Dvaintrideseti Slovenski glasbeni dnevi so nocoj v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije ponudili posebno redek koncert: kombinacijo filharmoničnih orgel in sopran. Nastopili sta organistka Polona Gantar in sopranistka Theresa Plut. Žal je bilo obiskovalcev zelo malo, kljub prostemu vstopu.
Theresa Plut, vse fotografije Marijan Zlobec
Redka kombinacija se zdi posebno dragocena v sodobnem ustvarjalnem obdobju ali sočasnosti, medtem ko se je orgelska solistična glasba z zgodovinsko patino, to je iz obdobja, ki ga v celoti obravnava letošnji festival, kaže kot kompozicijski ali ustvarjalni prehod v posvetno območje in izstop iz tradicije cerkvenega in ritualnega izvajanja, kar je večja revolucionarna poteza, kot si danes morda mislimo ali znamo predstavljati.
Maks Strmčnik
To še posebej velja za tri skladatelje iz obdobja med obema vojnama: Franca Šturma, Blaža Arniča in Srečko Koporc. Kakšne so bile njihove človeške in umetniške usode, vsaj približno vemo.
Polona Gantar
Med temi tremi me je najbolj pritegnil Srečko Koporc s svojim Prologom in fugo za orgle, ki je bila prvič izvedena na skladateljevem absolventskem koncertu v Pragi leta 1929. Skladba se povsem odmakne od slovenske orgelske tradicije in je verjetno širše evropsko pomembna, o čemer je največ vedel njen kasnejši interpret Hubert Bergant. On je ugotovil, da je Koporc ustvaril Fugo pred Prologom, in sicer v istem obdobju kot Dve suiti za orgle v letih 1922/1923. Koporc je študiral tedaj na Dunaju, podrobnostio o vsem tem pa so bolj skrivnost kot natančne ugotovitve. Koporc je bil v Ljubljani med letoma 1918 in 1922 učenec Marija Kogoja, ki pa je bil svoje dni orgelski improvizator, čeprav se je slišalo, da je Koporc glede znanja ali poznavanja orgel in pisanja zanje inštrument veliko bolje obvladal.
Theresa Plut
Koporc se je verjetno od Kogoja “nalezel” samozavesti, sugestij, radikalizma, pripovedovanja o glasbenem dogajanju na Dunaju, ki ga je zatem še sam okusil, v Pragi pa dopolnil. V kontekstu osebnih usod Koporc ni bil srečnejši od Kogoja, je pa spremljal njegovo tragiko in jo v depresiji sam preživel…Kaj vse je uničil, ne vemo, tako kot je skrivnost ves Kogojev slikarski opus, ki ga je skuril v peči zaradi mraza. Ampak iz vse te tragike zvenijo orgle kot v drugem ali drugačnem svetu, zunaj konvencij in “cerkvene prakse”, kar v Ljubljani brez javnih koncertnih orgel ni bilo lahko. Polona Gantar je interpretacijski izziv sprejela z zavedanjam, kaj izvaja, kakšen je dialog s preteklostjo, podobo časa izpred devetdesetih let. To je bil vrhunec orgelskega dela večera.
Tomaž Svete
Franc Šturm je bil s svojo Fantazijo za orgle iz leta 1934, nastalo med izpopolnjevanjem v Pragi, nekako nedodelan, brez pregleda nad celotno ali celovito zgradbo, ki jo je bolj fragmentariziral kot ji poiskal nekakšen metafizični ali fantazijski karakter.
Blaž Arnič je bil s svojim Koncertnim preludijem za orgle op. 9 iz leta 1931, nastalim na Dunaju, precej kratek, kot da bi mu zmanjkalo ustvarjalnega časa in naboja, epskosti in zavedanja, da se spogleduje z novim koncertnim inštrumentom, ne toliko z njim v preteklosti kot možnostjo vstopa v sodobnost, kot sta jo več desetletij kasneje zaznamovala s svojimi kompozicijami Pavel Šivic in Primož Ramovš, zatem pa Maks Strmčnik, manj Lojze Lebič.
Polona Gantar
Med sodobnimi deli na koncertu je bil skromnejši uvodni Maks Strmčnik s skladbo Ko sem spala za sopran in orgle.
Tekst iz Visoke pesmi je kot prispodoba, ki pa mora v pevski interpretaciji imeti delitev med ekspozicijo prvoosebnega lirskega subjekta (ženske), nadaljevanje moškega sanjskega odgovora, žensko prebujo in mističnost ali skrivnostnost, kaj se je zgolj v sanjah ali resnici dogajalo in zgodilo, da se je kot metafora lahko izkristalizirala ena sama končna prispodoba: neskončna ljubezen. Tu je bil Strmčnik premalo razviden, členitev in prehod iz oseb ter stanj je v besedilu, če ga preberem, bolj jasna kot se to pokaže v sami skladbi. Epskost ali prozaičnost orgel ni dovolj upoštevana. Plut se je trudila, a se je hitro pokazalo, da je njena dikcija slovenščine manj lahkotna, kot bi pričakovali.
Lojze Lebič
Tomaž Svete je prispeval dve pesmi v nemščini Posem zgodnjega leta in Trubadur na poezijo Leva Detele, obe za orgle in glas. Svete je nekakšen sodobni ekspresionist, čeprav bi raje videl, če bi si izbral močnejšo poezijo, ne pa tako, kot jo kaže verz “kjer se oljna repa nad solato vzpne”. Kaj naj počne s tako poezijo uboga reva sopranistka?
Darilca za nastopajoči glasbenici
Lojze Lebič je s svojo novejšo kompozicijo Iz srednjeveškega cvetnika padel v epoho zgodnjega srednjega veka, pri čemer je bila pesem Jasnost mišljenja še poetična, Slavček pa nikakor ne. V tej poeziji je bilo ravno tistega premalo, česar ni pri slavčku; petja. Lebič je napravil dve napaki: v tekstu in položajni funkciji sopranistke, ki jo je nekajkrat otežil z visokimi ceji, celo deklamacijo, poldeklamacijo oziroma Sprechgesangom, medtem ko je bil osrednji del namenjen orgelskemu Interludiju, v katerem se je Polona Gantar znašla tako suvereno, kot se je predstavila na celotnem večeru.
Marijan Zlobec