Nagrado Prešernovega sklada za roman Kronosova žetev (2016) prejme pisateljica, filozofinja in kritičarka Mojca Kumerdej. Diplomirala je iz filozofije in sociologije kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je zunanja sodelavka Kulturne redakcije Dela, za katerega piše o sodobnem plesu, gledališču, performansu, filmu in književnosti. Njen prvi roman Krst nad Triglavom (2001) je humorna in ironična parodija Prešernovega epa Krst pri Savici. Kasneje je izdala še dve zbirki kratkih zgodb: Fragma (2003) in Temna snov (2011). Njena dela so bila prevedena v več kot deset jezikov in objavljena v različnih domačih in tujih literarnih revijah ter antologijah. Mojca Kumerdej je dobitnica priznanja kristal Vilenice leta 2006, ki se podeljuje v sklopu Mednarodnega literarnega festivala Vilenica za najboljši literarni nastop in objavo v zborniku Vilenice med vsemi udeleženci iz okrog tridesetih držav.
Mojca Kumerdej na lanski predstavitvi svojega romana Kronosova žetev, vse fotografije Marijan Zlobec
Roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev se dogaja tik pred časom in v času, ko so polovico ljudi pobili, drugi pa so pobegnili. Ostala je drhal in mi smo vnuki svojih dedov, kot je kondicijo slovenstva po nastopu Hrenove protireformacije in posledice za narodni značaj označil Jerman v Cankarjevih Hlapcih. Dogaja se v izteku 16. in v prvih letih 17. stoletja, ko so bila upanja in zle slutnje, podprte s turškimi vpadi, kugo, vraževerjem in za v osnovi poganski in vulgarno krščanski srednjeveški um nepojmljivimi katastrofami, množicam vsakdanja hrana. Ob tem gre za čas, ko so v habsburških deželah in širše potekali boji za interpretacijo verske svobode. Kljub pravilu kogar zemlja, tega vera so ti pritiski dobili vrh v protireformacijskem gibanju z zažiganjem knjig in izgonom onih, ki niso pokleknili pred represijo. Po tem času so poldrugo stoletje v glavnem ponatiskovali, izvirnega pa je izšlo bore malo.
Hren in sploh trdi poskusi priličenja gredo v nos, zato je Kumerdejeva v svojem romanu polemično nastrojena proti uniformnemu krojenju sveta in totalitarnemu uravnavanju smeri razvoja s strani oblastnikov. Naj gre za vprašanja vere ali za na predsodkih temelječe izločevanje drugačnih – Judov, ki se po pregonu vračajo in trgujejo, žensk in strahu pred njihovimi tradicionalnimi znanji, melanholičnih intelektualcev in vseh izstopajočih … Kumerdejeva skuša s pomočjo prijema poliperspektivičnosti, torej iz različnih vidikov in z različnimi pripovedovalci, enkrat avtoritarno od zgoraj in drugič imanentno od znotraj, zajeti vso živahnost in krvavo turbulentnost časa. Hkrati se poslužuje različnih pripovednih linij. Najbolj poudarjeni in individualizirani sta dve. Prvo zastopa knezoškof Wolfgang, ki pride disciplinirat uporne luterane. V slogu velikega inkvizitorja je machiavelistični cinik, ki ve, da je mogoče z vzbujanjem strahu obvladovati in usmerjati drhal. Njegova najljubša spektakelska forma ni pasijon, ampak martirij. Montirani procesi, goreče čarovnice in nekaj pikantnega tračarjenje so množicam vsakdanji kruh in igre. Sam pa je kot pederast in bogohulen hedonist postavljen visoko nad gnetljivo množico in spletke, pri katerih so dovoljena vsa sredstva. Druga, bolj intimna in filozofska linija, je zgodba pisarja Miklavža Nikolaja Paulina, ki beleži lastna spraševanja o naravi in dometu mišljenja. Paulin, kot že knezoškof Wolfgang, prižene misel do roba, do dvoma v obstoj Boga, vendar se po krizi ob čarovniškem procesu pobere in je nekakšen predtekač modernega občutenja sveta in človekove vrženosti vanj. Tretji glas pripade množici, njenim predsodkom, krvoželjnosti, preganjanju tradicionalnih zeliščarskih znanj, naboru tistega, iz česar se je porodil odpor do ženskega, pa do tistih z drugačno vero in do prišlekov in tujcev. Ta glas je nediferenciran, kolektiven. Skupnost je vse in v njem posameznik samo glasbilo v orkestru, ki ga dirigirajo oblastniki. Nekaj je v romanu teologije in živahnih pridig, ki spominjajo na Janeza Svetokriškega, a v njih ne manjka žuganja z žveplom in peklenskimi mukami.
Kumerdejeva piše o preteklosti, da bi detektirala današnje stanje in poiskala pravzroke zanj, namreč za naš hlapčevski odnos in upogljivost. Da bi bolj poudarila, da govori tudi o tem našem zdaj, se v romanu pojavljajo špekulacije o pospeševalnikih in superprofitih farmacevtske industrije, enkrat pa celo zazija špranja, skozi katero se soočita kočija z vprego iz onega časa in avtomobil iz današnjega časa, kar pa ni edini fantastični element. Kronosova žetev je spisana v delno arhaiziranem in patiniranem jeziku, polnem metaforike in sugestivne poproščene teologije in filozofije. Roman o vrtincih časa in pogubnih posledicah za posameznika je tako izrazito jezikovno barvit in stilsko razgiban, spisan v živahnem in nekako sinkopiranem ritmu.
Matej Bogataj