Na Mladih virtuozih je nastopil avstrijski pianist Florian Feilmair. Tokrat je bil poleg Festivala Ljubljana soorganizator koncerta Avstrijski kulturni forum, ki skrbi za afirmacijo avstrijske kulture v Sloveniji.
Florian Feilmair v Viteški dvorani Križank, vse fotografije Marijan Zlobec
Florian Feilmair je nadarjen pianist z že mnogimi mednarodnimi priznanji in nagradami ter mednarodnim študijem, o čemer smo tu že pisali.
Feilmair ima odlično pianistično tehniko, prave pianistične roke, s katerimi bo lahko igral najširši repertoar. Za ljubljansko predstavitev si je izbral dve Beethovnovi sonati: Sonato št. 18 v Es-duru, op. 31 št. 3 in Sonato št. 32 v c – molu, op. 111
Interpretacija Beethovnovih sonat avstrijskih pianistov je že dolga tradicija. Ne nazadnje bi Beethovna samega kot večletnega Dunajčana lahko imeli za avstrijskega domačina, čeprav je bil v resnici Nemec.
Sodobni dunajski pianist je prav gotovo lahko slišal slavnega Alfreda Brendla, sedaj Rudolfa Buchbinderja, pa še vse tam gostujoče pianiste, čeprav se zdi, da se Beethovnovim sonatam raje kar izogibajo (Lang Lang, Grigorij Sokolov, Denis Macujev, v zadnjih nastopih celo Maurizio Pollini…). Morda so jih drugi izvajali že preveč, ali pa se je strogi klasicistični stil odmaknil od sodobnega občutenja in splošnega kulturnega razpoloženja, ki se bolj orientira k romantiki in postromantiki, s posameznimi izbori in posegi v ekspresionizem in moderno, po drugi strani pa spet poseže k Bachu in Scarlattiju.
Če bi rekel, da se mi kaže Florian Feilmair bolj klasicistični pianist, bi ne bil ravno daleč, a vendarle se mu vidi, da se v njem kot glasbeniku skriva dovolj izrazit, velik temperament, ki kaže na to, da mu bo ali že je prav tako ljub kakšen Rahmaninov ipd.
V interpretaciji obeh sonat je bil na prvi pogled uporabljen ves aparat korektnosti, členitev in stilna enotnost, a malo več nervoznosti pri uporabi pedala, čeprav noga v resnici ni vedno pritisnila na pedal, ampak je bila bolj v funkciji taktiranja, kar je pravzaprav redkost. Ta rahlo mehanični pristop je precej postavljal v ozadje skrb za popolno čistost in lepoto tona, za njegovo kristalizacijo in individualnost, kar je Beethoven brez dvoma pričakoval. Beethoven je zahteven, ker je pri njem vse dognano in je pri pianistih dolžnost “le” v tem, da vse to čim bolj natančno odkrijejo. Odkritje je hkrati partikularno in globalno; vedno pridemo do vprašanja: kaj ali kdaj je neka interpretacija celovita in v celoti prepričljiva. Tu je potreben avtorski interpretativni koncept, ki ga bo moral Florian Feilmair še odkriti.
Zadnja Beethovnova sonata ima toliko pasti, da se jim je težko izogniti, a je vendarle vse v interpretovi glavi; tempo, njegova sprememba; živahnost in strastnost v uvodnem Maestoso, pa spevnost in preprostost, kar pove že oznaka drugega stavka Arietta, katere zahtevnosti se je, če se spominjam najinega pogovora leta 1983, zelo dobro zavedal naš Ivo Pogorelić na svojem tedaj že povsem opaženem svetovnem vzponu.
Florian Feilmair je na dobri poti poustvarjanja Beethovnovih sonat, a s pričakovano večjo individualno noto in popolnejšim pianističnim osebnostnim profilom ter izpiljenjem slehernega takta.
Marijan Zlobec