V čakanju na obljubljeni govor predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja na sinočnji Prešernovi proslavi v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma lahko objavim le posamezne odlomke, ki jih bom, upam, do konca redakcije, kot se temu reče, še izpopolnil. Möderndorfer je kot prvi govornik v zgodovini Prešernovih proslav pokazal, da se politike in politikov ne boji in da je kultura po pogumu, avtonomiji in ustvarjalnosti daleč nad politiko, po drugi strani pa, da se ugotavljanje kulturnikov o tem, kakšnen je položaj v državi, bistveno razlikuje od govorov in ugotovitev politikov, kot da živimo v dveh državah.
Vinko Möderndorfer med nagovoro0m, vse fotografije Marijan Zlobec
»Današnji večer je praznik vseh umetnosti. Slovenci nismo samo narod športnikov in politikov, ampak tudi umetnikov, iskalcev lepote … Osebno sem prepričan, da ne bi imeli svoje države, če ne bi imeli Prešerna, če nam on ne bi dal pesniške vizije, poguma, pesniške ustave. Primerno se mi zdi, da na današnji dan opozorimo na težave. Slovenska umetnost umira.
Umetnost je na Slovenskem preživela le zaradi notranje nuje, ki jo čutijo ustvarjalci. Vztrajajo zaradi idealizma. Politiki so imeli v predvolilnih obljubah polna usta kulture, potem pa so nanjo pozabili. Slovenska kultura nikoli ne bo dobičkonosno podjetje, a je edino, kar je še zares naše, vse ostalo se izgublja v nič.
Politiki bi morali biti kulturni. Tako pa vse vlade po vrsti z lahkoto mečejo naš denar v naročje tajkunov, bank, slabih investicij, prostodušno ga odmerjajo tujcem, zavoženim naložbam, provizijam, kulturi pa z velike mize kapitalistične požrtije namenjajo drobtinice, in še te drobtinice so vsako leto žaljivo bolj drobne,” je bil zelo kritičen do oblasti in navedel, da bi z denarjem, ki ga je država vložila v krpanje bančne luknje, lahko 35 let financirali slovensko kulturo in umetnost.
Kar sem rekel, sem tudi mislil, predvsem pa je res
“Prešeren nam je v svojem delu pokazal tudi temnejšo plat naše duše, saj je poleg Zdravljice napisal tudi Sonete nesreče in predvsem Gloso, v kateri nam sporoča, kako lahko krošnjarska pamet prevlada narod,” je še izpostavil Möderndorfer in opomnil na mnoge neupravičene očitke in oznake, ki letijo na umetnike. Proti koncu govora se je obregnil še ob ministrstvo za kulturo, ki deluje “zoper umetnike in v prid državi“, predvsem glede položaja samozaposlenih v kulturi.
Vinko Möderndorfer in Miklavž Komelj
“Če bi Prešeren danes pri veliki slovenske založbi izdal svoje Poezije, bi za honorar prejel slabo polovico poslanske plače, če pa bi jih izdal pri majhni založbi, bi namesto honorarja prejel 50 izvodov svoje knjige.”
Nagrajenec Prešernovega sklada Boštjan Gombač in Vinko Möderndorfer
Slovenci nimamo sreče s politiki. Nimamo sreče delavci, upokojenci in tudi ne umetniki, pedagogi in ustvarjalci. Vsi namreč spadamo v skupino nesrečnežev, ki so jih v minulih 25 letih izvoljeni politični voditelji peljali žejne čez vodo.
Dramatik Dušan Jovanović in minister Anton Peršak
V svetu položnic in brezsramnega kapitala, kjer se plača vse, kjer so na tako imenovanem svobodnem trgu celo zdravje in pogrebi, je takšna notranja nuja (umetnikov) izjemno idealistična zadeva. S (prešernovsko) čisto zarjo in roso trave se pač ne dá plačati ne vrtca ne elektrike.
Vinko Möderndorfer je bil po proslavi zelo oblegan
V predvolilnih bitkah, spoštovani politiki, vas je velika večina imela polna usta kulture in umetnosti. Takoj, ko ste sedli v sedlo, pa ste požrli vse obljube.
France Prešeren na odru
Slovenska umetnost ne more preživeti sama na tako imenovanem svobodnem kapitalističnem trgu. Nikoli ne bo dobičkonosno podjetje. Takšna je pač usoda majhnih narodov. Edino pravo bogastvo takšnih narodov je umetnost. Pravzaprav, če smo iskreni, je umetnost še edina reč v tej deželi, ki je še zares naša. Vse ostalo se izgublja v nič.” (Aplavz).
Prešernova nagrajenca Metka Krašovec in Aleš Berger
Pesnik Tomaž Šalamun je nekoč davno, v izvrstni knjigi Balada za Metko Krašovec, v pesmi Neverni vnuk zapisal: ‘Otroci, na vlaku Trst–Dunaj lahko mirno zaspite. Tam vmes ničesar ni.’ Slovenija vse bolj postaja dežela, ki jo bo mogoče prespati.
Nagrajenci Prešernovega sklada ARK Arhitektura Krušec: Vid Kurinčič, Lena Krušec in Tomaž Krušec (od leve)
Filozof dr. Mladen Dolar in nagrajenka Prešernovega sklada Mojca Kumerdej
Nagrajenec Prešernovega sklada Boštjan Gombač
Slovenski film je podhranjem. Umirajo mnogi filmski poklici. Gledališča imajo manj lastnih premier. Rešujejo se s koprodukcijami. Mladi igralci so minimalno plačani. V nekaterih gledališčih sta na eni slabi plači dva mlada igralca.
Nagrajenka Prešernovega sklada Nina Šenk
Nacionalna opera, na katero so politično zreli narodi ponosni, se na Slovenskem spreminja v revno gledališče. Slikarji že desetletja dobivajo bedne razstavnine ali pa sploh ne. V javnih galerijah sami financirajo svoje razstave.
Robert Botteri kot nagrajenec Prešernovega sklada Tomaž Lavrič
Nagrajenec Prešernovega sklada Mitja Vrhovnik Smrekar
Slovenska nacionalna televizija ni več kulturna ustanova. Medtem ko se igrani programi drugih nacionalnih televizijskih hiš bohotijo s kvalitetnim in raznovrstnim umetniškim programom, slovenska televizija kljub naročini tekmuje s programom komercialnih televizij.
Arhitekt Marko Mušič
Pesnik Marko Kravos
Umetniki, ki so v svojem življenju ustvarili na desetine knjig, na stotine slik, množico skladb, ki so na odrskih deskah pustili življenje, danes padajo med socialne probleme in delijo svojo bedo z opeharjenimi delavci, upokojenci in brezdomci. Država, ki tako počne s svojimi ustvarjalnimi ljudmi, nima prihodnosti.” (Aplavz).
Multimedijska umetnica in kostumografka Tina Kolenik in režiser Vito Taufer
Boris A. Novak, Jaroslav Skrušny, Andrej Brvar in Miroslav Košuta
“In nenazadnje…” (Še vedno aplavz). “In nenazadnje…” (Še vedno aplavz). “In nenazadnje, Ministrstvo za kulturo, ki bi se moralo boriti za umetnike, za boljše pogoje njihovega ustvarjanja, z redkimi ministrskimi izjemami dela zoper umetnike in v prid državi. Če bo res obveljala nova uredba za samozaposlene, tako imenovane umetniške prekarne delavce, bo država mnogim od 2000 umetnikom nonšalantno dala odpoved.
Ilustratorka Lila Prap in lutkar Silvan Omerzu
Likovni kritik Brane Kovič
Res je, prav ste slišali. Samo nekaj čez 2000 jih je, ki jim država že več kot 25 let, z vsako novo politično porazdelitvijo, obrača hrbet. Ja. Slovenska umetnost, kljub današnjemu prazničnemu dnevu, klavrno životari. Crkuje v lakoti in pomanjkanju. In to je treba povedati. To je treba vedeti.
Kipar Mirsad Begić in umetnostna zgodovinarka dr. Nadja Zgonik
Če bomo izgubili umetnost, bomo izgubili vse.
Nagovor Prešernovega nagrajenca Aleša Bergerja
Da pa se vse to ne bi zgodilo, je nujno, da se slovenska politika začne zavedati pomembnosti, ki jo ima umetnost pri tako majhnem narodu, in jo začne tudi obravnavati resno, kot eno najpomembnejših poroštev narodovega preživetja. Ni vse denar.
Skladatelj Igor Štuhec
Ni vse poslušnost in uslužnost do velikih in močnih. Nekaj velja tudi pokončna, samozavestna, kulturna in etična drža. Pri tem vam lahko pomaga umetnost. Umetnost ne postavlja zidov, umetnost jih ruši. Umetnost in kultura sta namreč globoko etični. Če si kulturen, si tudi etičen. Tako preprosto je to.
Milena Zupančič
Res, da moje besede zvenijo nocoj kot prozaično nadaljevanje Prešernove Glose, vendar sem vseeno prepričan, da jih boste hitro pozabili. Bedese ustvarjalcev politikom že desetletja ne pridejo do živega. Psi lajajo, karavana pa ironično skomigne z rameni, češ, umetniki spet pretiravajo, in gre samozadovoljno dalje.”
Nekdanji direktor Lutkovnega gledališča Ljubljana Ignacije Šunjić – Aco in nekdanji minister Jožef Školč
Pesnik, pisatelj in dramatik Milan Kleč
Operna pevca Vlatka Oršanić in Nace Junkar
Skladatelj Lojze Lebič s hčerko
Mojster fotografije Joco Žnidaršič
Arhitekt, avtor Delove Črne vdove Dobrin
Marijan Zlobec
9 odzivov na “Z denarjem za propadle banke bi kulturo financirali 35 let”
Po dokaj ustaljenih tirnicah se je pripeljal in tudi odpeljal dan slovenske kulture, Prešernov dan.
Še najbolj intrigantni del tega kulturnega dne je bil slavnostni govor Vinka Moedendorferja na osrednji proslavi v Cankarjevem domu, kjer se vsako leto na ta dan predstavita slovenska elita in jara gospoda .
En sam veliki jamer in vitje rok je velo iz ust slavnostnega govorca in bila je napoved kataklizme, celo konec slovenskega naroda, ki bi ga naj povzročila nevestna in neobčutljiva politika. Ta namreč namenoma hara slovensko kulturo, ki več ne more in ne zmore podpirati slovenskega naroda, tako da bo vsak čas izdihnil.
Lepo in prav, če bi pamflet bil pošten, ampak ni bil; bil je ena sama hipokrizija, tako kot je tudi to v glavnem slovenska kultura s kulturniki vred.
Pa gremo po vrsti.
Po krvavi boljševistični revoluciji davnega leta 1945 so se slovenski kulturniki razdelili v dva tabora. Eden je šel pred zid in v jame, ali pa si je rešil življenje z begom v tujino. Razume se, da je bil dolga leta popolnoma prepovedan in potisnjen v pozabo. Drugi, pravoverni pa se je prelevil v agitprop, ki je do popolnosti služil režimu. Vmes je tu in tam vzbrstel kak disident, ki pa ga je kruti režim nemudoma pokončal. Slovenska kultura je bila rdeča, škrlatno rdeča in se ni menila za preganjane brate po poklicu.
Potem, ko je komunizem zašel v velike težave in so se spone nekoliko zrahljale, so si tudi kulturniki oddahnili in pragmatični, takšni kot so, so se pridružili osamosvojiteljem in podobno kot njihovi politični sobratje zahtevali samostojno Slovenijo.
Slovenci smo samostojno Slovenijo pridobili, pred vsem zaradi smelih posameznikov, manj pa zaradi kulturnikov, ki jim nikakor ni šlo v glavo, da se jim ruši mit o rdeči zarji in boljševistični državi.
Kot volkovi so menjali kožo, naravi pa ne. Tudi dandanes četrt stoletja po osamosvojitvi predstavljajo še vedno rdeči korpus, ki skrbi, da se lažni komunizem ne bi poslovil s slovenskih tal.
Slovenija je danes v globoki finančni, gospodarski in predvsem moralni krizi. Slovenski narod je kot narod takorekoč izumrl.
Kultura in predvsem kulturniki naj bi bili tisti sloj naroda, ki predstavlja elito, ki formira narod in narodu postavlja ogledalo.V ogledalu kulture pa se morajo zrcaliti vse slabosti naroda, njegovega početja v želji, da slabosti odpravi in se poboljša. Tega slovenska kultura ne počne, saj je zlizana s politiko, je tako rekoč eno in isto. Kultura je politika, saj samo takšno kulturo podpira država in jo plačuje. Plačuje jo verjetno res malo, a kaj ko je spravila državo na boben, pa tudi za propagando nima več kaj dosti denarja.
Vrli slovenski kulturniki pa niso sposobni tega kritičnega stanja ne videi, ne o njem spregovoriti, niti se mu upreti in zahtevati spremembe. Še več, če se kdo oglasi in zahteva prevetritev gnijočega močvirja, se kot eden postavijo pravoverni kulturniki na barikade, zažigajo inštrumente in po ulicah grozijo ter obešajo lutke svojih nasprotnikov.
Vsi zatirani narodi so ob takšnih krizah rodili umetnike, ki so potegnili narod k uporu, zahtevali spremebe in jih tudi dosegli. Slovensko kulturno močvirje še kar naprej miruje in gnije.
Razen Jančarja, ki je modro zapustil Slovenijo, pa morda Šalamuna in še peščice smelih, v Slovniji ni kulturnikov, ki bi opazili, da je slovenstvo izumrlo, da smo postali del Balkana in da nimamo več lastne kulture. Nikogar več ni, ki bi nam pričaral Slovenijo kot lasten dom, kot zavetje, v katerem smo lahko Slovenci Slovenci. Slovenski dom moramo deliti s prišleki in opuščati svojo kulturo in šege da se prišleki ne bi v Sloveniji med Slovenci slabo počutili. Žal žive danes še edini Slovenci v zamejstvu na Koroškem, kjer s ponosom gojijo slovensko kulturo, ker se zavedajo, da so Slovenci.
Pa jih ne plačuje država in jih ne neguje zato, da bi podpirali gnilo, skorumpirano in lažnivo politiko, tako kot se to počne v Sloveniji.
Kultura, ki ne more biti svetilnik narodu, opora v njegovi moralni krizi, si ne zasluži nikakršne podpore, zato so krokodilje solze Vinka Moedendorferja, ki so napolnile Cankarjev dom in obrizgale politike, sedeče v 1. vrsti, ena sama velika hipokrizija.
“Möderndorfer je kot prvi govornik v zgodovini Prešernovih proslav pokazal, da se politike in politikov ne boji in da je kultura po pogumu, avtonomiji in ustvarjalnosti daleč nad politiko, po drugi strani pa, da se ugotavljanje kulturnikov o tem, kakšnen je položaj v državi, bistveno razlikuje od govorov in ugotovitev politikov, kot da živimo v dveh državah.”
Se popolnoma strinjam z ugotovitvijo avtorja M. Z.!
Državni in politični prvaki ter predstavniki samopašne razbohotene administracije vladajoče kleptokracije, ki zlorabljajo državno “daritev” ob slovenskem kulturnem prazniku in podelitvi državnih Prešernovih priznanj le še za “figov list” nad svojo brezidejno miselno “praznoto” in “nagoto” in državniško “impotenco”, so zasluženo slišali grenko in jedko resnico od enega najproduktivnejših in najplodovitejših predstavnikov samozaposlenih (včasih smo rekli “svobodnih”) umetnikov in razumnikov na Slovenskem.
Njegove besede so bile trdno oprte na lastno človeško, državljansko in umetniško izkušnjo ter občutljivo in solidarno odprte tudi izkušnjam številnih drugih odrinjencev, ki so v tej državi še bolj na robu preživetja in človeškega dostojanstva. Zaradi tega ne govorniku in ne vsebini njegovega govora ni mogoče očitati ne hipokrizije in ne umetelno izzvanih “krokodiljih solz”, ampak nasprotno: osebno prepoznavno in prežeto, pokončno, pošteno in kritično interpretacijo aktualne sedanjosti, v kateri postajajo zajedalska vladajoča kleptokracija, njena brezčutna administracija ter njena servilna medijska podpora vse bolj brezčutni in neobčutljivi za resnično osebno in umetniško izkušnjo ter za daleč prek časovnih meja političnih mandatov in geografskih meja usmerjena razmišljanja, mnenja, stališča in umetniške stvaritve.
“Möderndorfer je kot prvi govornik v zgodovini Prešernovih proslav pokazal, da se politike in politikov ne boji in da je kultura po pogumu, avtonomiji in ustvarjalnosti daleč nad politiko, po drugi strani pa, da se ugotavljanje kulturnikov o tem, kakšnen je položaj v državi, bistveno razlikuje od govorov in ugotovitev politikov, kot da živimo v dveh državah.”
Prav s tem se globoko ne strinja, saj menim, da je Moedendorfer pač eden od falange kulturnikov, ki so se že takoj po zmagi krvave revolucjie davnega leta 1945 vdali v usodo in postali družbenopolitični delavci.
Čeprav Slovenijo vse od usodnega leta 1945, ko je zmagala krvava revolucija, spremljajo katastrofe, ostaja etablirana slovenska umetnost slepa in gluha in zvesto služi svojim gospodarjem, torej politiki, ki jo navidezno napada Moedendorfer.
Takoj po zmagi revolucije so sledili krvavi množični poboji in preganjanja. Kulturniki so ostali nemi. Sledilo je plenjenje, tako imanovana nacionalizacija. Kulturniki so ostali nemi. Sledila je kolektivizacija. Kulturniki so ostali nemi. “Kultura in prosveta, to naša bo osveta,” je bilo njihovo geslo, ki se ga bolj ali manj držijo še danes. Pa preganjanje in zatiranje vere, pa kult osebnosti, nekritično gojenje bratstva in enotnosti, pa siva doba mračnjaštva v sedemdesetih letih, neumno in neuspešno delavsko samoupravljanje, vse do dokončnega gospodarskega zloma Jugoslavije. In kulturniki so ostali nemi. Niso zapustili velikega romana, prodornega verza, opozarjajoče slike, skulpture, kaj šele drame ali skladbe, ki bi dvignila narod k uporu in zahtevala prekinitev uničevanja Slovenije in slovenstva.
Obglavljen narod je tako dočakal zlom komunizma.
Slovenski komunisti so se potem, ko so jih izgnali iz komunističnega raja v Beogradu, kot Odisejeva vojska s pomočjo ovc (naroda) rešili iz Polifemovega brloga in se s kameleonskim prebarvanjem ponovno vrnili v oblast v politiko. Temu je sledila tudi kultura in vrli kulturniki.
Ves čas od osamosvojitve naprej nekritično podpirajo levičarsko politiko, ki je na oblasti. Pa naj bo v vladi ali v ozadju. Levičarji ves čas upravljajo s Slovenijo, jo uničujejo in razgrajujejo. Kultura in kulturniki pa vse to nemo opazujejo. Ne rečejo nič, ne storijo nič. Drenjajo se ob državnih jaslih in si želijo prigrabiti čim več. Drugo pa jih ne zanima.
Pa doživljamo rop za ropom in tako so lopovi odnesli iz Slovenije 50 milijard. Kulturniki pa nič. Uničili so gopodarstvo. Kulturniki pa nič. Zgradili so kult osebnosti. Kulturniki pa nič. Uničili so moralne vrednote. Kulturniki pa nič. In končno uničili so narod. Slovenci smo ostali brez korenin. Danes lahko vemo, kaj so Slovenci, le še če obiščemo manjšino na Koroškem ali enklavo ubežnikov v Argentini. Tam še živijo Slovenci. To kar pa imamo v Sloveniji, ni več slovenstvo, ni več slovenska kultura.
Potem je naravnost perverzija, ko Moedendorfer vije roke in krivi politiko, da reže pretanke kose kruha ubogim kulturnikom, ki da bodo shirali in s tem pokončali slovenski narod.
Takšno spakovanje je podobna nasramnosti, ko čujemo včasih Milana Kučana, ki kritizira stanje v Sloveniji, čeravno je prav on tvorec vseg zla in propada.
Končno pa bi Moedendorferju verjel, če bi s svojim orodjem napadel nevzdržno stanje, se pravi z umetniškim delom, verzom, s prozo, ne pa da se posluži pamfleta, ki zveni revolucionarno, v bistvu pa ne pomeni nič.
Zakaj je Bojan Požar prišel do enakega zaključka?
Spoštovani APM očitno slabo pozna slovensko literaturo, dramatiko in filmsko umetnost in še posebej brezštevilna objavljena dela letošnjega slavnostnega govornika, saj bi sicer moral priznati, da je tudi (in ne samo) Vinko Möderndorfer prepričljivo spregovoril o povojnih revolucionarnih pobojih ter o bremenu neprepoznane in zatajevane krivde revolucionarjev za zločine, npr. v romanu in celovečernem igranem filmu Pokrajina št. 2. Spregovoril je tudi o trpljenju “starih komunistov” na Golem otoku in povojnem terorju novokomponiranih komunističnih oblastnikov nad najstarejšo generacijo njihovih ideoloških in političnih “očetov” (ob pretresljivih literarnih in filmskih reminiscencah na tragično usodo lastnega deda, zaslužnega pedagoga, etnografa in velikega človekoljuba Vinka Möderndorferja).
Skratka, očitki govorniku in številnim drugim slovenskim umetnikom so slabo podprti s temeljitim poznavanjem njihovega opusa, v katerem lahko najdemo mnoge človeško pretresljive in družbeno angažirane podobe medvojnega in povojnega terorja v imenu revolucije in državljanske vojne. Številni slovenski umetniki ob teh temah zagotovo niso gledali vstran in zatajili. Nasprotno, praviloma so prvi pogumno in otipljivo razkrili širši javnosti številne “prepovedane” teme in zaradi tega vedno znova vzbudili tudi nasprotovanja vladajoče garniture s spremljevalno medijsko podporo vred (spomnimo se le na literarne stvaritve Edvarda Kocbeka, Branka Hofmana, Igorja Torkarja, Dominika Smoleta, Jožeta Snoja, Draga Jančarja itd. itn.).
Mnogi umetniki so dostojno opravili svojo zgodovinsko nalogo (žal tu ne morem naštevati tudi skladateljev in likovnih umetnikov, ki so ohranili srhljive podobe trpljenja vrnjenih vojnih ujetnikov in civilistov na Teharjah ali Titu “nezvestih” komunistov na Golem otoku), zato generalni očitki in obtožbe umetnikov kar na počez niso ne utemeljeni, ne dostojni in ne človeško pošteni.
Od revolucije naprej je Slovenija laična država z izrazito protiversko noto. Logično potem je, da morajo biti kulturniki nosilci morale.
Pa slovenski kulturniki to počno?
Najverjetneje ne.
Že prej sem naštel nekaj moralnih problemov, ki tarejo Slovenijo in Slovence, pa nimam občutka, da kulturnike ti problemi kaj ganejo. Mislim na uradne kulturnike, na tiste, ki se drenjajo ob državnem koritu in tam najdejo kar dosti hrane za sebe.
Ko se ozrem malo naokrog, vidim, da so vsi narodi, ki so bili žrtve komunističnega nasilja, rodili svoje disidente, ki so narodu kazali pot in jim pomagali znebiti se zla, ki jih je okoval v okove.
Ti disidenti so postali narodni heroji, ikone. V Sloveniji takšnih ikon skorajda nimamo. Tisti, ki so se uprli barbarskemu boljševizmu, so bili onemogočeni, ali pa so sami obmolknili. Danes jih praktično ni nikjer in hlapci režima prevladujejo in slepijo narod.
Tudi če pustim pri miru barbarizem revolucije in pritlehno čaščenje diktatorje in množičnega morilca, za katerega so prav kulturniki zgradili tako trden kult osebnosti, da je še sedaj nevljudno imenovati ga tako kot sem ga sam, bi se kulturniki vendarle morali zamisliti, kdo nam je okradel državo, kdo je uničil gospodarstvo, kdo je naredil bančno luknjo, kdo je kriv za to, da povrečni državljan sploh nima odnosa do lastne države in do lastnega naroda. Da o koreninah spoh ne govorim. Kdo je odgovoren, da Slovenci nimamo svoje zgodovine?
Pa gotovo to ni odgovornost medicinskih sester v UKC, ali šoferjev ljubljanskega javnega prevoza. To je odgovornost kulturnikov, tistih, za katere Moedendorfer trdi, da so na beraški palici.
Kaj pa so ti naredili za narod? Karkoli že počno, počno le za lastno slavo in svoj žep.
Ali je potem država (politika) dolžna takšne tipe plačevati? Zakaj pa potem ne plačuje kmeta, ki prideluje krompir, ali obrtnika, ki opravlja svoje delo za svoj žep?
Kam so zašli Slovenci?
Prepričan sem, da šolarji v osnovnih šolah ne znajo niti ene narodne pesmi zapeti ali recitirati.
Zanesljivo ne poznajo svoje narodne zgodovine.
Med velikimi zaslužnimi Slovenci poznajo morda Prešerna, Cankarja in kvečjemu še Maistra.
Tu in tam slišijo še nekaj o Trubarju, pa še to tako, kot da je bil ustanovitelj komunistične partije in je poleg prve knjige (katere, kaj je v njej napisal???) bil borec za delavske pravice, ki se je uprl pokvarjenemu kleru.
O osamosvojitvi in zakaj smo se Slovenci sploh hoteli in se odločili za po osamosvojitvi, ne vedo praktično nič.
Domoljubje! Kaj je to?
Slovenščina je eden najnepriljubljenejših predmetov v šoli.
Ocene iz Slovenščine so slabše od povprečja. Pa koga to skrbi? Niti ne, tako pač mora biti.
Ali je takšno stanje samo zaradi tega, ker ubogi kulturniki premalo zaslužijo?
Z marsikatero kritično mislijo v dosedanjih petih nadaljevanjih pisanja anonimnega avtorja APM bi se bilo mogoče strinjati. A je v zapisanem malo takega, kar bi bilo novega, kar bi presegalo že znano gostilniško ali blogovsko bentenje in kar bi sodilo v neposreden dialog ali polemiko z letošnjim slavnostnim govornikom na Prešernovi proslavi. Pezdirjevim utemeljenim ugovorom in očitno potrebnim podukom bi sam dodal le še to, da kritik APM (razen v citatu) niti enkrat ne zapiše priimka blatenega govornika pravilno in da več njegovih “argumentov” ne prestane niti zelo hitre in površne kritične presoje (npr. o Dragu Jančarju, ki da je “modro zapustil Slovenijo”). “Sapienti sat,” so nas učili pred desetletji…
Moederndorfer je Moedrndorfer in odslej se bom potrudil, da ga bom pravilno poimenoval, s tem pa se ne bo nič spremenilo pri oceni njegovega govora in tudi siceršnjega početja.
Res so moje pripombe bolj šankarskega značaja, a vendar bi morale vzbuditi skrb med kulturniki, saj je Slovenija resnično v globoki moralni krizi in citirati Prešerna na proslavi je premalo. Zelo dobro bi bilo, če bi vsaj par njegovih verzov oživelo in bi se jih vrli kulturniji držali.
Kar se Jančarja tiče pa takole; je bil disident v Sloveniji. Ve, kaj je s Slovenijo narobe, zato se je v veliki meri angažiral, da bi se stanje popravilo. Nekaj s svojimi literarnimi deli, mnogo pa tudi s publicistiko. Nekoč mu je bilo dodeljeno mesto celo v Sobotni prilogi Dela. Že dolgo več nima tam mesta, ker so ga preprosto pregnali. Pa ni nihče od kruhoborcev protestiral. Sedaj pa ubogi hlapčki jamrajo, da so premalo plačani in vijejo roke v nebo in se zaklinjajo, da jih politika ožema.
Namesto lustracije, ki bi morala zadeti tiste, ki so utrjevali boljševistični režim, je lustracija dosegla njega. Pa ni nihče protestiral.
Prav ti isti, ki so ga lustrirali, so pred leti vrgli iz PEN Janeza Janšo. Ja tudi minister Tonček je bil med njimi. Vsi to vemo, a kulturniki ga kar nekritično prenašajo in se mu dobrikajo, kar je razvidno iz priloženih fotografij.
Ja, to pa je demokracija, točna takšna, ki ji v svet utirajo pot slovenski kulturniki.
Demokracija je samo za ene in to predvsem zato, da je manj drenjanja pred državnim koritom.
Temu pa bo verjetno sledil komentar z naslednjo tezo: Pa ne se buniti, ne napadati s šank debatami, saj da ni tako slabo, saj v Gani je še slabše.