Ob slovenskem kulturnem prazniku je Statistični urad RS (Surs) objavil podatke o dogodkih v kulturi v letu 2015. V gledališčih, koncertnih dvoranah, kulturnih domovih in muzejih so zabeležili 26.200 prireditev, založbe so izdale 5411 knjig in brošur, od tega 1668 leposlovnih del, 991 naslovov izvirnih slovenskih del in 767 naslovov prevodov. Država je kulturi namenila 0,8 odstotka BDP, po razpredelnici pa le 0,7 %.
Kaj bo v kulturni zmogla Uršula Cetinski, generalna direktorica Cankarjevega doma in predsednica Sveta za kulturo ?, foto Marijan Zlobec
V slovenskih gledališčih je bilo izvedenih 6.544 predstav, od tega 83 % lastnih in 17 % gostujočih in jih je obiskalo okoli 850.370 gledalcev, od tega 49 % dramske predstave.
Obisk gledaliških predstav na tisoč prebivalcev je bilo 412, kar je približno enako kot v letih med 2004 in 2015. Največ jih je bilo leta 2005, in sicer 464. Kaj bi to pomenilo za Ljubljano, če ima uradno 285 tisoč prebivalcev? Približno 114 tisoč.
Violinist Julian Rachlin na 64. Ljubljana Festivalu, foto Marijan Zlobec
Poklicni orkestri in zbori so v svojih matičnih hišah izvedli 170 koncertov, obiskalo pa jih je 101.000 poslušalcev. Izvedli so 1.860 glasbenih del, od tega 42 % del slovenskih avtorjev. 223 koncertov so izvedli na gostovanjih.
Kulturni domovi so pripravili 15.763 kulturnih dogodkov; približno četrtina je bilo glasbenih, malo manj kot četrtina pa filmskih in videopredstav; vseh prireditev se je udeležilo več kot 4 milijone obiskovalcev;
Plečnikova hiša, foto Marijan Zlobec
Muzeji, galerije in likovna razstavišča so pripravili 3.502 razstavi; te so privabile okrog 2,6 milijona obiskovalcev, od tega 612.000 mladih obiskovalcev;
Leksikon likovne teorije Jožefa Muhoviča je bil najodmevnejši v letu 2015, foto Marijan Zlobec
Filmski delavci so ustvarili 22 celovečernih filmov, 13 igranih in 9 dokumentarnih, ter 67 kratkometražnih in srednjemetražnih filmov; delovalo je 58 kinematografov; filmske predstave si je tam ogledalo okoli 2,1 milijona gledalcev (vir: SFC);
V splošne knjižnice je bilo vpisanih 479.452 članov, kar je nekaj več kot 23 % prebivalcev, izposodili pa so si 25,8 milijona enot knjižničnega gradiva (vir: NUK).
Isto velja tudi za uradne podatke za konec leta 2016:
Koncert v Slovenski filharmoniji, foto Marijan Zlobec
Koliko denarja namenimo za kulturo?
Država Slovenija je od leta 1999 dalje namenila za kulturne storitve, tj. za delovanje knjižnic, muzejev, galerij, gledališč, za koncertno, odrsko in filmsko produkcijo, za umetniške prireditve ipd., letno največkrat 0,8 % BDP, dvakrat po 0,9 % BDP (v letih 2009 in 2010) in prav tako dvakrat po 0,7 % BDP (v letih 2007 in 2015). V strukturi vseh javnih sredstev v tem petnajstletnem obdobju je delež izdatkov države za kulturne storitve največkrat znašal 1,7 % ali 1,8 %, v 2013 pa 1,3 %, zadnji dve leti (2014 in 2015) pa po 1,5 %. Če te vrednosti prikažemo glede na število prebivalcev in dodamo še druge podatke, dobimo naslednjo sliko:
V zadnjih petih letih je država namenila kulturi med 0,9 % in 0,7 % BDP, glede na vse izdatke države pa med 1,3 in 1,8 %; leta 2015 0,7 in 1,5. Bolj jasen podatek se pokaže v konkretnem denarju države Republike Slovenije za kulturo na prebivalca v enem letu. Med letoma 2010 in 2015 je bil ta znesek med 156 in 133, kar je bil leta 2015 in 6 evrov manj kot leta 2014. Državni izdatki za kulturo, preračunani na prebivalca, so se od 2010 do 2015 zniževali, posamezni prebivalec Slovenije pa je v tem obdobju porabil za kulturo povprečno od 151 do 157 evrov na leto.
Država nemeni kulturi na prebivalca ali državljana piškavih 133 EUR, kar je približno polovica cene ene vstopnice v parterju dunajske Državne opere ali milanske Scale. Kaj ta številka pomeni v okviru drugih denarnih postavk v državi in na prebivalca, si vsakdo lahko pogleda na področju drugih statističnih parametrov.
En odgovor na “Slovenska kultura propada”
Statistika nikakor ne more biti poslednje merilo kulturnega razvoja ali nazadovanja, a vendarle je treba ugotoviti, da je država zmanjšala svoj prispevek za kulturo za vsakemu razumljivo četrtino že doseženega. Povedano drugače: od vsakega stotaka je ostalo za potrebe kulture “v javnem interesu” le še 75 evrov.
In nihče ne verjame, da se tako zmanjšana sredstva države za kulturo ne bi poznala v kakovosti in količini ponujenih kulturnih programov in projektov, v socialni gotovosti ustvarjalcev in zaposlenih v kulturi, v vzdrževanju in investiranju potrebne infrastrukture za obstoj in razvoj kulture, v možnostih produktivnega zaposlovanja mladih in perspektivnih kadrov ter v konkurenčnem tekmovanju s ponudbami drugih nacionalnih kultur na svetovnem trgu.
Ključno za vse slabši položaj posameznih umetnikov in pravnih oseb, ki lahko računajo le na finančno podporo skope in monopolne ter v uravnilovko vkovane državne administracije, pa je dejstvo, da v tej državi nimamo ne spodbujenih in ne razvitih alternativnih virov za financiranje kulture s samostojnimi odločevalci kulturne politike (javni in zasebni skladi, fondacije ipd.)
Da sploh ne govorimo o finančno uspešnih gospodarstvenikih, poslovnežih, inovatorjih in celo mednarodnih športnih zvezdah , ki pri nas ne vlagajo v prestižno umetniško produkcijo, kot se to že dogaja pri naših vzhodnih sosedih na Hrvaškem. Spomnimo le na v zadnjem času predstavljeni prestižni zasebni zbirki likovne umetnosti znanega poslovneža (Roglića) in nekdanjega nogometnega zvezdnika.
Več kot očitno je izvirna umetnost in celostno pojmovana kultura za slovensko politično elito in odločevalce o razdelitvi državnega proračuna kaj vredna le še ob ritualiziranem slovenskem kulturnem prazniku, ko se jim zdi, da s svojo udeležbo na “državni daritvi” ob podelitvi Prešernovih nagrad storijo povsem dovolj za preživetje kulture “majhnega naroda” ter za životarjenje “preštevilnih in nadležnih kulturnikov”.