V okviru koncertnega abonmaja Akademije za glasbo v Ljubljani so s simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije nastopili kar štirje solisti, študenti iz razredov svojih profesorjev. Dirigiral je zelo nadarjeni in v Sloveniji že znani južnokorejski dirigent TaeJung Lee. Prav on ima največ zaslug za uspeh celotnega večera v polni filharmonični dvorani.
Pianistka Eva Zec in dirigent TaeJung Lee, vse fotografije Marijan Zlobec
Vzdušje je bilo prav praznično in mladostno spontano, z mnogimi ovacijami za nastopajoče, kar je na drugih koncertih manj opazno, pa tudi tega mladega občinstva je na drugih koncertih bistveno manj ali celo zelo malo, kar kaže tako na obveznost udeležbe študentov kot slabo organiziranost drugih ustanov, ko gre za njihov odnos do mladega občinstva. Posledično opažamo upadanje obiska koncertov iz leta v leto oziroma je položaj najslabši, odkar so se simfonični koncerti iz Slovenske filharmonije preselili v Cankarjev dom. In to je že dobrih trideset let.
Preseneča veliko število mladih in tu seveda študentov glasbe, kot da je to dobro, če ne celo najbolje plačani poklic. Že dijakov konservatorija je ogromno, podobno študentov AG, potrebe in dejanske možnosti zaposlitve pa so skromne, še bolj skromne pa možnosti nastopanja na abonmajskih koncertih, na katerih domačih solistov skorajda ni, prav tako pa naših solistov ni lahko izvoziti na tuje koncertne odre ali na pomembna mednarodna tekmovanja. Za tam ali tja znajo očitno še premalo in večinoma niti ne kandidirajo. Če te kot solista ne opazijo na velikih tekmovanjih, si obsojen na životarjenje doma, če imaš pogum za študij v tujini, pa si spet odvisen od tamkajšnjih strožjih in bolj selektivnih razmer, ki spet ščitijo bolj svoje kot tuje ljudi.
Violončelist Izak Hudnik
Poseben problem je “preskok” iz študija v “svobodo”. Akademija za glasbo odgovarja za svoj študijski program, ne pa za vse drugo, zlasti še za naprej ali nadaljevanje glasbene poti slehernega svojega diplomanta. Kolikor se zdi možnosti ogromno, je boj zanje neusmiljen. Slovenske razmere so za nadarjene glasbenike premajhne in obratno, za mednarodne razmere slovenski glasbeniki večinoma še niso dovolj dobri. Z redkimi izjemami. V nekem smislu je v glasbi podobno kot v športu. Če si zelo nadarjen, te opazijo zelo hitro in lahko celo pri sedemnajstih letih igraš košarko za Real Madrid.
TaeJung Lee in Ana Dolžan
Profesorski ali akademijski vidik je eno, umetniška kariera nastopajočih solistov pa drugo. Največja krutost je, da več mesecev študiraš nek zahteven koncert za en nastop, potem pa je vprašanje let, če ga boš še kdaj ponovil.
Na koncertu s Slovensko filharmonijo so nastopili saksofonist Domen Koren iz razreda red. prof. Matjaža Drevenška, pianistka Eva Zec iz razreda izr. prof. Vladimirja Mlinariča, violončelist Izak Hudnik iz razreda red. prof. Miloša Mlejnika in violinistka Ana Dolžan iz razreda red. prof. Primoža Novšaka.
Izak Hudnik
Največji ali najburnejši odmev ali sprejem občinstva je imel violončelist Izak Hudnik, ki se zdi najzrelejši interpret, čeprav je bil v bistvu po letih najmlajši (r. 1997). Njegova interpretacija Variacij na rokokojsko temo za violončelo in orkester v A – duru, op. 53, Petra Iljiča Čajkovskega je bila celovita, izdelana do podrobnosti, solist ima velik smisel za oblikovanje lepote tona, čuti in sliši, kdaj nekaj zveni in kako, poleg tega ima odličen inštrument. Hudnik se karakterno oblikuje v sproščeno držo koncertanta, tako da gre po poti svojega učitelja Mlejnika z vsemi njegovimi koncertnimi izkušnjami, kar za pedagoški pristop ni brez pomena.
Ana Dolžan
Če bi rekel, da je Brahmsov Violinski koncert v D-duru op. 77 za violinistko Ano Dolžan nekoliko pretežek zalogaj v smislu celovite in v vseh segmentih polnokrvne interpretacije, bi moral dodati, da ji manjka pravzaprav nek segment, ki morda niti ni toliko odvisen od same violinske igre, ampak osamosvojenosti in notranje osvobojenosti, se pravi neke posebne koncertantne samozavesti, ki daje vsem vedeti, da si na odru sam in edini. Ta preskok v svobodo interpretacije, samozavest in hkrati celovito interpretativno kondicijo je na nekaterih mestih rahlo upadel. Problem je osebnostna prebuja ali prebujenje, ki hkrati pomeni osvoboditi se vseh mentorjev in profesorjev, ki učijo “po svoje” in morda za tak zalogaj kot je Brahms morda niti ne znajo dovolj. Orkestrska spremljava je bila boljša v godalih kot v drugih sekcijah, skromnejši je bil sam začetek koncerta, kot da bi se orkester še malo obotavljal, ne pa začel polnokrvno interpretacijo že s prvim taktom.
Eva Zec
Pianistka Eva Zec si je za svoj nastop izbrala Ravelov Koncert za klavir in orkester v G -duru. Njen pianistični karakter je bil Ravelovemu koncertu ustrezen, lahko bi rekel, da sta se ujela, kar se je še posebej poglobljeno slišalo v drugem stavku, v katerem so se izkazali še nekateri filharmonični solisti: flavta, klarinet, oboa, angleški rog…V tretjem stavku je bil solistični začetek prehiter in je prišlo do zbeganosti v dialogu z orkestrom, a je pianistka pokazala dobro tehnično pripravljenost in suverenost.
Domen Koren in TaeJung Lee
Saksofonist Domen Koren nadaljuje tradicijo pedagoške prisotnosti profesorja Matjaža Drevenška v Ljubljani. Vtis je, kot da je on rešitelj saksofonistov v Sloveniji v klasični glasbi in s tem hkrati nosilec pedagoško – mentorske vloge. Koren je izbral Balado za saksofon in orkester Franka Martina. Morda je bilo prav baladnosti v njegovi interpretaciji premalo in je njegov nastop potem ostal nekako v senci naslednjih treh solistov.
Slovenska filharmonija je vzela koncert kot svoj in kot svojo podporo solistom študentom. V sezoni, ki je zanje zelo turbulentna in negotova, tako kot bo po vsej verjetnosti še prihodnja, je potrebna še večja koncertna koncentracija in predanost.
Dirigent TaeJung Lee se je za koncert dobro pripravil in suvereno vodil vse izvedbe. Njegova dunajska desetletna izkušnja se pri natančnosti intepretacij pozna. Solistom je pustil prosto pot k interpretaciji, kar je za njihov osebnosti razvoj najustrezneje. Pri študetnih vedno velja maksima: od tu dalje ali naprej.
Marijan Zlobec