Tradicionalni recital Prešernovih poezij pred Prešernovim spomenikom v Ljubljani je po že več kot tridesetletni tradiciji in v organizaciji Združenja dramskih umetnikov Slovenije opoldan zbral več sto ljubiteljev Prešerna in slovenskega kulturnega praznika.
Venec ob Prešernovem spomeniku, vse fotografije Marijan Zlobec
Enaintrideseti recital je obudil spomin in se navezal na vsebino tako včerajšnje proslave kot govora predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja, ki je bil v svojih besedah prepričan, da slovenska kultura umira.
Niko Goršič
Recital sedaj poteka še v Mariboru in Novi Gorici, v Vrbi se je začela osrednja proslava ob trinajstih in obisk Prešernove rojstne hiše poprej in bo še po proslavi. Slavnostni govornik je lanski Prešernov nagrajenec, pisatelj in dramatik Tone Partljič. V Kranju poteka po trgih in ulicah starega mesta tradicionalni Prešernov smenj domače in umetne obrti. Množico je nagovoril in že petnajsti semenj odprl premier Miro Cerar. Posebej je izpostavil pomen Prešerna in dejal, da le malo narodov svojo kulturno identiteto v tolikšni meri dolguje enemu samemu ustvarjalcu. Prešernova hiša v Kranju je do dvanajste ure imela že 2500 obiskovalcev, do poznih popoldanskih ur pa upajo na še kak tisoč več.
Plesalci iz AFS France Marolt v narodnih nošah različnih slovenskih pokrajin
Kranjski župan Boštjan Trilar je povedal, da so v Kranju ponosni, da je Prešeren delal, živel in ustvarjal prav v njihovem mestu. Ponosni so tudi na bogato kulturno infrastrukturo in institucije. Če bi bogastvo družbe merili v kulturi, bi bila Slovenija, kot je poudaril kranjski župan, ena najbogatejših držav na svetu, Kranj pa eno najbogatejših mest.
Polne stopnice pri frančiškanih
Prešernova proslava je sinoči v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani potekala pod motom in verzom iz Prešernove Glose: “Pevcu vedno sreča laže”. Gloso smo okrog 12. 18 slišali na Prešernovem trgu.
Množica do Tromostovja
»Slep je, kdor se s petjam ukvarja,
Kranjec moj mu osle kaže;
pevcu vedno sreča laže,
on živi, umrjè brez dnarja.«
Okrog in okrog Franceta Prešerna
Le začniva pri Homêri,
prosil reva dni je stare;
mraz Ovidja v Pontu tare;
drugih pevcov zgodbe beri:
nam spričuje Alipedri,
kako sreča pevce udarja;
nam spričujeta pisarja
Luzijade, Don Kihota,
kákošne Parnasa pota –
slep je, kdor se s petjam ukvarja.
Káj Petrarkov, káj nam Tasov
treba pevcov je prijetnih?
slišim od butic neukretnih
prašat’ zdanjih, prednjih časov.
Kómur mar prijetnih glasov
pesem, ki pojó Matjaže,
boje krog hrvaške straže,
mar, kar pevec pel Ilirje,
mal Čebel’ce roji štirje,
Kranjec moj mu osle kaže.
Lani je slepar starino
še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si grajšino.
Naj gre pevec v daljno Kino,
še naprej se pot mu kaže,
naj si s tinto prste maže,
naj ljubezni si obeta,
vneti lepega dekleta,
pevcu vedno sreča laže.
Vèndar peti on ne jenja,
grab’te dnarja vkup gotove,
kupovájte si gradove,
v njih živite brez trpljénja!
Koder se nebo razpenja,
grad je pevca brez vratarja,
v njem zlatnina čista zarja,
srebrnina rosa trave,
s tem posestvam brez težave
on živi, umrjè brez dnarja.
(France Prešeren – Glosa)
Marijan Zlobec