nocoj je bil še drugi koncert za Modri abonma, na katerem je poprej predvidenega dirigenta Uroša Lajovica nadomestil Simon Krečič. Morala zgodbe bi lahko bila, v eni izmed variant, da nihče ni nenadomestljiv. Krečič je svoj vskok opravil profesionalno korektno z nekaj poudarki, ki dajejo misliti nanj še kot potencial za posamezne abonmajske ali druge koncerte v prihodnjih sezonah, Takrat pa se bo v Ljubljano, prav tako  za posamezne koncerte, že vrnil Marko Letonja.

Eugen Indjić, vse fotografije Marijan Zlobec

Krečič je pravzaprav imel lažje delo, ker je jedro naloge opravil odlični ameriški pianist srbskega porekla Eugen Indjić s svojo interpretacijo Drugega Brahmsovega Klavirskega konceta v B-duru op. 83.

Indjić z njim živi več kot petdeset let, saj ga je prvič interpretiral že leta 1965. Pianist svetovne slave, čeprav seveda ni tako “razvpit” kot nekateri pianistični “telovadci” in “telovadke”, ki pa se jih kljub njihovi tehnični briljanci, da ne rečem “vratolomnosti”, po nekaj slišanih koncertih naveličaš, kar počasi postaja jasno  celo najslavnejšemu Lang Langu, sledi svojemu umetniškemu credu.

Problem je seveda v duhovni globini in doživetosti koncerta, ki je izredno dolg in ima kar štiri zelo zahtevne, morda pa ne tako kontrastne stavke, kot kakšen drugi koncert.

Indjić je prišel v Ljubljano pred Slovensko filharmonijo s povsem izdelanim konceptom in se z orkestrom hitro interpretacijsko ujel, prav tako  z dirigentom.

Eugen Indjić in Simon Krečič

Indjić se rahlo izogiba Brahsmovi možni romantični zasnovi in espriju in koncert morda celo bolj približuje klasicističnim konceptom in urejenosti, a dodaja veliko svojih zvočnih barv in detajlov, v katerih se zdijo nekatere tehnične zahtevnosti zanj precej lahke.

Morda je v njegovi interpretaciji manj dramatične vznesenosti in silovitosti, s čimer pa bolj kaže na Brahmsov umirjeni značaj in zrelost, samozavest in modrost, v kateri ni avtoritarnosti.

Krečič je orkester vodil z eleganco, kot jo je pridobil med študijem v tujini, osebno urejenostjo in profilom, v katerem je morda nekaj aristokratskih potez, o čemer pa se bo treba še prepričati po še nekaterin koncertnih izzivih. Morda je v njem manj ekspresivnosti, kar pa se je bolj pokazalo v drugem delu koncerta.

Indjić je imel kar dva dodatka, pri čemer je bil antološki Debussyjev Preludij s pravimi impresionističnimi barvnimi in dinamičnimi finesami, ob Chopinovi Mazurki pa bi pomislil, da bi raje slišal kak njegov Valček.

Simon Krečič si je izbral ali je dobil, podrobnosti ne vem, scensko glasbo op. 37 Turandot Carla Marie von Webra z Uverturo in Koračnico, ne ravno veliko kompozicijo, in Simfonične metamorfoze na temo Carla Marie von Webra Paula Hindemitha. Če je bil Weber bolj korekten ali samo korekten, je imel Hindemith več karakterne prezence, več barvitosti in s solisti, med katerimi smo čakali na nastop flavtista Aleša Kacjana. Kacjan je velik orkestrski flavtist, solist in član pihalnega kvinteta Slowind. Opazil sem nekaj novih obrazov v orkestru, kar pomeni, da procesi pomlajanja tečejo.

Dirigent Krečič je drugi del koncerta vodil bolj metronomsko natančno, pogrešal sem dejavnost leve roke in več duha, da ne rečem duhovitosti, ki jo štirje kontrastni stavki metamorfoz (Allegro, Scherzo, Andantino, Marsch) omogočajo.

Po koncertu gostujočega pianista in dirigenta ni prišel pozdravit nihče iz vodstva Slovenske filharmonije. Rekli so mi, da že triinpetdesetič.

Marijan Zlobec