Dvaintrideseti Slovenski glasbeni dnevi še trajajo. Nocoj smo v Osterčevi dvorani Slovenske filharmonije poslušali koncert slovenskih samospevov v interpretaciji mezzosopranistke Barbare Jernejčič – Fürst in ob klavirski spremljavi Gaive Bandzinaite. Dvorana je bila povsem polna. Koncert je po tradiciji Festivalu Ljubljana pomagala organizirati Glasbena matica Ljubljana.
Barbara Jernejčič – Fürst, vse fotografije Marijan Zlobec
Slovenski samospev je po obsegu skladb ali opusov večji kot si mislimo, vprašanje pa je, ali je izpovedno močnejši (od nekaterih drugih glasbenih zvrsti), medtem ko je repertoarno precej skromnejši.
Pevcev imamo veliko, a ni jasno, kakšen je njihov osebnostni ali umetniški profil, kje delujejo, kdo jih uči in jim širi glasbeno obzorje, do kod seže njihova kulturna, ne le glasbena razgledanost.
Gaiva Bandzinaite
Podobno je bilo s slovenskimi skladatelji, avtorji samospevov. Časi, ko je Franz Schubert poznal vso aktualno nemško pesniško literaturo, celo našega pesnika Urbana Jarnika, prevedenega v nemščino, so ne bomo rekli minili, ampak vsaj manj aktualni.
Zakaj je tako, je vprašanje širšega konteksta in ne le glasbenega. Samospev je določena ne le ustvarjalna, ampak hkrati izvedbena, interpretativna samota, iz katere lahko izhaja le podrobna analiza del, ki so v javnosti manj znana, lahko bi dodali manj priljubljena, ostala na papirju, a vendar izkaz očitne izpovedne nuje.
To je bilo razvidno pri vseh skladateljih nocojšnjega večera, morda še najbolj pri Mariju Kogoju, ki je s samospevom začel še pred uradnim študijem, kar pomeni, da je bil klic v njem po glasbi najbolj elementaren.
Kaj je v redakciji njegovih samospevov počel skladatelj Jakob Jež ni najbolj jasno. Slišal sem že različne komentarje.
Kogoj mi je bil najbolj všeč s svojim prvim samospevom Stopil sem na tihe njive na besedilo tedaj morda bolj znanega, danes pa pozabljenega pesnika Silvina Sardenka. Kogoj je vzel v roke kar je dobil in našel, se pravi duhovnika pesnika, večjega pesniškega horizonta tedaj prav gotovo ni imel. Kogoj je bil rojen ekspresionist in v bistvu ni bilo večje razlike v njegovem nekaj nad deset let dolgem ustvarjanju samospevov, okrepilo se je le njegovo pianistično znanje in določen razvoj v harmoniji, ki pa še ni tak, kot ga je brez dvoma lahko spoznal med študijem in na tedanjih koncertih na Dunaju, med katerimi so bili nekateri zelo odmevni še pred Kogojevim prihodom v cesarsko mesto in se je o njih govorilo še dolgo (Skandalkonzert 31. marca leta 1913 z deli Antona Weberna, Alexandra Zemlinskega, Arnolda Schönberga in Albana Berga, ko so koncert še pred zadnjim Mahlerjem na sporedu spričo neredov v Musikvereinu prekinili).
Barbara Jernejčič – Fürst Kogoja dobro pozna, v interpretaciji je bila bolj umirjena, a s posameznimi močnimi dinamičnimi poudarki, kjer se je pokazal njen glasovni razpon, žal pa na posameznih mestih precej stiska grlo oziroma poje premalo odprto in s tem otežuje jasnost dikcije. Uglasbitev slovenske poezije ni lahka; veliko je konzonantnih zvez ali celo skupin, ki ne zvenijo, poezija pa že ni več romantična ali celo klasicistična, ampak je verz že svoboden, tu še precej baladen in bolj s tragičnim koncem kot s kakšnim možnim maestosom, če se spomnim na enega izmed referatov na simpoziju o uporabi te agogične oznake v Janačkovih operah.
V vsem repertoarju izvajanih samospevov se je zdelo, kot da so skladatelji pozabili na možne različne značaje uglasbitve besedil, zato se je ves večer slišalo, kot da smo priče neskončni ali vesoljni slovenski žalosti, trpljenju in morda celo mazohizmu.
Matijo Bravničarja je menda v samospev uvedel Marij Kogoj. Morda na začetku (Skozi gozd sem šel). Pri Kajuhovi poeziji bi si upal pomisliti, da Matija Bravničar kot njen glasbeni interpret ni bil ravno partizan, še manj revolucionar, prav tako ni dojel elementarne, lahko bi rekli eksistencialistične poante v tej poezziji, ki se zaveda krhke razlike med življenjem in smrtjo v vojni. Te notranje dramatike Bravničar ni dojel (tako kot jo je partizan Rado Simoniti). Morda pa bi interpretacija Kajuhovih vizij, dialogov, slutenj…zahtevala večjo dramatičnost.
Josip Pavčič se je v svojih samospevih že odmaknil od romantike, za kar sta mu bila v močno oporo tako Ferdo Kozak, sicer bolj malo znan kot pesnik, in Otopn Župančič, še posebej s svojo otroško Ciciban – Cicifuj.
Marijan Lipovšek se je v zbirki Devet samospevov (med 1925 in 1930) oprl na tedaj morda najbolj aktualno poezijo Otona Župančiča in Alojza Gradnika oziroma njegov prevod kitajske lirike. Mladostna dela že kažejo zrelost in nastavek kontinuitete vse do poznih ustvarjalnih let, ko je že lahko pisal za svojo hčerko Marjano, medtem ko je tedaj, celo dvajset let pred njenim rojstvom, prisluhnil spevnosti poezije kot take, kar se je poznalo bolj v interpretaciji Gradnika kot tu malo melodičnega Župančiča (Tebi).
Barbara Jernejčič – Fürst vzdržuje kondicijo in tradicijo interpretke slovenskega samospeva. Celotno dvajseto stoletje ji bolj “leži” kot vsa poprejšnja, no, za slovenski samospev zlasti romantika. Če bi rekel, da imamo zanjo pevke z večjo emocijo, bi se to dalo razumeti “posledično”… So določeni pevski profili.
Pianistka Gaiva Bandzinaite se je zdelo, kot da nima kakšnega velikega dela; njena korektnost je bila v smislu podpore petega, a bi se slišalo, da kakšne posebne pianistične briljance v teh samospevih v resnici ni bilo.
Marijan Zlobec