Prešernova nagrajenka Metka Krašovec je spregovorila v zahvalnem govoru kot velika in hkrati skromna dama, največja slovenska slikarka po Ivani Kobilci. Ker je bil njen nagovor vreden večje pozornosti spričo človeške topline in bistva povedanega, ga objavljamo za vse tiste, ki so zamudili neposredni radijski in televizijski prenos Prešernove proslave ter da ga preberejo in premislijo še enkrat.
Metka Krašovec na Prešernovi proslavi, vse fotografije Marijan Zlobec
“Spoštovani gospod predsednik, spoštovane dame in gospodje, dragi prijatelji umetnosti.
Predno začnem, naj se najprej zahvalim svoji zdravnici in celotni prijazni ekipi bolnice, da so me postavili na noge in sem sedaj tu.
Zahvaljujem se Upravnemu odboru, da je letos podelil nagrado slikarstvu, ki mu že od Duchampa dalje grozijo s smrtjo. Tako kot je poezija preživela 5000 let, tako se je tudi potreba po slikarstvu ohranila od Altamire do danes.
Poleg zadovoljitve potreb po preživetju, je v človeku tudi močna želja po lepoti in ohranjanju spomina na magične trenutke v življenju. Slika ima to moč, da v sebi skoncentrira čas in vse te podobe, v katerih lahko gledalec najde tudi sebe.
Danes, ko je lepota žal samo še banalnost, odeta v mimikrijo lepega, je potreba po tisti pravi lepoti, ki je v nas in je blizu božanskemu, še toliko večja. Slika v gledalcu lahko prebudi lepoto, ki je v njem in se to stakne z lepoto v sliki.
In ravno zaradi te moči slike in seveda tudi ostale umetnosti, ohranjam vero, da bodo umetniki tudi v najhujših časih s svojimi deli pomagali človeku najti v sebi tisto, kar je najlepše, najbolj plemenito in blizu Enemu.“