Veliko hrupa, malo glasbe

S sklepnim koncertom Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom Simona Krečiča so se sinoči končali 32. Slovenski glasbeni dnevi. V ospredju je bila misteriozno napovedovana krstna izvedba Violinskega koncerta Lucijana Marije Škerjanca, prvič po njegovem nastanku leta 1927, torej po devetdesetih letih.

Violinist Žiga Brank, vse fotografije Marijan Zlobec

Koliko smo poslušali različne razlage in ugibanja v pogovoru na odru spričo neposrednega radijskega prenosa, je bil rezultat slišanega slabši od pričakovanj in napovedovanj. Lucijan Marija Škerjanc je za izdelavo ali ustvarjanje Violinskega koncerta premalo avtonomen, če bi rekel, da je premalo znal, se ne bi zmotil, tako v uporabi v bistvu ogromnega orkestra in v pojmovanju solističnega inštrumenta ter dialoga z orkestrom in njegovo očitno ves čas preveliko ali prehrupno zvočno maso, ki je solista v polovici njegovega igranja prekrila, tako da nismo iz violine slišali ničesar. Škerjanc si je izmislil še posebno “metodo” oblikovanja solistične kadence, in sicer ob “spremljavi” pavk. Škerjanc je koncert začel zelo hrupno, podobno kot Marij Kogoj svoje Črne maske ali Kogojev učitelj Franz Schreker svojo opero Zaznamovani. Škerjanc je dal vedeti, namreč Kogoju, da se ga ne boji, kljub dejstvu, da je ravnokar dokončal Črne maske, in da je daleč boljši poznavalec violine in violinske igre kot Kogoj s svojim Andante za violino in klavir, ki pa ni bil prvič izveden  v Ljubljani leta 1925, kot misli dr. Borut Loparnik, ampak že leto poprej v Gorici.

Po mojem je ozadje vseh zapletov onega časa, ki so se v relaciji Kogoj – Škerjanc nadaljevali do sedemdesetih let, ko je Škerjanc prvič šele spregovoril o Črnih maskah (po Hubadovem posnetku), in to bolj negativistično kot pozitivno, v intervjuju, ki ga je skladatelj in pravnik Anton Lajovic imel za serijo Obiski z Izidorjem Cankarjem leta 1920. Lajovic je tedaj izrazil svojo “ugotovitev”, da je Kogoju študij pri Schönbergu na Dunaju samo škodil, medtem pa da se mu kaže kot edini perspektivni skladatelj, ki bi na Slovenskem  zmogel napisati opero – Lucijan Marija Škerjanc. Seveda so “fantje” vse to brali, tako kot širša slovenska kulturna javnost. Iz Škerjančeve opere ni bilo nič, še posebej ne iz njegove Mlade Brede ne, “kriv” pa je bil Kogoj. Zato Škerjanc ni pisal o premieri Črnih mask, tako kot ne Kogojev prijatelj Josip Vidmar ali tedaj avantgardist Bratko Kreft, čeprav so se poznali. Je pa sijajen tekst napisala Milena Mohorič, pisateljica, ki bi jo morali, tako kot so že Zofko Kveder, uvrstiti med slovenske literarne klasike.

Lucijan Marija Škerjanc je imel na prvi pogled veliko znanje, a z njim ni vedel kaj izvirnega in predvsem notranje doživetega ustvariti. Njegov karakter je bil zelo “spremenljiv”, tako kot slavnega umetnostnega zgodovinarja Izidorja Cankarja. Zato bi bilo treba enkrat bolj podrobno poseči v biografije določenih slavnih Slovencev in jih predstaviti tako ali take, kot so bili v resnici oziroma so se v določenih dobah, obdobjih in okoljih zelo različno vedli, da sem zelo kratek. Od tod precejšnje sprenevedanje istega muzikologa v predstavitvi svojega referata o Škerjancu in njegovem delovanju med drugo svetovno vojno.

Koliko je zelo znanih slovenskih skladateljev, ki med narodnoosvobodilnim bojem niso odšli v partizane ? Lucijan Marija Škerjanc, Zvonimir Ciglič, Marijan Lipovšek, Primož Ramovš… Skladatelj Karol Pahor je bil na Škerjanca tako besen, da je vplil, kako bo čistil Kongresni trg. Škerjanc je namreč eno izmed treh med vojno ustvarjenih simfonij, kljub kulturnemu molku,  izrecno posvetil najhujšemu fašistu nad slovenskih narodom; sprva je deloval na Krasu s sedežem v Sežani, potem pa je postal visoki komisar za Ljubljansko pokrajino – Emiliu Grazioliju, ki v Italiji po koncu vojne za svoje zločine nad slovenskim narodom nikoli ni bil niti na sodišču, kaj šele kaznovan, čeprav si je nova jugoslovanska oblast močno prizadevala, da bi ga Italija postavila na mednarodno sodišče. Precej spužvasti so tile slovenski skladatelji.

To ni tako nepovezano, kot se zdi na prvi pogled. Škerjanc je bil velik eklektik z občutkom za osebni primat ali prvenstvo na glasbenem polju. V študiju je v bistvu zamudil oni pariški trenutek, ki je pomenil prelom s prvo izvedbo Posvečenja pomladi Igorja Stravinskega in delovanje Ruskega baleta Sergeja Djagileva, prav tako je zamudil, bil je namreč premlad, dunajsko obdobje preloma stilov tik pred prvo svetovno vojno – Gurrelieder, Skandalkonzert, oba 1913. Kaj je Škerjanc v resnici glasbeno, literarno in publicistično vedel ali poznal, o tem ne slišimo razprav. Njegovi zadnji učenci so še živi, a molčijo. Podobno je s sifilisom Slavka Osterca, ki ga verjetno ni dobil z dopisovanjem s člani ISCM.

Edino Kogoj je deležen slave s svojo blaznostjo. Nekoč sem se s Claudiom Abbadom pogovarjal o Črnih maskah. Najprej me je vprašal, zakaj je Kogoj znorel. Odgovor je bolj preprost: kako pa naj bi v tako klerikalni Sloveniji ali med provincialnimi in kulturno nerazgledanimi ter ozkosrčnimi Slovenci s svojo duhovno in umetniško avtonomnostjo in zaverovanostjo v moč notranjega ustvarjanja iz globine svoje duše lahko preživel in za svoje ustvarjanje dobil nujno potrebne pogoje ? Moral bi za vedno emigrirati: na Nemško ali na Laško, kot je pisal in seveda imel vizijo, a bi padel iz fašizma v nacizem.

Torej Lucijan Marija Škerjanc je napisal svoj Violinski koncert v enem stavku, ko vsi pogoji, tako osebne kot glasbeno javne narave (orkester in koncertni nivo javnega glasbenega življenja v Ljubljani), niso bili ravno kakšna spodbuda, a to ne pomeni, da skladatelj ne bi mogel vedeti več. Tako pa je po uvodnih bučnih in burnih straneh svoje partiture iskal v nadaljevanju zvočna ravnovesja v Noetovi barki na razburkanem morju. Zakaj se devetdeset let nihče ni lotil tega koncerta, saj je javno shranjen v Glasbeni zbirki NUK, je vprašanje stroki, ne nazadnje SAZU, saj je bil Škerjanc akademik. Mi pač nimamo Zbranih del slovenskih skladateljev. To delo očitno vsem smrdi.

Alenja Pivko Kneževič

Violinist Žiga Brank se je izkazal, vsaj v tistih pasusih, ki smo jih še lahko slišali. Ali  bi  bila izvedba v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma glede na velik orkester zvočno primernejša in za Škerjanca ugodnejša, pa tudi ni odveč  pomisliti. Krečič se namreč ni ravno “držal nazaj”.

Od Lucijana Marije Škerjanca smo slišali še Lirično uverturo (bolj malo lirično) in Koncert za orkester v dveh stavkih: Preludij in Scherzo. Tu mi je bil Škerjanc bolj simpatičen, zlasti v bolj sproščenih jazzovskih pasažah, v plesnih ritmih in z večjo barvitostjo pihal (še saksofon) ter naborom tolkal. A se je zdela kompozicija iz leta 1927 in prvič izvedena na  festivalu jugoslovanske glasbe v Pragi istega leta še vedno bolj torzo, kot polovica nameravanega, da bi lahko vstopila v glasbeno zgodovino kot kompetentna in profilirana stvaritev nadebudnega skladatelja.

Žiga Stanič

Drugi del koncerta je bil v znamenju dveh sodobnih kompozicij oziroma kar novitet. Na odru smo uvodoma slišali pogovor z “dvema primerkoma” slovenskih skladateljev, kot je skladateljico Alenjo Pivko Kneževič in skladatelja Žigo Staniča označil moderator.

Alenja Pivko Kneževič je napisala Stik za orkester s poudarkom na nizanju zvočnih plasti nekako v Ligetijevem stilu izpred štiridesetih let. Žiga Stanič se je izkazal kot napaberkovalec stilov, manir, pianističnih avantgardnih praks in vseskozi prebučne orkestrske spremljave, tako da polovice njegove igre ni bilo slišati, škode pa tudi ni bilo, saj je bilo več “za videti” – s premikanjem kozarca za vlaganje kislih kumaric po strunah, ali tolčenjem po njih kot da bi bil tolkalec. Je pa sam vsaj prevzel “krivdo”; kot skladatelj in izvajalec.

Kljub vsemu je treba biti bolj premišljen in prefinjen skladatelj, s premislekom, kako je nekaj napisano in kako se bo v dvorani slišalo. Pianist Denis Macujev je lani spraševal, če imamo kakšno dobro klavirsko komozicijo, da bi jo morda sam vsaj videl, če ne celo izvedel. Kaj mislite, kaj bi mu rekel po poslušanju Koncerta za klavir in orkester Žige Staniča ?

Simon Krečič  je orkestru vseskozi pustil dinamično svobodo, pri čemer je pozabil, da je dvorana vendarle manjša in orkester velik, zvoka pa hitro preveč. Radijski orkester je bil vendarle precej bolje pripravljen kot Slovenska filharmonija na otvoritvenem koncertu 32. Slovenskih glasbenih dnevov.

Zakuska pa je bila obakrat enako dobra in ljudje na obeh sprejemih isti.

Marijan Zlobec