Zgodovina krščanstva na naših tleh, osvetljena z dokumenti in pričevanji dr. Metoda Benedika je zadnja knjiga, ki so jo predstavili v letošnjem založniškem programu Celjske Mohorjeve družbe. Verjetno bo vzbudila mnoga razmišljanja tako za nazaj kot polemike glede novejšega obdobja, verjetno kar celega dvajsetega stoletja, še posebej pa o dogajanju v Cerkvi med vojno in po njej.
Dr. Metod Benedik, fotografije Marijan Zlobec
Pri takih knjiga je vedno problem količina gradiva, njegov izbor in posledično komentar. Dr. Metod Benedik je dovolj spreten izkušen in dolgoletni cerkveni zgodovinar, da se tega zaveda in v svojem Uvodu nejasno razloži, tako da mu potem ni treba gledati “pod prste”.
Namreč kaj natanko je cerkveni dokument, kaj vir, kaj neka konkretna tenma, o kateri obstajajo različni in seveda celo zelo nasprotni viri, kaj je z neko temo, če so viri še vedno zaprti za javnost, kot so vatikanski za obdobje med vojno in po njej…? Kaj pomeni skrivanje, zamolčanje virov, njihova kombinatorika, zlorabljanje, delno citiranje, upoštevanje le ene strani, se pravi prokatoliške ali procerkvene ipd. ?
Dr. Metod Benedik v svojem Uvodu med drugim vprašuje, kdaj je neka oseba ali ustanova celovito predstavljena in ali ustreza objektivni resničnosti. Po eni strani pove, da objektivnega zgodovinopisja ni, ker to preprosto ni možno (tak tip so nekateri drugi zgodovinarji, ne dr. Benedik).
“Kdo lahko spozna, dojame, razume in oceni vse tiste nagibe, ki se porajajo v nekem človeku in imajo za posledico dejanja, ki jih vidimo le v njihovem zunanjem sosledju. Kaj je do teh dejanj v resnici privedlo, pa pogosto ob siceršnjem upoštevanju spremnih dogajanj zgolj ugibamo; ne moremo v celoti prodreti v jedro človekovih razmišljanj in odločanj ter reči:tole je resnično gibalo nekega dejanja.”
Potem pa že v Uvodu nadaljuje z letošnjim jubilantom Luthrom, kot da je on odločilen za zgodovino Cerkve. V nadaljevanju pa avtor prizna, da je “o posameznih osebah in dogajanju dan na razpolago zgolj ozek izbor virov, ki ne more v celoti osvetliti vzgibov in posledic nekega dogajanja.” Ta ugotovite je sporočena na tak način, da se bralec takoj lahko vpraša, zakaj je potemtakem tako zasnovana knjiga sploh potrebna ?
Od znanstvenika bi pričakoval znanstveni raziskovalni pristop, po katerem je treba o neki temi poznati vso literaturo in jo predstaviti, kot so nas učili že v gimnaziji, ne vem, če je dr. Benedik tako učil na Teološki fakulteti. Vprašanje je, ali je katoliški ali teološki zgodovinar sploh svoboden. Iz načina njegove obravnave ljubljanskega škofa Rožmana je očitno, da ni.
Benedikova knjiga je razdeljena na kar devet velikih, časovno opredeljenih poglavij. Pričakoval bi natančen seznam virov, ki obstajajo za analizo knjige pod omenjenim naslovom, za vsako dobo posebej, saj niso isti. Obstoj virov, njihova kvaliteta, narava, zvrst, vsebina, zanesljivost, kontekst razvojnega položaja ali stopnje Cerkve in cerkvene oblasti, še posebej v razmerjih do svetne…ipd. Že položaj Cerkve v dva tisoč letih v družbi je taka tema, glede na vire, da bi morali to imeti nenehno pred očmi.
Knjiga je zasnovana domala kot nekakšna zgodovina Cerkve na Slovenskem, kar je prevelika tema za eno knjigo. Uvodna poglavja: Krščanstvo v antični dobi na slovenskih tleh, Drugo pokristjanjevanje Slovencev, Cerkvena organizacija na slovenskih tleh, Vernost v procesu poglabljanja in preizkušenj že sežejo do srednjega veka in na koncu vse do turških vpadov in protestantske reformacije. Kaj se da napisati o tem na 300 straneh, še posebej na temelju virov, ne da bi bili enostranski, pomanjkljivi, selektivni, zunaj raziskovalnega dialoga z dejansko civilno oblastjo, ugotovitvijo, kaj je bil tedaj krščanski nauk po svoji vsebini in kakšno izobrazbo so tedaj imeli škofje: kaj konkretno so učili in kakšno je bilo cerkveno obredje, če ga na primer postavimo v kontekst evangelija in neprevedenega Svetega pisma ipd. Tu je vse megleno, tako časovno kot vsebinsko, ker ni umeščeno v dejanski življenjski, moderno rečeno družbeni okvir, čeprav komaj v prvih stoletjih po Kristusu, a po oblastnih strukturah razvitega rimskega cesarstva.
Obširneje sta predstavljena sveta brata Ciril in Metod, malo freisinški škof Abraham, ki je najbolj zaslužen za nastanek slavnih slovenskih Brižinskih spomenikov, tako da na vprašanje dr. Janeza Dularja na predstavitvi knjige glede kakšnih novih osvetlitev okoliščin nastanka in časovne umestitve spomenikov, dr. Benedik ni postregel s kakšnimi dejstvi, razen da je prepričan, da so nastali precej pred letom 1000 (paleografske analize ugotavljajo razpon med 972 in 1039). Če pomislimo, da je škof Abraham v Freisingu škofoval med letoma 957 in 993/994, potem je jasno, da so Brižinski spomeniki nastali nekaj desetletij pred letom 1000. Benedik jih sicer v knjigi ne obravnava.
Zanimivejša je bila njegova predstavitev Celovškega ali Rateškega rokopisa, še posebej citat Oče naša in opozorilo na razliko med “pridi bogastvu tvoje” namesto “pridi k nam tvoje kraljestvo”.
Poseben metod0loški in zgodovinopisni problem Benedikove knjige so Ekskurzi. To so vloženi strnjeni prispevki drugih avtorjev o neki stvari, temi, problemu, ki seveda niso ne vir ne teksti za to knjigo, ampak so vzeti za vsebinsko “podkrepitev” ali ilustracijo nečesa, kar ni povezano z raziskovalnostjo samega doktorja cerkvenozgodovinskih znanosti. Povsem nesprejemljivo je, da dr. Benedik objavlja npr. prebrani tekst neke zgodovinarke na neki tiskovni konferenci.
Jasno je, da je v imenu Cerkve dovoljeno vse. Pohod katolizacije s premaganim ekscesom reformacije ali protestantizma je v očeh zgodovinarja očiten, nujen in edini pravi. Italijanski najbolj borbeni zunajparlamentarni komunisti so si konec šestdesetih let zadali geslo “lotta continua” ali LC, Stanetu Dolancu v Beogradu pa ni bilo nerodno izjaviti: “V Jugoslaviji je na oblasti Zveza komunistov in nikoli ne bo drugače!”
Benedik želi narediti vtis zelo pogumnega zgodovinarja v zadnjem delu ali v zadnjem poglavju svoje knjige Druga svetovna vojna in posledice revolucije. Žal je prišel zadnji in že dolgo potem, ko je “druga stran” že rekla, kar pač je. Vsakdo ima pravico povedati resnico, kot jo sam vidi.
A vtis je, da se je državljanska vojna prenesla na stran zgodovinarskega obračuna ali spopada zgodovinarjev in njihovega načina branja virov ter razlaganja dogodkov. V tem poglavju je Benedikovih virov zelo malo, so skopi in parcialno citirani, dobesedno ideološko všečni.
Kaj naj si mislim o knjigi z omenjenim naslovom, če je v njej izjemno selektivno in enostransko citiran ter zlorabljen celo Edvard Kocbek, ampak avtorja očitno to ne moti, saj ga nihče ne bo vrgel na izpitu.
“Diferenciacija” Mitje Ribičiča, ki jo je dr. Benedik nekajkrat izrecno omenil na tiskovni konferenci, je očitno imela močan vpliv, čeprav smo jo pozabili že tam okrog 1980, če ne še prej.
Ampak danes so časi za naprednejše zgodovinopisje; civilno, tudi ko govori o presveti katoliški cerkvi. Problem je, da cerkveni zgodovinarji, zavezani cerkveni doktrini, za to niso usposobljeni, ker so “diferencirani”.
Marijan Zlobec