Mitizacija Uroša Rojka ?

Predstavitev najnovejše monografije Leona Stefanije o slovenskem skladatelju, akademiku Urošu Rojku ob koncu mednarodnega muzikološkega simpozija v okviru 32. Slovenskih glasbenih dnevov je tako po številu udeležencev v Viteški dvorani Križank kot po številu govorcev na odru pomenila pravi praznik. Piko na i je dodal sam skladatelj in klarinetist Uroš Rojko s svojim sklepnim nastopom na polklarinet in potem med igranjem zapuščajoč dvorano vse do izhoda. Naslov knjige je Sizifovsko lépo: Portret Uroša Rojka.

Uroš Rojko, vse fotografije Marijan Zlobec

Knjigo o sebi dočaka redko kdo, še posebej slovenski skladatelj, še manj izvajalec. Če bi rekel, da je v “ozadju” kakšna skladateljeva agitacija in spodbuda, bi morda bil blizu resnici, ali pa ne, odvisno od tega, kako na nek raziskovalni proces gledaš. Bistveno je, da je Rojko očitno knjigo avtoriziral in ima močnejši pomen kot knjige, ki nastajajo posmrtno oziroma govore o že umrlih skladateljih.

Izvajalca Rojkovega dela

Ni pa nujno, da je hkrati vse “res” tako.

Leon Stefanija

Problem je že neupoštevanja nujnega pogoja verodostojnosti, to je natančna predstavitev skladateljevega ustvarjenega opusa in kronologija izvedb del, ki ju v knjigi ni. Prav tako je skromen nabor kritik izvedb, če pomislim na primer na dejstvo, da je Rojko zmagal na slavnem dunajskem festivalu Wien Modern in da je Inner voices za flavto in komorni orkester dirigiral sam Claudio Abbado, eden najslavnejših in največjih dorigentov zadnjega pol stoletja. Vtis je, kot da koncert ni imel nikakršnega odmeva, kar seveda ne more biti res. V knjigi ni Abbado niti omenjen.

Kdaj je skladatelj ali izvajalec mednarodno znan? Tedaj, ko več nastopa ali je izvajan na tujem kot doma oziroma lahko živi od tistega, kar mu dajejo tujci, bodisi kot izvajalci ali naročniki in plačniki del. Ali je Uroš Rojko to dosegel, ne vem čisto natančno, verjetno bolj ne kot da, če primerjam na primer Vinka Globokarja ali sedaj Vita Žuraja, ki je z izvedbami svojih del že zavzel najvidnejše glasbene postojanke, kot so Berlin, Pariz, Hamburg…

Luka Juhart

Rojkov osebni arhiv, ki je bil avtorju dan v uporabo, je zgolj en del pozitivizma, na katerem mora temeljiti vsaka veda, tudi muzikologija, ne more pa biti potuha za manjši del lastnega raziskovanja in žal mukotrpnega iskanja. Kar pa morda niti ni tako zahtevna naloga, če pomislimo, da so dokumentacije v tujini načeloma bolje urejene kot doma.

Iz avtobiografskega uvodnega dela so zanimive mnoge podrobnosti, na primer o tako zelo slabo naštudiranem Klavirskem koncertu, da je Rojko izvedbo s Slovensko filharmonijo v Cankarjevem domu prepovedal. Preseneča me, da zamolči npr. odmevno izvedbo kantate za soliste, mladinski zbor in orkester Mačja predilnica iz leta 1980, ko sem z Rojkom imel in v Delu objavil intervju, o čemer ni v knjigi ne duha ne sluha, je pa Rojko prvič lahko bolj odmevno predstavil sebe kot komaj uveljavljajočega se skladatelja, takrat še študenta kompozicije.

Prav tako pogrešam obsežno predstavitev omenjenega dunajskega dogodka in izvajalko, flavtistko Matejo Haller. Tu Rojko ni ravno kavalir, znanstvenik pa še manj. Ali prvič in ne zadnjič, ne bi ugibal. Če pa že nastopa kot javna oseba, potem marsikaj pride za njim, morda celo proti lastni volji.

Prav tako mi manjka odmevna “delitev” v Društvu slovenskih skladateljev na tradicionaliste in moderniste oziroma Rojkov upor proti tedaj in kasneje, verjetno vse do danes, prevladujočega strujarstva. Rojko je tako rekoč poizkušal izvesti državni udar, a mu ni uspelo.

Pri Rojku sem vedno bolj pogrešal, in seveda še danes, razvoj glasbenega ustvarjanja v modernejše multumedijske vsebine, načine in aktualnosti, kot je sodobno glasbeno gledališče, opera, performans z uporabo novih zvočnih, video, digitalnih možnosti, ki pomikajo tudi glasbo naprej, v svet večje odmevnosti, kot so zgolj koncerti moderne glasbe, o čemer pričajo krstne izvedbe kakih 40 novih oper vsako leto in po vsem svetu.

Kje je blokada v Rojku ne vem. Ne nazadnje bi lahko opazoval opus Vinka Globokarja in še mnoge druge skladatelje. Rojko žal ni tak. Je pa simpatična misel, da je pravzaprav dramatična Rojkova glasba sama po sebi. Če ima še čas za “dramatične” spremembe, pa ne vem, bolj dvomim. Odkar se je vpisal v SAZU (no, saj veste, da so ga izvolili, ker je pač Ramovš umrl in je nastalo prazno mesto) in je po vsej verjetnosti premalo literarno in še posebej gledališko razgledan ter dramsko ali gledališko senzibilen, je višek njegove “dramatike” tisto, kar je pokazal danes s svojim igranjem. Pred leti smo sicer v Kinu Šiška videli nekaj kot opero, a sam tega ne bi tako opredelil.

Če bi se vsaj vlegel na hrbet in slekel do pasu, kot nekoč v isti dvorani na Slovenskih glasbenih dnevih Vinko Globokar!

Slišali smo vprašanje in odgovor, kako je pravzaprav z mitom o Sizifu. Rojko je prepričan, da je Sizif mislil, da mu bo nekoč uspelo, in se vprašal, kaj pa potem, ko bi uspel?

No, saj je jasno; ko kot Sizif uspeš, ostaneš večno v zgodovini.

Marijan Zlobec