Na Mladih virtuozih – Mednarodnem glasbenem ciklu Festivala Ljubljana 2015/2017 – sta sinoči v Viteški dvorani Križank nastopila dva glasbenika; avstrijski pianist in slovenska sopranistka. Najprej poglejmo mlado pevko Majo Ceglar, ki je ob spremljavi pianistke Tanje Šterman zapolnila kar obsežen in zahteven drugi del koncerta z izborom v glavnem opernih arij Mozarta, Bellinija, Gounoda, Dvořaka in Puccinija.
Maja Ceglar v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Maja Ceglar morda niti ni več tako rosno mlada, kot so nekateri vrstniki v Mladih virtuozih. Sedaj je študentka podiplomskega študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Piji Brodnik. Če želi nadaljevati svojo glasbeno pot in se dejavno ali aktivno vključiti v glasbeni svet, zlasti operni, se bo morala odločiti za višjo stopnjo tako študija kot nastopanja, ker leta hitro tečejo in na površje prihajajo mladi pevci od vsepovsod. Konkurenca je velika in možnosti malo. Usmerjanje zgolj v projekte Opernega studia SNG Opera in balet Ljubljana ni dovolj. Treba bo delati avdicijo za Young Singers Project v Salzburgu in se udeležiti pomembnejših mednarodnih pevskih tekmovanj.
Ceglar je pokazala smisel za študij različnega programa in v kar precej jezikih, s čimer je dokazala študijsko širino in razpon ali orientacijo, ki ji dopušča ali odpira veliko poti. Nemščina, italijanščina, francoščina, češčina so zelo različni jeziki; v njenem petju je bilo opazno prizadevanje za čim večjo jasnost artikulacije, pri čemer je treba vsako frazo osmisliti z vsebino petega, to je popolnim zavedanjem pomena tistega, kar poješ. Eno je glasbena naučenost, drugo pa identiteta osebnosti, opernega lika in njegove umestitve v operi in v konkretni sceni.
Karakter njenega glasu je sicer zanimiv in redek; v osnovi lirski s temnejšo barvo in boj dramskimi akcenti, pri čemer bi se redke kolorature morale pokazati v bolj izraziti, tehnično boj dodelani obliki. Ker je izbrala mezzosopransko cigansko Dvořakovo pesem Když mne stará matka op. 55 št. 4 (Cigánské melodie), je pokazala možnosti interpretacij še nekaterih pesmi, pesemskih ciklov in opernih vlog, ki jih pojejo visoke mezzosopranistke, kot na primer Kundry v Parsifalu, princesa Eboli v Don Carlosu…
Obseg glasu je morda še odprt v višinah, ki jih še ni pokazala v taki meri, kot se od sopranistk pričakuje. V visokih tonih je manj zanesljiva oziroma jih poje bolj kratko. Če pravih sopranskih višin ne bo imela, bo njen repertoar avtomatično zožen. Potrebnih bo veliko vaj v smislu glasovne izenačenosti v vseh legah.
Tanja Šterman
Maja Ceglar, ki ima nedvomno dober glasovni material, bo morala še bolj paziti na zaokroženost fraziranja, izpetost vseh fines, petja daljših končnic in odpiranja prostora višin v polni izpovedni moči brez strahu, kaj bo. Efekt ni škodljiv. Ni neopazno, da, preprosto rečeno, premalo odpira usta in ponekod poje premalo odprto, navzven, ampak stiska grlo. Potrebna bo večja sproščenost in naravnost. Sklepni Puccini se je začel s kratko romanco Sole e amore, ki jo sicer pojejo tudi drugi glasovi (npr. tenorist Placido Domingo), in jo je Puccini kasneje vključil v svojo znamenito opero La Bohème. Pri Pucciniju je vedno odprto vprašanje tempa. Dobre pevke raje pojejo nekoliko bolj počasi, a to je stvar izkušenj in instinkta ter izpovedne moči. Puccini omogoča pevkam totalno izpoved, četudi se konča tako simpatično, koketno, v zvedavosti in pričakovanju naslednjih trenutkov v porajajoči se zaljubljenosti, kot arija Si, mi chiamano Mimi iz prvega dejanja La Bohème.
Zelo dobra je bila interpretacija arije Come scoglio Fiordiligi iz Mozartove opere Cosi fan tutte, ker jo je vzdržala v celoti na primerni izpovedni ravni. Bolj problematična je bila slavna Bellinijeva Casta Diva iz Norme, ki pride bolj v poštev oziroma na repertoar pri izkušenih dramskih sopranistkah, z večjo samozavestjo in odrskim opernim dogajalnim kontekstom. Arija Měsíčku na nebi hlubokém Rusalke iz Dvořakove opere je bila prav tako primerna, morda s še večjo možnostjo hrepenenjskosti.
Gounod je s svojo opero Romeo in Julija zelo zahteven, četudi Ceglarjeva ni izbrala najzahtevnejše Julijine arije Dieu! quel frisson court dans mes veines predno zaužije uspavalne kapljice, ampak uvodno Je veux vivre v ritmu valčka, ki pa ravno tako zahteva izjemno izpovedno moč, odprto petje in sproščenost ter absolutno glasovno samozavest, ki napoveduje vse, kar se bo na odru zatem zgodilo. To je karakterna vzpostavitev in predstavitev Julije kot junakinje.
Sklepni aplavz z rožami za nastopajoči glasbenici
Pri vseh slovenskih pevkah in pevcih se pozna, da jih učijo profesorji brez odrskih izkušenj in še posebej vlog, ki jih sicer učijo, zato nimajo pravega občutka in znanja, kaj in kako mora kaj biti; operno petje je najzahtevnejši teater sploh in kjer nam kot poslušalcem in gledalcem lahko nekaj dajo samo absolutno svobodni ali osvobojeni ljudje.
Marijan Zlobec