Založba Beletrina se je prva odzvala na včerajšnjo predstavitev dobitnikov Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada za leto 2017. Posebej čestitajo pisateljici Mojci Kumerdej, ki ja pri Beletrini izdala zelo odmeven roman Kronosova žetev, za katerega je prejela nagrado Prešernovega sklada. Poiskali smo nekaj odlomkov iz kritik tega romana.
Mojca Kumerdej, foto Beletrina/ Jože Suhadolnik
Roman je Upravnemu odboru Prešernovega sklada v odločitev za nagrado predlagala Strokovna komisija za književnost v sestavi predsednika dr. Primoža Viteza in članov Mateja Bogataja, dr. Nede Pagon, Petre Kolmančič, dr. Andreja Koritnika, dr. Nade Marije Grošelj in dr. Urške Perenič.
Iz obrazložitve za nagrado Prešernovega sklada
Roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev se dogaja ob prelomu razburkanega 17. stoletja, ki je bil čas turških vpadov, kuge, vrenja množic, in ob hkratnih pripravah na protireformacijo, zažiganje knjig in izgon teh, ki niso pokleknili. Roman je pisan v delno starinsko patiniranem jeziku, polnem metaforike in podob, ki so polne poproščene teologije. To mu daje izrazito jezikovno barvitost in stilsko razgibanost. Kumerdejeva piše o preteklosti, da bi pokazala na današnje stanje in poiskala pravzroke zanj, za naš hlapčevski odnos in upogljivost. (Odlomek iz obrazložitve Mateja Bogataja.)
Naslovnica nagrajenega romana
O romanu Kronosova žetev po predstavitvi Beletrine
Kronosova žetev je roman o koncu 16. stoletja, ko je v notranjeavstrijskih deželah, torej na območju današnjega slovenskega prostora, v polnem razmahu boj za prevlado med protestantskimi deželnimi stanovi in katoliško habsburško oblastjo. Bitke za prevlado se bijejo med oblastniki ter med oblastjo in ljudstvom, ki pozorno motri posameznike in jih prepoznava kot drugačne in sumljive. Roman Kronosova žetev, v katerem se razgibano prepletata zgodovina in fikcija, je slikovit portret renesanse – prežete s humanističnim obujanjem antike, z umetnostjo, znanstvenimi odkritji ter živahnimi filozofskimi in teološkimi razpravami, kot tudi razgrete zaradi spletk, obtožb krivoverstva, političnih izdajstev in grmad. Kronosova žetev je večna melodija o krvnikih, ki v imenu boga, posvetne oblasti ali skupnega dobrega na žrtvenike prinašajo grešne kozle, in izjemnih posameznikih, ki se zoperstavljajo množici, prevladujoči miselnosti in načinu življenja.
Mediji o romanu Kronosova žetev so se odzvali, a lahko objavimo le nekaj odlomkov kot citatov:
Čas vladanja avstrijskega cesarja Ferdinanda I. in njegovega sina Maksimilijana II. Habsburškega ob koncu 16. stoletja je bil, tako roman, bolj pester, kot bi si lahko predstavljala. Čas, na katerega smo pozabili in niti na dan reformacije mu ne posvečamo prav veliko pozornosti. Oblastniki, med sabo si niso podobni kot jajce jajcu, so pretkani, vzgajani za vešče politike, razgledani. Modrujejo, med drugim, o uvedbi novih davkov. Kar me je skoraj perverzno veselilo, je njihovo modrovanje, kako to sporočiti ljudstvu. Njihov namen je bil (veliko bolje kot danes) »marketinško« lansirati nekaj, kar ljudstvu ne bo pogodu, toda na način, da bodo celo veseli. Kaj bi jim lahko ponudili kot ugodnost, dobro, da bodo novi davki sprejeti brez upora? Saj vemo, danes smo potisnjeni v odločitve oblastnikov, ki se ne obremenjujejo s spretnimi manevri. Kapital morda že, oblastniki pa v glavnem kar čelno drvijo na kolena, da mu, kapitalu, ustrežejo.
Ateistka v meni je brstela ob razmišljanjih o bogu, cerkvi, Descartesovem projektu pred njegovim časom. Najbolj me je sprva jezilo in potem vse bolj mehčalo, da ravno v teh delih pritiskajo na vse moje dileme, povzemajo moja videnja časa in prostora, v katerem živim. Njihov čas je bil čas pogostih migracij, tujih hlapcev na naših tleh. Ob prvi omembi letnice 1569 sem pomislila, da so pravzaprav »vaši-naši« starodavne igre in da je čas, na katerem se sedaj lomi slovenski prostor, zgolj posledica bojev med katoliki in protestanti. Kar je lahko zelo naivno branje, a nisem si mogla pomagati, ko me je prešinila poenostavljena misel in sem nasladi udobno nasedla.
Osrednji del je dogajanje na sodišču v procesu proti čarovnicam. Ženskam, ki jih okolje ni zmoglo razumeti, uhajale so splošnim predstavam in zaznavam, so dodelili vlogo v veliki igri discipliniranja in ustrahovanja. Podobno so sicer razmišljali o judih, migrantih. Vloga individualca je znotraj romana orodje, namig na brstenje v času nevarnega boja. Ateizem v času razcveta znanosti, medicine, v času ponovnega odkrivanja antike, je bil nevarno stanje. Lamentiranje skupnega množičnega subjekta (nekako tako kot danes) je bilo tedaj lažje plačati z glavo, kot se danes, v demokraciji, verbalno čemu zoperstaviti. Skratka, barviti, bojeviti in nevarni časi.
Jedrt Jež Furlan, Dnevnik
Obdobje reformacije in protireformacije, ki ga roman opisuje, časovno pa konkretizira v sklepna leta 16. stoletja do požiga luteranskih knjig decembra 1600 in januarja 1601 v Ljubljani oziroma mesecev, ki so sledili, je bilo za prihodnjo usodo slovenstva ključno – tako zaradi prvih knjig, po zaslugi protestantov napisanih in natisnjenih v slovenskem jeziku, kot zaradi v obdobju protireformacije pragmatične spreobrnitve večine luterancev v katolištvo, ki jih je obvarovala prodaje premoženja in izselitve. Velik kulturni pomen prvih slovenskih knjig za prihodnost slovenstva na eni strani in relativno nenasilna zmaga katolištva nad luteranci na drugi sta pozneje na Slovenskem oblikovala precej protisloven oziroma ambivalenten odnos do protestantizma, ki je bil izrazito polariziran na katoliško nasprotovanje in liberalno sprejemanje…
Kronosova žetev ima obenem krožno in linearno strukturo. Roman odpreta panoramski pogled na navidez idilično deželo, posejano z vasicami, nasajenimi v reber, cerkvenimi zvonovi in gozdovi, ter pogled na bogaboječe pa tudi vraževerne ljudi, ki to deželo naseljujejo. Ritem pripovedi je sprva počasno lenoben. Pripovedovalci so različni, od klasično vsevednega, ki se meša s prvoosebnim, prek kolektivnega pripovedovalca do notranjega monologa, odvisno od posamezne epizode, ki si pospešeno in vse hitreje sledijo druga za drugo do hitrosti centrifuge, ki se na koncu umiri in (srečno) zastane. Jezik je malce privzdignjen, mestoma namenoma starinski, a ves čas ostaja užitkarsko sodoben.
Epizode so zgrajene z različnimi pripovednimi orodji: z opisi ljudske mentalitete, ki se napaja iz praznoverja, neukosti in nezaupljivosti do vsega tujega, skorajda sokratskimi filozofskimi dialogi, uradnimi poročili oglejskega patriarha ali Tomaža Hrena svetemu sedežu o težavah in uspehih protireformacije, kronikami, intimnimi zapiski županovega pisarja, ki ga dvom o bogu pahne v eksistencialno praznino, luteransko pridigo, ki skuša vzdigniti ljudsko samozavest, ipd. Rdeča nit vseh teh vložkov, ki sestavijo sijajno živopisno literarizacijo politične, verske in duhovne, pa tudi čisto vsakodnevne pokrajine konca 16. stoletja na območju današnje Slovenije, je spraševanje o Bogu. Instance, o katerih je bilo v obdobju, ki ga roman obravnava, zelo nevarno dvomiti, je bil pa ta dvom že previdno zasidran v renesančno zavest…
Ženja Leiler, Delo
Mojca Kumerdej v Kronosovi žetvi prefinjeno lepi preteklost in sedanjost v različnih segmentih, med drugim tudi v tistem, ki se dotika vezi med liturgijo in ekonomijo. Smo v viharnih časih, ko v srednjeveško monolitno zaprtost vdirata prosta volja in z njo večglasje. Tudi zaradi premišljeno vzpostavljenega mnogoglasja perspektiv, diskusij, uvidov, mnenj in dejanj romanesknih likov roman ponekod deluje kot subtilna kritika današnjosti.
Šestnajsto stoletje še pozna hierarhično delitev, ki ni le ekonomska. Knezoškof Wolfgang, eden osrednjih likov v romanu, je prepričan, da za svetovni red lahko skrbijo le posamezniki iz vrst višjega plemstva. Ljudstvo, razdeljeno na meščanstvo in kmete, po njegovem mnenju mora slediti odločitvam predstavnikov posvetne oblasti, med katere spada grof Friderick, in zastopnikov svete Katoliške cerkve, v imenu katere govori Wolfgang. Zanimivo je, da pisateljica glasu ljudstva ne diferencira in le tu in tam izpostavi posameznega pastirja ali bistroumno dekle, medtem ko predstavnike višjih slojev navaja poimensko. Individualizacija plemstva seveda ne pomeni, da je ljudstvo podcenjeno. Nasprotno: pogromi, sežiganje knjig in čarovnic in podobno potekajo v njegovem imenu. Ljudstvo ima moč, v njem je zdrava življenjska sila, medtem ko plemstvo najeda razkroj. Množinski glas ljudstva kaže, da posameznik še ni odtujen od skupnosti in da se v tem segmentu družbe še poraja vera v Boga. Bogaboječnost pojema višje na družbeni lestvici. Knezoškof Wolfgang ob koncu romana prizna, da je “imel vse življenje polna usta Boga”, takšen je bil namreč njegov poklic, pri čemer je v Boga verjel le v mladosti, pozneje vse manj…
Zanimiv je prikaz knezoškofove spolne usmerjenosti. Njegovo nagnjenje do “mladih angelčkov” kaže na hinavščino katolištva, hkrati pa pojasnjuje njegovo imunost proti ženskim čarom. Grmade, na katerih gorijo ženske, interpretira kot nujne obrede, s pomočjo katerih se ohranja svetovni red, ljudstvo pa se v skladu s svojo animistično tradicijo, razživi, pomladi, očisti. Pisateljica komentira tudi odnos prebivalstva notranjeavstrijskih dežel do tujcev. Med vrsticami prišepetava, da naš naravni skepticizem do drugačnega in neznanega ni od včeraj, temveč sega daleč v preteklost. Da posredno drega v našo očitno historično pogojeno obravnavanje drugih, lahko razberemo iz knezoškofovega rovarjenja, naj se ne le habsburške dedne dežele, pač pa tudi Sveto rimsko cesarstvo, in nekoč celotno Evropo, očisti tujcev…
Roman Kronosova žetev, ki je seveda fiktivno delo, gradi gosto literarno tkivo s pomočjo nekaterih realnih dogodkov in osebnosti tistega časa. Ob številnih podrobnostih roman ponuja širši, pahljačasti razgled na tedanjo družbo ter tako podaja edinstveno sliko slovenskega renesančnega obdobja. Opozarja tudi na nekatere univerzalnosti, kot so obujanje antike, znanstvena odkritja, odkrivanje drugih geografskih prostorov, živahne filozofske in teleološke razprave. Pri tem je avtorica roman tudi zvrstno razburkala ter podala specifiko tega prostora in njegovih prebivalcev. Posredno se na primer sprašuje o možnosti upora. Želel bi si biti navzoč, se sprašuje knezoškof na smrtni postelji, zakaj se deželni stanovi niso uprli deželnemu knezu.
Gabriela Babnik, iz odaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija
Avtorica se je podala v nadvse pestro obdobje zgodnje protireformacije in lova na takšne in drugačne čarovnice – ne le metaforično. Inkvizicijska sodišča, grmade, epidemije bolezni in stalna grožnja turških obleganj je slikovita scenerija pripovedi, ki ambiciozno vleče vzporednice med preteklostjo in sedanjostjo. Moralna panika, pogromi in preračunljivo podrejanje niso nov pojav, teza Kronosove žetve je, da čas žanje le ljudi, ne pa tudi idej in vrednot, ki potujejo iz roda v rod. Avtorica bržkone ponuja odgovor na vprašanje, kdaj in kje je bilo posejano seme stereotipni narodni podobi: uklonljivega in hlapčevskega Slovenca. Bržkone prav v dobi, ki jo je zaznamoval ultimativen obračun z drugače mislečimi v obliki preganjanja protestantov in v končni fazi njihovo konvertitstvo, premišljen obrat k »varnemu« katolištvu. Da roman kljub zgodovinski temi trdno stoji v naši sodobnosti, potrjuje tudi raba sovražnega diskurza, ki ga prevladujoče katoliško kmečko prebivalstvo usmerja na vse drugače misleče in spominja na govorico, s katero potomci ljudstva, ki je padalo v kolektivni delirij, ko je na grmadah kurilo ženske, še 400 let kasneje udriha po Judih, Romih, beguncih, migrantih, homoseksualcih, nazadnje ponovno tudi po sodobnih čarovnicah: ženskah, ki se odločijo za splav.
Mojca Pišek, Dnevnik
Roman vseskozi prevprašuje boga skozi junake različnih stanov in iz raznih zornih kotov – je vsemogočen, je dober, kako ga prepoznati, sploh je? – hkrati pa iz samega dogajanja sklepamo, da v njem ni najti prav veliko božje ljubezni in dobrote, čeprav imajo vsi polna usta boga. Kot da je bog svet zase, ki ga človek ne more dojeti niti se ga kako drugače dotakniti. Če vzamemo, da bog obstaja – sam na sebi in ne le kot človekova predstava –, najbrž biva na drugi, od človeka oddaljeni ontološki ravni. Kronosova žetev je kompleksna stvaritev, zato ne daje neposrednih odgovorov na vprašanja, ki človeka begajo že tisočletja. A kot celota se otresa iluzij in teži k pesimističnemu, sicer nekoliko karikiranemu, a v nekem smislu realnemu pogledu na človeštvo. To je kot kolektiv v najboljšem primeru smešno; zato pa zmeraj živijo redki posamezniki, ki so vredni najlepših besed. Roman se nagiba tudi k spoznanju, da sveta, kakršen je, in ljudi, kakršni so, ni mogel ustvariti bog, ki bi bil dober.
Bog v tistem času še ni mrtev, umrl bo pozneje, toda nekateri posamezniki že živijo brez njega. Miklavž Nikolaj Paulin, županov pisar, se z ljubeznijo do misli in zapisovanja od neskončnega in popolnega stvarnika, ki ga njegov um ne more zares zaobjeti, prikoplje do dvoma v stvarnikov obstoj. Sledijo negotovost, brezsmiselnost in praznina. Zboli celo za melanholijo; tedaj, nas opomni pripovedovalec, ki večkrat razpolaga z vednostjo prihodnjih stoletij, še ni bilo »svetobolja«. Nikolaj je čista in občutljiva duša, ki je žrtev lastnega spoznanja in iz tega ne izpelje zlonamernih sklepov. Srečamo pa tudi njegovo slikovito nasprotje: demoničnega knezoškofa Wolfganga. Ta je prvovrstni cinik, ki lomasti po deželi, da jo nauči prave vere in iztrebi luteransko zalego. A sam v nič ne verjame. Brez sramu, brez krivde in vesti vlada svetu, kot za šalo naroča čarovniške procese in usmrtitve nedolžnih, ki naj bi ljudstvu vlili strah, ter uživa radosti pedofilske ljubezni. Vse okrog sebe podreja lastni volji, ta pa je podložna kvečjemu hedonizmu, makiavelizmu in – že tedaj? – nihilizmu. Ko obišče svojega nekdanjega prijatelja grofa Friderika, se z njim spusti v dolge, a nič dolgočasne samogovore in včasih dialoge, v katerih podučuje svojega »učenca«, ki to noče biti. Wolfgangova namazana retorika se široko razmahne, njegovo filozofiranje v prispodobah dobi krila. Friderika, ki večino časa molči od ogorčenja, ljubkovalno kliče Frici, zraven pa mu nalaga režijo čarovniških procesov, ki se Friciju upirajo, in ga nagovarja, naj si sredstva zagotovi tako, da podložnikom zaračuna davek na svetlobo. Wolfgangu res nič ni sveto. Takole pravi: »Si predstavljaš, Friderik, da bi na Zemlji živela milijarda ljudi, kaj ena, dve, nemara tri, celo pet milijard? Prepričan sem, da je nujno potrebno takšen razplod zajeziti.« V svojih razpredanjih gre tako daleč, da včasih zveni kot kakšen de Sadov predhodnik. Je pa močan lik in bogokletno gonilo romana. (Če bi po njem posneli film, bi ga moral igrati karizmatični Christoph Waltz.) Toda ne glede na to, koliko zla napravi drugim, ga za časa življenja, kot opaža, ne doleti nobena kazen. Roman tako poudarja misel o trhlih božjih temeljih in odpira velikansko eksistencialno brezno, v katerega mora zreti človek brez vere. Wolfgangova misel »Ah, to čudovito stvarstvo iluzij, ta koprena utvar, ki se lepi na človeške poglede in ustvarja prav neverjetne optične prevare« me napelje na zamisel, da je tudi Kronosova žetev nekakšna spretno izdelana optična prevara. Znajdemo se razpotegnjeni v dvočasje, kot da bi sredi hrupnega sodobnega mesta ugledali kočije in može s klobuki. Zdi se, da smo v preteklosti, pa smo v resnici v prihodnosti, ko pa se zazdi, da smo v sedanjosti, takrat je to še posebej trdovratna iluzija….
Tina Vrščaj, LUD Literatura
Mojca Kumerdej je napisala izvrsten zgodovinski roman, ki se s filozofskega gledišča loti vprašanja smisla in od bralca terja precej miselnih skokov v notranjost. Kljub svoji obilnosti ne dolgočasi in z mojstrskimi jezikovnimi bravurami očara, uči in zabava. Predvsem pa je v knjigi veliko boga. Boga kot orodje, ki služi zgolj za utišanje množic, boga kot špansko steno, za katero se predajaš užitkom, prepovedanim sadovom in se mastiš z vsem, o katerem lahko večina samo sanja, boga kot razočaranje, ko se razblini verovanje v nekaj, s čimer so ti polnili misli vse življenje, zdaj pa zgrmiš v praznino smisla in ne vidiš več naprej. In predvsem boga časa, ki mu mora slehernik na koncu priznati poraz, četudi se ogrne v navidezni plašč udobja. Kronos dohiti in potepta vsakogar. Takrat je igre konec, spomina ni več. In vse se lahko ponovi.
Damjan Zorc, Peripetije
Ta roman je muzej, bralec pa postane zdolgočasen šolarček na ekskurziji. V njem ni žive in izzivalne misli, ki jo zahtevamo od filozofskega romana, niti neukročenega gibanja zgodovine, ki jo iščemo v zgodovinskem. Roman Mojce Kumerdej smo postavili na zatožno klop. Čeprav se govori, da je v mnogih pogledih izjemen (v kar moramo upravičeno in po dolžnosti podvomiti) in nas je sprva zavedel v mišljenje, da je, če ne vsebinsko, vsaj slogovno zanimiv, ga moramo obtožiti, da ne izpolnjuje svoje obljube, da skratka ni upravičen do svojega položaja, in zahtevati, naj ga odstopi tistim, ki so ga vrednejši. Kar sledi, je obtožnica, roman pa naj se brani sam.
- Pripovedovalec
Ton romana je retoričen. Veliko je ponavljanj, izrekanja očitnega, pojasnil in nenadzorovanih prehodov med temami, glasovi, zaradi česar celota učinkuje kot govorjeno besedilo: pridiga, pripovedka, govorica … Pri tem je identiteta pripovedovalca (retorja) nejasna. Je tretjeoseben in vsevedno izreka zgodovinske in moralične sodbe. Kljub temu, da je torej izvzet iz dogajalnega časa 16. stoletja, se izoblikuje kot še en lik v pripovedi, lik, ki ima zaradi svoje presežne vednosti edinstven položaj znotraj časa, v katerem se je znašel. Kot bi se naš sodobnik znašel v 16. stoletju, pa tega še sam ne bi opazil. Zviška gleda na svoje subjekte, ki so v njegovih očeh komaj nekakšni otroci z roba modernosti. V nasprotju s kakim Balzacovim pripovedovalcem, ki je nad svojimi subjekti zaradi ironične distance, je pripovedovalec Kronosove žetve nad svojimi – čeprav se od njih prav nič ne razlikuje –, ker jih pomiluje. Balzacov pripovedovalec se (poenostavljeno rečeno) norčuje iz svojih likov, ampak, ker je tudi sam Balzac znotraj skoraj istega časa kot romaneskno dogajanje, pripovedovalec ironizira tudi Balzaca samega. Pripovedovalec je torej od sveta, o katerem govori, ločen prav po svoji vsevednosti, ki se kaže kot ironija.
V Kronosovi žetvi pa vlada zmeda: pripovedovalec zdaj je, zdaj ni sočasen dogajanju, povsem je nerfelektiran v svojem odnosu do likov in zato ni sposoben ironizirati svoje pisateljice, ker ima ta nujno prav (zaradi svojega časovnega položaja glede na dogajalni čas), niti se ni sposoben razločiti od likov, ker jim je preveč podoben (v svojem govoru, načinu mišljenja in psihologiji). Da bi vzdrževal svojo izjemnost, mora pomilovati. To nas ne spomni po naključju na krščansko teologijo. Opraviti imamo s stvarnikom, ki je po eni strani od sveta povsem ločen (vseveden) in po drugi v njem vsebovan (človek, ustvarjen po božji podobi, Bog ustvarjen po človeški). Kakor krščanski Bog se tudi Avtor, ki ga nadomesti v romanu, da bi vzdrževal svojo večvrednost, zateče k usmiljenju: nebogljeni liki ne bi zmogli brez njega.
(sledijo še točke: 2. Avtor, 3. Liki, 4. Struktura, 5. Slog, 6. Vsebina, 7. Obsodba)
Vid Bešter, Koridor
Kronosova žetev, četrto in od vseh najbolj izpiljeno, pa tudi razvejano prozno delo Mojce Kumerdej, ponuja številna interpretativna izhodišča, ki skozi zgodovinsko optiko nagovarjajo današnji čas, ali pravzaprav kar vsa obdobja nasploh, vsaj tiste trenuke, ko je bila v imenu posameznikove osebne koristi, zamaskirane v abstraktne ideale, prekoračena marsikatera razumska meja in je bil storjen marsikateri zločin. Romaneskno dogajanje je postavljeno na mejo med 16. in 17. stoletjem, v začetek protireformacije na slovenskem in čas vsesplošnega preganjanja »drugačnih«: drugače mislečih, drugače živečih, tujcev … no, in seveda nepokornih žensk, ki so neredko končale na grmadi (Sveto rimsko cesarstvo, z najvišjim deležem tovrstnih sojenj v Evropi, je bilo pri tem še posebej dosledno), njihova bolečina pa je bila pogosto le kolateralna škoda pri uveljavljanju osebnih moških ali institucionalnih interesov. Povezava med materialnim pridobitništvom čarovniških procesov in šikaniranjem zakonsko nezaščitene populacije, samskih žensk, samohranilk in vdov, ki so po možnosti času in navadam tudi »neprimerno« izobražene ali pa se preprosto ne želijo (znova) vključiti v reproduktivno verigo, je v romanu razkrinkana z neusmiljeno ironijo. Prav lov na čarovnice predstavlja tudi osrednje strukturno in idejno vozlišče romana, ki opredeljuje razliko med kolektivnimi nagoni in posameznikovimi zadržki, med distanco birokratskega aparata in bolečino žrtve, prek simbolne potrebe po obrednem družbenem žrtvovanju »grešnega kozla« (ali, kot je zapisano v romanu, »koze«) pa tedanjo ideologijo univerzalizira in jo poveže z današnjim časom. Zgodovinsko dogajanje v Kronosovi žetvi je namreč le kulisa, ambientalni opomnik, da se iz zgodovine lahko naučimo le to, da se iz nje nismo ničesar naučili. Heglova misel, ki sicer zveni prav tako zguljeno kot njena optimistično naravnana latinska različica, odzvanja v besedah knezoškofa Wolfganga, ki pravi, da »kdor verjame, da se človeštvo uči iz zgodovine, je strašansko naiven. Edino, kar se človek v resnici nauči, je idiotsko ponavljanje prežvečenega stavka o zgodovini kot učiteljici človeštva, kar pa so le mokre sanje dobričin.« Vzporednice, ki jih iz romanesknega časa skozi vse vmesne dogodke potegnemo do danes, temu samo pritrjujejo…
Ana Geršak, Sodobnost
https://www.airbeletrina.si/…/zelela-sem-da-bi-bil-roman-casovna-kapsula-v-kateri-bi-…
https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/05/11/mojca-kumerdej-z-zgodovinskim-romanom/
Marijan Zlobec