Prešernova proslava s podelitvijo Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada se bliža z velikimi koraki. Mediji so že objavili imena nagrajencev, bolj skromni pa so bili z objavami uradnih utemeljitev nagrad in so jih v glavnem le povzeli. Utemeljitve so daljše, bolj izčrpne in natančne, zato jih bomo objavili tu. Hkrati s čestitkami za ljudi, s katerimi se poznamo že desetletja, kot Aleša Bergerja, dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo.
Aleš Berger reže torto v Umetniškem kabinetu Primoža Premzla v Mariboru, foto FB profil Promoža Premzla
Kot prvega predstavljam Aleša Bergerja, ki se ga spominjam še iz študentskega časa, ko je pri profesorju dr. Antonu Ocvirku na “svetovni književnosti” na Filozofski fakulteti v veliki predavalnici v pritličju bral in zagovarjal svojo diplomsko nalogo Odmev francoskega nadrealizma pri Slovencih, če se prav spominjam. Zadnjič sva se srečala na tržnici, ko sem bil pri branjevki zaposlen z radičem in še nisem vedel za Prešernovo nagrado, on pa je že bil skrivnostno nasmejan.
Bergerja so prvi počastili v Mariboru, kot vidim v Umetniškem kabinetu Primoža Premzla, ki ga sicer obiščem, ko pridem v Maribor.
Torto za Aleša Bergerja in mariborske prijatelje sta okusila pesnik Andrej Brvar in kritik Jernej Novak
“Aleš Berger je s svojo raznovrstno jezikovno dejavnostjo in s celostnim pogledom na jezik neprecenljivo obogatil slovenski umetnostni in kulturni prostor. Njegov prevajalski opus je impozantno avtorsko delo. Prevajalsko umetnost, ki se še zdaj včasih otepa bremena anonimnosti, je povzdignil na raven javne ustvarjalne geste, posebej z nekaterimi najzahtevnejšimi prevodi, ki jih zmore le avtentičen jezikovni umetnik. Slovenskim bralcem je ponudil premišljene, briljantno izbrušene in duhovite prevode cele vrste ključnih avtorjev univerzalne književnosti.
Torto so Prešernovemu nagrajencu Alešu Bergerju podarili Mariborčani
Aleš Berger je prevzel urejanje znamenite zbirke Kondor
Aleš Berger je svoje poklicno življenje in ustvarjalno moč posvetil književnosti. Ko je na Filozofski fakulteti v Ljubljani diplomiral iz primerjalne književnosti in francoščine, ni prav dolgo omahoval med teorijo in prakso: zaposlil se je v kulturnem uredništvu slovenskega nacionalnega Radia, kjer je prišel v stik z vsemi, ki so sooblikovali tedanjo slovensko književnost. Po nekaj letih je mednje vstopil tudi sam. Postal je urednik na založbi, ki je slovenski kulturni javnosti dotlej že desetletja omogočala vpogled v najvišje dosežke slovenske in svetovne literature, z njegovim prihodom pa se je pomen prevodne dejavnosti v založništvu še okrepil. Prevzel je urejanje znamenite zbirke Kondor, ustanovil vzporedno zbirko Klasiki Kondorja, po nekajletnem premoru obudil zbirko Lirika in, med drugim, ustanovil Novo liriko. Vse te literarne zbirke so z leti dobile kultni status in so prepoznane kot nosilke razvoja jezikovne senzibilnosti v slovenščini. Kot jezikovno občutljiv posameznik se je Aleš Berger že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi sam začel intenzivno ukvarjati s prevajanjem. Loteval se je najčvrsteje zategnjenih prevajalskih vozlov, sprva iz francoščine, pozneje je svojemu jezikovnemu vodnjaku dodal še španščino.
Aleš Berger na Vilenici, foto Vilenica/Braco Zavrnik
Aleš Berger je slovenske bralke in bralce založil s prevodnimi teksti vrhunskih mojstrov svetovne literarne zgodovine in našemu prostoru odpiral izrazne možnosti, ki jih je bilo dotlej mogoče prebirati le v izvirnikih, poslej pa jih je bilo po njegovih prevajalskih posegih mogoče razbirati, upoštevati in ubirati tudi v slovenski jezikovni umetnosti. Najpogosteje je posegal po besedilih z izrazito poetsko močjo. Z izborom francoske nadrealistične poezije Noč bliskov nam je posredoval sanjski ludizem onstran vsakdanjosti; s Queneaujevo Cico v metroju – moč igrive domišljije in prebrisane jezikovne kombinatorike; z Apollinairjem – željo po soncu, vztrajnosti in vedrini; z Lautréamontom – duhovno globino norosti; s Prévertom – priljubljeno Barbaro in druga imena nežnosti; z Beckettovo mojstrovino Čakajoč Godota – neizmerno upanje, porojeno iz prepadov življenja; z Renéjem Charom – veličastni paradoks neizrekljivega; z Lorco – hrepenenje po človečnosti; z Borgesom – neizčrpen inventar možnih in nemogočih svetov. In ko je leta 1981 objavil slovenski prevod Queneaujevih Vaj v slogu, je presegel vse, kar se od prevajalca običajno pričakuje. Z na videz skromnim tekstom je slovenščini razprl špranjo, skozi katero je mogoče videti ves neskončno raznolik, neizmerljivi potencial človeškega jezika, torej tistega, kar iz nas naredi ljudi. Vaje v slogu, kakor jih je napisal Aleš Berger, so eden najvišjih prevajalskih in literarnih dosežkov v slovenskem jeziku nasploh. Ponujajo spoznanje, kako zelo je družbeno življenje na vseh ravneh, od najbolj vsakdanjega čvekanja do visokih zamahov estetskega knjižnega izraza, odvisno od izbiranja in tehtanja jezikovnih formulacij.
Aleš Berger, foto Svet24.si
Prevedel je skoraj petdeset dramskih tekstov
Posebno poglavje v Bergerjevi razkošni prevajalski umetnosti so gledališki teksti. Pri prevajanju gledališča je najmočneje prišel do izraza Bergerjev smisel za kreacijo jezikovnih resničnosti in govorno karakterizacijo ljudi. Gledališka besedila, v osnovi napisana za žive igralce, so namenjena temu, da bodo na gledališkem odru izgovorjena. Prevedel je skoraj petdeset dramskih tekstov in ni naključje, da je med njimi daleč največ komedij. Komedija je v svojem bistvu nenastopaška, duhovito sugestivna gesta mislečega duha, ki na življenje zna pogledati s strani – in kot taka Alešu Bergerju pisana na kožo. V njegovih slovenitvah so zaživele največje in najgloblje Molièrove komedijske igre: Ljudomrznik, Tartuffe, Don Juan, Skopuh, George Dandin, Šola za žene. Pri teh prevodih se je spopadel z najhujšim prepadom, ki francoski pesniški jezik loči od slovenskega: francoski klasični verz, ki je v druge jezike pravzaprav neprevedljiv. Berger je s svojim umevanjem jezikovnih razlik francoski aleksandrinec v slovenščini ritmiziral elegantneje, kot se je to počelo dotlej, pri tem pa gosto posejane francoske rime razvezal v slovenščini dostopnejše asonance, ki so v igralski izvedbi dosegle učinek, primerljiv s francosko elokvenco, ki si, če kaj, zna vzeti čas za besedo. Med klasične komedijske mojstrovine, ki jih je poslovenil Aleš Berger, sodi tudi francoski vodvil in njegov najznamenitejši avtor, Feydeau, katerega peklenski komični mehanizem v slovenskem jeziku divja z enako strogo nadzorovano močjo kot v francoskem. Tudi v gledališču se je Berger ukvarjal z besedili, ki so v razvoju svetovne književnosti nastopila kot avantgarda in pomenijo temeljite prelome s teatrskimi konvencijami. V Ionescovi Inštrukciji razblinja družbene stereotipe in išče smisel onstran človeškega blebeta; v Genetovem Balkonu analizira preračunljivost družbenih elit in propad človečnosti, ki si v družbi naivno želi sprememb na bolje; v Koltèsovem Robertu Zuccu razgrinja smisel upora.
V svoji razkošni prevajalski dejavnosti Aleš Berger ni mogel pozabiti na otroke in mladino. Slovenski prihodnosti je približal imenitne zgodbe malega Nikca, v stripu pa galskega premetenca Asteriksa. Spet sami vrhunci jezikovnih igrarij.
Prevajalec Aleš Berger, foto TaTrenutek
Literarno prevajanje je tvorba umetnostnih besedil, zraslih na predlogah, ki so najprej nastale v drugih jezikih. Vendar prevajanja v marsikaterem ključnem vidiku ni mogoče umevati kot poustvarjalno, temveč avtentično jezikovno umetnost. Prevajalski postopek je v primeru literarnih tekstov mogoče primerjati z rastjo človeške družine: izvirno besedilo nastopa kot mati, prevajalec kot oče, prevod pa kot otrok, ki nastane z združitvijo ustvarjalnih silnic obeh staršev. Prevod se, kakor vsak otrok, razlikuje od obeh staršev, čeprav jima je, hočeš nočeš, vedno bolj ali manj podoben. Kakor morajo starši previdno skrbeti, da bo otrok lahko zrasel in odrasel v samostojnega človeka, tako mora prevajalec svojemu prevodu zagotoviti, da bo zaživel samostojno bralsko življenje – in ne bo ne materi in ne očetu delal sramote. Aleš Berger si – kot skrben prevajalski oče – od vsega začetka dosledno prizadeva, da njegovi prevodi natančno odslikajo podobo matičnega teksta in ohranijo njegov smisel, obenem pa jih mojstrsko obarva z diskretnimi avtorskimi potezami, ki izvirne ideje oplemenitijo s povečanim bralskim dosegom. Do izvirnika je blag in mu ostaja spoštljivo zvest, do prevoda pa nepopustljiv in v svojih ustvarjalnih metodah dosleden. Uredniško delo mu je z leti omogočalo še eno dimenzijo očetovstva: mlajše prevajalke in prevajalce, ki so v zadnjih desetletjih delali za njegov knjižni program, je znal obzirno voditi in jih spričo bogatih prevajalskih izkušenj vsakič znova popeljati do gotovosti, da bodo oddali primerno vzgojen tekst.
Aleš Berger, foto 3-reg.rtvslo.si
Aleš Berger je svojo etično zavezo posvetil slovenščini in slovenskemu kulturnemu okolju
Vsak jezikovni ustvarjalec je v prvi vrsti etično bitje. Tako tudi prevajalčeva odgovornost ne zadeva le zvestobe izvirnim besedilom, temveč je zavezana predvsem cilju. Aleš Berger je svojo etično zavezo posvetil slovenščini in slovenskemu kulturnemu okolju, ki je z njegovim delom dobilo jasen vpogled v prej neznane jezikovne svetove. Mnogi njegovi prevodni teksti delujejo, kot da so naravno zapisani v slovenščini. Videti je preprosto, skorajda samoumevno, a takšna besedila so zmeraj plod kompleksnega etičnega angažmaja, ki ni mogoč brez temeljne empatije. Iz Bergerjevih prevodov je zaznati moč povezovalne solidarnosti. Ta moč pa je tista prvina človečnosti, ki jo je zares mogoče izreči samo takrat, ko človek misli in s tem postopoma doumeva, da je svet narejen iz različnih ljudi, ki drug drugemu zmeraj lahko povedo kaj novega. In da je to dobro. Če v spoštovanju razlik najdemo še užitek, bomo svoj spravljivi pogled na svet učinkoviteje delili z drugimi. Aleš Berger je med tistimi, ki v slovensko kulturo znajo vnašati razmislek, drugačnost, smisel za igro in uživanje v jeziku.”
Dr. Primož Vitez