Spoštovani gospod Marijan Zlobec,
V članku Mitizacija Uroša Rojko, ki ste ga objavili 21.03.2017 ste očitno kar nekaj stvari hudo spregledali. V želji, da postavimo stvari na svoje mesto, vam tukaj odgovarjam. Odgovarjam vam pa tudi na vprašanja, ki si jih sicer v vašem članku zastavljate.
Akademik, skladatelj, profesor Uroš Rojko, vse fotografije Marijan Zlobec
Pogrešate, denimo, natančno predstavitev skladateljevega ustvarjenega opusa in kronologijo izvedb del, znatnejši nabor kritik izvedb, opozarjate na zmago na slavnem dunajskem festivalu Wien Modern in da je Inner voices za flavto in komorni orkester dirigiral sam Claudio Abbado, eden najslavnejših in največjih dirigentov zadnjega pol stoletja in da v knjigi tega ni.
Dr. Leon Stefanija že uvodoma (na strani 7) v monografiji razločno navaja, da so podatki o izvedbah in kritiške ocene objavljene v spletni verziji Akademik Uroš Rojko: skladatelj o svojem delu in odzivi nanj, priložena je tudi ustrezna internetna povezava.
V spletni monografiji so vse izvedbe skladb in vse kritiške ocene, ki so bile dostopne, v kronološkem redu objavljene na straneh od 75 do 188.
Na strani 114 spletne monografije je objavljena fotografija Uroša Rojka s Claudiom Abbadom, na strani 115 vse o izvedbah skladbe Inner Voices.
Lahko bi se seveda izrazili, da vas razdelitev posamičnih tematik na spletno in knjižno obliko monografije moti, ne morete pa trditi, da podatkov ni.
Sprašujete se, kdaj je skladatelj ali izvajalec mednarodno znan? Tedaj, ko več nastopa ali je izvajan na tujem kot doma oziroma lahko živi od tistega, kar mu dajejo tujci, bodisi kot izvajalci ali naročniki in plačniki del. Sprašujete se, ali je Uroš Rojko to dosegel in domnevate da verjetno bolj ne kot da, če primerjate Vinka Globokarja ali sedaj Vita Žuraja, ki je z izvedbami svojih del že zavzel najvidnejše glasbene postojanke, kot so Berlin, Pariz, Hamburg…
Vsak človek, tako tudi umetnik, je iz drugačnega testa in ima svojo zgodbo.
Vinko Globokar je pri svojih tridesetih kot že svetovno znan pozavnist in ekskluzivni interpret takrat najpomembnejših aktualnih komponistov dobesedno prodrl v sceno, ko je »priznal«, da tudi komponira. Vsa vrata so se mu odprla. Marsikatera nato tudi zaprla, ko je brezkompromisno razkrival sociološke, psihološke, filozofske in zlasti politične vsebine v svojih (ne samo) provokativnih delih, kajti marsikoga je to motilo. Stopil je konvencijam, superiornosti vsesplošnega oportunizma na prste. Nikoli ga ni zanimalo, kaj kdo misli o njegovi glasbi in kaj je trenutno v modi. Sledil je svojim idejam in v tem je bil in ostal radikalen.
Vito Žuraj je postal pravi »superstar«, kar mu iz srca privoščim. V kariero je sistematično vlagal, korak za korakom. Vse je naredil prav. Redno je obiskoval festivale in skladateljske delavnice, navezoval pomembne stike, kar je ključnega pomena, odšel študirat k Wolfgangu Rihmu, ki je najvplivnejša osebnost na področju sodobne glasbe v Nemčiji, ga očaral s svojo nadarjenostjo in si tako odprl vsa vrata. Seveda mu bržkone samo to ne bi prineslo zmagoslavja, ko se ne bi ves čas potrpežljivo učil, investiral leto ali dve za programiranje svojega lastnega softwerskega orodja, ki ga je izpopolnjeval in izpopolnil do te mere, da mu lahko zdaj služi tako celovito, da lahko realizira praktično vsako idejo. In tudi to ne bi bilo dovolj, če idej ne bi imel. Pa jih ima! Ko sem še živel v Karlsruhe, sva se večkrat dobila na kavici, napisal sem mu tudi priporočilo za študij glasbene informatike, postal je namreč prvi študent te smeri, ki se je v Karlsruhe ravno takrat uvajala. Kasneje, ko je imel svoje prve pomembne izvedbe v Nemčiji, sem ga dvakrat povabil, da se je predstavil in predaval na Ljubljanski akademiji, v okviru predmeta kompozicijskih tehnik 20. In 21. stoletja, ki jih tu predavam. Vzbudil je veliko zanimanja in tudi navdušenja. Ničkolikokrat sem bil potem nekako njegov zagovornik, saj so mu nekateri očitali, da je sicer genij in virtuoz in zavidljivo obvlada kompozicijske tehnike, da pa nima kaj povedati, očitali pa so mu tudi navezovanje na tenis, ki je sicer njegov najljubši šport. Dirigent Uroš Lajovic je ob izvedbi Žurajevega koncerta za saksofon na svetovnem kongresu saksofonistov v Ljubljani celo vzkipel, češ, nekaterim komponistom bi morali komponiranje prepovedati (!!!). Sam menim, da je popolnoma osebna stvar vsakega ustvarjalca, kje najde izziv in inspiracijo za delo. Umetnost pa lahko izraža veliko stvari in nihče ne more predpisovati umetniku, kaj naj bi bila njegova vsebinska preokupacija.
Moja zgodba je drugačna. Ko sem v Freiburgu študiral pri Klausu Huberju in napisal Tongenesis za orkester in Anatraum za ozvočeni klarinet, so se tudi meni odprla vsa vrata. Za Tongenesis sem prejel nagrado Gaudeamus v Amsterdamu in Premio Europa v Rimu, nato pa mi je skladbo italianski skladatelj in pianist Claudio Cojaniz iz Vidma dobesedno ukradel, jo preimenoval v »Spheres«, in kar moj rokipis poslal na Japonsko in zanj prejel prvo nagrado na mednarodnem natečaju IRINO. Casa Ricordi Milano, kjer je Tongenesis založen, je založbo, kjer je Cojaniz založil Spheres, tožila in seveda tožbo dobila. Zasluge za razkritje omenjene potegavščine pa ima naš, žal že pokojni Anton Nanut, ki bi moral skladbo Spheres dirigirati in je v njej prepoznal moj rokopis. Kako dobro, da takrat še ni bilo računalniške notografije!
Potem sem šel v Hamburg k Ligetiju. Ligeti je bil superstar na kvadrat, kar je gotovo šlo v nos nemški skladateljski srenji. Seveda je zato poskrbel v veliki meri tudi Ligeti sam, pogosto se je namreč javno distanciral od vseh struj, šol in idealov, ki so prevevali nemško pokrajino sodobne glasbe. Bil je izrazito proti Darmstadtski šoli in svaril nas je, naj ne pišemo za festivale. Potem sem se, ob mnogih izvedbah svojih del, večkrat znašel v navzkrižnjem ognju raznih estetskih izhodišč in spoznal, da so pogosto izgovor celo za osebna obračunavanja. Napisal sem skladbo Dih ranjenega časa za orkester, po naročilu festivala v Donaueschingenu. O njej in o okoliščinah nastanka je veliko napisanega v spletni monografiji. In v sebi sem čutil upor in odpor, nisem se mogel videti v tem, da bi s partiturami in posnetki hodil od redaktorja do redaktorja in se samopromoviral, kot so takrat to mnogi počeli. Reklo se jim je: »Taschenkomponist«, torej, komponist s torbico, torej komponist, ki vedno povsod nosi vse s seboj, da lahko izkoristil vsako priložnost in ima vse potrebno vedno pri roki. Raje sem se v Freiburgu priključil skupini Hatha joge, v kateri sem ostal več kot desetletje, ukvarjati sem se začel z makrobiotiko, začel sem meditirati, opravil sem dva tečaja Shiatzu masaže. In takrat sem resno razmišljal, da bi nehal komponirati. Kajti: imel sem obdobje, ko sem masiral ljudi,
Nudil sem jim Shiatzu masažo, ne glede na starost in spol in se ob tem zamislil. Namreč, vse, od A do Ž sem zlahka osrečil. Z glasbo pa ne. Nekatere sem osrečil, druge razjezil… Ko sem Vinku Globokarju omenil, da razmišljam, da bi nehal komponirati, je odvrnil: »Tudi to je legitimno«. No, iz vsega tega je razvidno, da nisem sistematično vlagal v svojo kariero. Celo nasprotno. Videl sem se kot človeka, ki počne mnogo stvari, ob tem pa tudi komponira. Če nisem skrbel za lastno kariero, pa ne pomeni, da nisem skrbel za svoja dela. Vsako je moralo in mora biti izdelano do potankosti. Seveda pa mi je v veliko zadoščenje, da so mnoga dela, predvsem za in s harmoniko, pa tudi za kitaro in tudi nekatere komorne zasedbe, že dolgo sprejete v izobraževalnem kanonu na glasbenih ištitucijah po vsej Evropi. Skratka, redno prihajajo informacije po elektronski pošti ali po FB, kdo bo ali kdo želi ali kdo je ravnokar kje izvajal kakšno od teh del. No, nenazadnje pa je soavtorsko delo Iris ter Schiphorst & Uroš Rojko (čeprav je simptomatično drugo ime v medijih pogosto izpuščeno, ampak, ker sem kavalir, me to sploh ne moti) doživela veličastno izvedbo skladbe Gravitational Waves za 164 članski National Youth Orchestra of Great Britain, 6. Avgusta 2016 v PROMS, v Royal Albert Hall v Londonu.
Violončelistka Katarina Leskovar in virtuoz na harmoniki Nejc Grm
Sprašujete se, kje je blokada v Rojku…
No, iz že zgoraj zapisanega se da sklepati, da ne gre toliko za blokado, ampak bolj za osebnostne poteze in odločitve, ki osebne kariere pač niso postavljale pod prvo prioriteto. Omeniti pa velja še vso zgodbo v zvezi z vprašanjem identitete, ki pa je obširno obdelana v obeh verzijah monografije.
Preseneča vas, da knjiga zamolči npr. odmevno izvedbo kantate za soliste, mladinski zbor in orkester Mačja predilnica iz leta 1980, ko ste z mano objavili intervju, o čemer ni v knjigi ne duha ne sluha, je pa Rojko prvič lahko bolj odmevno predstavil sebe kot komaj uveljavljajočega se skladatelja, takrat še študenta kompozicije.
Na strani 78 spletne monografije so podatki o izvedbi Mačje predilnice. Omenjen intervju pa res ni objavljen, tudi ne vem, kje bi ga lahko iskali, v mojem arhivu ga ni bilo. Vendar niso objavljeni tudi drugi intervjuji, le po potrebi posamezne izjave iz nekaterih…
Prav tako pogrešate obsežno predstavitev omenjenega dunajskega dogodka in izvajalko, flavtistko Matejo Haller, kjer pripisujete Rojku pomanjkanje kavalirstva in znanstvenosti.
“Kajti, če pa že nastopa kot javna oseba, potem marsikaj pride za njim, morda celo proti lastni volji.”
Prav, lahko bi bila predstavitev bolj obsežna, morda, vendar:
Izvajalka sploh ni bila Mateja Haller, temveč Dieter Flury, solist flavtist Dunajskih filharmonikov. Zelo sem si želel takrat, da bi skladbo izvedla Mateja Haller, vendar organizatorja ni bilo mogoče omehčati, saj je bil posel že sklenjen z Dieterjem Fluryjem. Mateja Haller je isto skladbo že pred tem izvedla z Zagrebško fiharmonijo v Zagrebu in Ljubljani, kar dokumentirajo podatki na omenjenem mestu.
Na strani 94 in na straneh 108 do 110 spletne monografije so natančno dokumentirane vse interpretacije skladb za flavto, ki jih je izvedla Mateja Haller.
Zato ne more biti niti govora o pomanjkanju kavalirstva! Tu ste šli odločno predaleč. Če pišete javno, potem marsikaj pride tudi za vami, če vas smem citirati, spoštovani gospod Zlobec!
Prav tako vam manjka odmevna “delitev” v Društvu slovenskih skladateljev na tradicionaliste in moderniste oziroma Rojkov upor proti tedaj in kasneje, verjetno vse do danes, prevladujočega strujarstva. Rojko je tako rekoč poizkušal izvesti državni udar, a mu ni uspelo.
Ja, tu imate pa prav, to ni omenjeno, raje se tega tudi ne spominjam, bilo je preveč travmatično. Zlasti zato, ker se je takrat jasno izkazalo, da ima vsak raje svoj mir, kot da bi se izpostavljal.
Pri Rojku ste vedno bolj pogrešali, in seveda še danes, razvoj glasbenega ustvarjanja v modernejše multumedijske vsebine, načine in aktualnosti, kot je sodobno glasbeno gledališče, opera, performans z uporabo novih zvočnih, video, digitalnih možnosti, ki pomikajo tudi glasbo naprej, v svet večje odmevnosti, kot so zgolj koncerti moderne glasbe, o čemer pričajo krstne izvedbe kakih 40 novih oper vsako leto in po vsem svetu.
Seveda, kjer kultura in umetnost nista tako podhranjeni kot pri nas. Kjer so festivali, operne hiše, ki naročajo sodobne opere. Nobena slovenska operna hiša pri meni do sedaj ni naročila opere. Tako preprosto je to. Morda pa lahko povprašate tam, zakaj Rojko še ni napisal slovenske opere. Hm! V svet večje odmevnosti? Mislite v medije? V komercialnem smislu? Sem kar reden gost v Experimentalnem studiu v Freiburgu, kjer je vse digitalno in veliko projektov sem že tam izvedel. Naslednji bo konec maja na Ljubljanskem gradu, v okviru Luther-Trubar dogodka, cel eksperimentalni studio pride v Ljubljano.
No, jaz sem pa tudi z vaše strani nekaj pogrešal! Namreč, da niste niti z besedico omenili, kako sta mlada interpreta, violončelistka Katarina Leskovar in virtuoz na harmoniki Nejc Grm kar poduhovljeno, z neverjetno koncentracijo in muzikalnostje izvedla na taisti »Mitologizaciji« Rojka štiri stavke njegovih Molitev. Za tako sijajne mlade glasbenike ni nepomembno, da se jih opazi.
Menite, da je Rojko po vsej verjetnosti premalo literarno in še posebej gledališko razgledan ter dramsko ali gledališko senzibilen in da je višek njegove “dramatike” tisto, kar je pokazal danes s svojim igranjem. “Pred leti smo sicer v Kinu Šiška videli nekaj kot opero, a sam tega ne bi tako opredelil.”
Očitno vam moje igranje ni bilo všeč. Očitno tudi komorna opera Kralj David, citre in meč ne. Veste, tudi zame to ni bila opera v pravem pomenu besede, skušali smo jo celo drugače poimenovati, vendar potem nihče ni hotel komplicirati. Zunanjemu opazovalcu pa je seveda lažje reči, kaj nekaj ni, kot, kaj nekaj je, če to ni tisto, kar to ni.
Če bi se vsaj vlegel na hrbet in slekel do pasu, kot nekoč v isti dvorani na Slovenskih glasbenih dnevih Vinko Globokar!
Slišali smo vprašanje in odgovor, kako je pravzaprav z mitom o Sizifu. Rojko je prepričan, da je Sizif mislil, da mu bo nekoč uspelo, in se vprašal, kaj pa potem, ko bi uspel?
No, saj je jasno; ko kot Sizif uspeš, ostaneš večno v zgodovini.
Slekel se je že Vinko, jaz pa sem razpolovil klarinet, mislim, da je tudi to zadostovalo. Glede Sizifa pa ni šlo za nobeno prepričanje, kako naj bi le ta mislil. Jasno sem povedal, da menim, da je imel vsaj dve možnosti na izbiro. Prva je bila, da je svojo usodo sprejel, druga, da je ni, vse skupaj pa se je navezovalo na vprašanje, ali je možno osmisliti nesmisel. Ali drugače rečeno: Albert Camus je bil mnenja, da življenje nima nobenega smisla, a če hočemo sploh živeti, ga moramo osmisliti. In tu je obsesija, o kateri sem govoril, ki lahko ukani nesmisel. In, če bi Sizif uspel in s tem prevaral zapovedano usodo, bi pač moral priti v večno zgodovino zaradi nečesa drugega, ne pa zaradi Sizifovega dela.
Uroš Rojko