Kdaj bomo v Ljubljani videli vseh pet oper Slavka Osterca ?

Mednarodni muzikološki simpozij je razkril mnogo vrzeli tako v poznavanju naše glasbene zgodovine med obema vojnama kot odsotnost izvajanja del iz tega časa. Kulturne kronike 20. stoletja  nimamo; ni kam pogledati, kaj vse je bilo tedaj ustvarjeno in tudi nimamo kulturno-političnega programa, da bi se to kdaj naredilo.

Nial O’Loughlin, vse fotografije Marijan Zlobec

Med najuglednejšimi in vztrajnimi gosti Slovenskih glasbenih dnevov je angleški muzikolog Nial O’Loughlin. Tokrat se je lotil obravnave slovenskega skladatelja Slavka Osterca in njegovega vključevanja novih tehnik v svoje kompozicije.

Tjaša Ribizel in Nial O’Loughlin

Slavko Osterc (1895 – 1941) je ustvarjal le dvajset let, med 1921 in 1941. V tem času se je njegov skladateljski stil razvijal od poznoromantičnega do različnih variant novih glasbenih tehnik, ki so jih zatem sprejemali številni njegovi skladateljski učenci.

Že pred zrelim obdobjem je v času med 1921 do 1925 napisal kakih štirideset kompozicij, predvsem komorne glasbe, obsežnejša pa je bila Simponija v C – duru iz leta 1922.

Drugo odbobje je bilo praško med 1925 in  1927, kjer je spoznaval nove smeri in imel pomembne profesorje, kot sta bila Jirak in Alois Haba, ni pa jasno, ali se je tam osebno srečal z Alexandrom Zemlinskym, čeprav je tam spoznal nekatera njegova dela. To je bilo zelo pomembno, ker sta oba skladatelja uporabila Klabundovo dramo Der Kreidekreis (Krog s kredo) kot libreto za svoji operi, pri čemer je bil Osterc prvi.

Nial O’Loughlin in Lojze Lebič

Obdobje med letoma 1927 in 1930 je predavatelj označil kot eksperimentalno v Ljubljani. Opozoril pa je, da je prav Osterc po vrnitvi v Ljubljano postal zelo aktiven v svetovnem združenju za sodobno glasbo ISCM, s številnimi osebnimi in pismenimi stiki ter udeležbo svojih del v programih, ki so pomenili pogosto izvajanje njega in še nekaterih drugih slovenskih ter tedaj jugoslovanskih skladateljev v tujini. Osterc si je ustvaril krog učencev, jih spodbujal k uporabi novih kompozicijskih tehnik. Bil je še modernejši od Marija Kogoja, ki je ravno tedaj izgubljal um. V nekaterih delih Slavka Osterca (Štiri karikature) se je pojavil vpliv Igorja Stravinskega, v miniaturnih Silhuetah vpliv baročnega plesa (1928). Pomembni sta kompoziciji Koncert za violino in sedem inštrumentov iz let 1927/1928 in Suita za orkester (1929), obe pod vplivom Hindemitha in Honeggerja. Kot je ugotovil avtor, je na Osterca kot skladatelja manj vplival Alois Haba kot bi mislili glede na dejstvo, da je študiral pri njem v Pragi. Četrttonski sistem ga ni pritegnil.

Jedro referata pa se je vendarle nanašalo na Osterčeve opere, ki so začele nastajati proti koncu dvajsetih let. To so Iz komične opere (1927), minutna operna parodija Saloma (1929/1930), Medeja, operna groteska Dandin v vicah (obe iz leta 1930) in Krog s kredo. Avtor je opozoril, da v Salomi pri Ostercu ni slovitega plesa sedmih tančic, ampak je nadomeščen s kabaretnim plesom v stilu valčka.

John Tyrrell in Nial O’Loughlin

Največ pozornosti je namenil najbolj monumentalni Osterčevi operi Krog s kredo, ki kot tema izvira iz Kitajske in seveda iz Biblije kot Solomonova odločitev. Na začetku dvajsetih let je nemški dramatik Klabund napisal odmevno dramo Der Kreidekreis, objavljeno v Berlinu leta 1925, z novimi osebami. Drama je postala hitro popularna po vsej osrednji Evropi, dva skladatelja pa sta jo uglasbila kot svoji operi, prvi, kot rečeno naš Slavko Osterc. Po njegovi smrti leta 1941 se je partitura izgubila, potem ko jo je skladateljeva vdova pokazala več dirigentom. Ni povedal, kje so jo  našli, a kot se spominjam, naj bi bila v zapuščini dirigenta in skladatelja Dimitrija Žebreta, našla pa jo je Ksenija Vidali.

Nial O ‘ Loughlin je podrobno predstavil tako zgradbo opere kot nekatere zvočne primere z edine izvedbe doslej, to je Mariborske opere leta 1995. Avtor je videl nekatere posnetke s te predstave, a je že tako, da  te evropsko pomembne in aktualne slovenske opere nacionalna televizija ni posnela.

Angleški gost se iz vljudnosti kajpada ni loteval problema, zakaj glasbena javnost, slovenska in mednarodna, kar pet oper Slavka Osterca ne pozna.

O’Loughlin je v podrobnostih predstavil še zadnje obdobje ustvarjanja Slavka Osterca in njegove aktivnosti v ISCM. Njegova dela so bila tedaj izvajana med drugim v Firencah, Pragi, Londonu in Varšavi.

Nada Bezić

Nada Bezić iz Zagreba je spregovorila o Intimnih glasbenih večerih (1923 – 1926) ali kako je Hrvaški glasbeni zavod v Zagrebu odprl vrata v sodobnost. Intimne muzičke večeri je bil naslov ciklusa, ki je med obema vojnama dal svoj pečat glasbenemu življenju  Zagreba in do danes njegova kombinacija kakovosti izbire izvajalcev in programa, spremljanja sodobnih ustvarjalnih tendenc v glasbi in izredno informativnih programskih knjižic še ni bila presežena.

Koncerte je organiziral Hrvaški glasbeni zavod v svoji dvorani. Glavni iniciator in organizator pa je bil tedanji tajnik Artur Schneider, umetnostni zgodovinar, obenem pa tudi zelo dober glasbeni pisec.

Od septembra 1922 do junija 1926 se je zvrstilo 90 koncertov, samo v sezoni 1923/1924 kar 32 koncertov ciklusa, kar je neverjetna številka tudi za današnji čas.

Schneider je s koncerti vztrajno skrbel za hrvaške skladatelje in prve izvedbe njihovih skladb, toda v mednarodnem kontekstu je še bolj pomembno to, da je bilo mogoče v Zagrebu slišati skladbe Milhauda in Poulenca le nekaj let potem, ko so bile skomponirane; leta 1924 je bil koncert skladb Caselle, Malipiera, Santoliquida in Castelnuovo – Tedesca, pa tudi Schönberga, Bartoka in drugih. Notni material je Schneider priskrbel od založnikov (Chester, London) ali s pomočjo kulturnih inštitutov v Zagrebu, predvsem Francoskega inštituta. Pomembno je tudi, da se je Artur Schneider povezal z Mednarodnim društvom za sodobo glasbo ISCM in postal leta 1925 njegov tajnik za Jugoslavijo, katerega središče je bilo v Zagrebu (do leta 1930).

Marijan Zlobec