Letošnje leto je tudi na Češkem v znamenju spomina na Jožeta Plečnika (23. 1. 1872 – 7. 1. 1957), nam iz Prage sporoča upokojeni slovenski televizijski kulturni novinar, komentator, prevajalec in urednik Peter Kuhar. Nekaj dni pred Plečnikovim rojstnim dnevom in predvidenim obiskom Prage slovenskega premiera dr. Mira Cerarja, objavljamo Kuharjev zapis o Plečniku in njegovem delovanju na Češkem.
Plečnikova cerkev Najsvetejšega Srca Jezusovega na Vinohradih v Pragi, vse fotografije z različnih spletnih portalov
Pravzaprav našega znamenitega arhiteka štejejo Čehi za svojega. Tako kot recimo skladatelja Jakoba Gallusa in jezikoslovca Matijo Murka, ki sta oba ravno tako delovala v Pragi in sta tam tudi pokopana. V češkem zgodovinskem spominu zagotovo že skoraj devetdeset let prinaša Plečniku največ priznanja dejstvo, da je prav on in ne kdo drug takoj po prvi svetovni vojni dobil naročilo za obnovo praškega gradu, največje dominante glavnega mesta Češke republike, ki je že vpisana na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Plečnik je, med drugim, zasnoval tudi najpomembnejši češki sakralni spomenik 20. stoletja, cerkev Srca Jezusovega v Pragi.
Notranjost Plečnikove cerkve v Pragi
Tako češka strokovna literatura uvršča Plečnika med tri največje češke arhitekte 20. stoletja. Poleg Plečnika so to Jan Kotěra in Pavel Janák. Vsi trije so tudi pogosta tema knjižnih del, razstav, televizijskih in radijskih dokumentarcev ter celo gledaliških predstav.
O tem, kdo je med temi tremi arhitekti boljši, so sicer mnenja nekoliko različna. Res tudi je, da je primerjava komaj možna. V sodobno češko arhitekturo je vsak med temi velikani v prejšnjem stoletju vnesel lasten izraz. Arhitek Janák navadno velja, pogojno rečeno, za igrivega bonvivana. Arhitekt Kotěra je zagovornik gospodarnega načrtovanja. Plečnik pa naj bi bil strog ustvarjalec, navezujoč se tudi na zgodovinsko kontinuiteto.
Južni vrt pod Praškim gradom
Kako Plečnika obravnavajo in kaj vse pripravljajo v Plečnikovem jubilejnem letu?
Že v januarskih dneh okrog Plečnikove obletnice rojstva in smrti so vsi večji češki časniki objavili članke o Plečnikovem delu. Največji poudarek je seveda namenjen Plečnikovemu delovanju zlasti v češkem okolju.
Poudarjali so, da je Plečnik zapustil izjemno arhitekturo v številnih krajih, ne le v Pragi in na Češkem, pač pa tudi na Dunaju, vsaj nekateri pa so omenili tudi dela v Sloveniji, ki se sicer redko znajde na straneh čeških medijev.
Vhodno stopnišče v Praški grad
V Prago je Plečnik prišel z Dunaja že leta 1911. Kot profesor arhitekture in oblikovanja si je v novem okolju pridobil velik sloves. Masaryk, predsednik novo nastale Češkoslovaške, je kmalu po koncu prve svetovne vojne Plečniku zaupal obnovo praškega gradu. Grad je bil stoletja sedež čeških kraljev in je tudi po v novi državi ostal sedež oblasti. Naročil mu je, Masaryk namreč, pravijo viri, naj monarhistični grad spremeni v demokratičnega.
Plečnik na Praškem gradu
Plečnik je začel z delom na začetku 20-ih let prejšnjega stoletja. Obnova je trajala dobrih 15 let. V istem času je vodil obnovo in ravno tako koncipiral tudi notranjo opremo predsedniške rezidence – grad Lány, ki leži kakšnih petdeset km severozahodno od Prage. Plečnik je odklonil vsakršno plačilo, rekoč, da je vse to delo zanj velika čast. Predsednik Masaryk mu je denar nakazal, a ga je Plečnik vedno vrnil. Enako je Plečnik ravnal tudi pri gradnji cerkve Srca Jezusovega, ki stoji le slaba 2 kilometra od zgodovinskega središča Prage. Ta cerkev velja, kot rečeno, za najpomembnejši češki sakralni spomenik 20. stoletja.
Plečnikovo oblikovanje Južnega vrta pod Praškim gradom
Plečnikovo delo v Pragi ni minilo brez velikih nasprotovanj, napadalnih zapisov v časnikih, celo »domoljubnih« izpadov, češ, »ta tujec nam bo popolnoma skazil naše Hradčane«. Pri tem so bili najglasnejši nekateri ljubosumni arhitekti in bojevita ženska združenja. Zato je Plečnik sredi obnove razočaran zapustil Prago. Dela je vodil večinoma na daljavo. Tako cerkve Srca Jezusovega nikoli ni videl. Še več – v pismu kaplanu Alexandru Titlu, ki je gradnjo cerkve vodil, je naročil, naj ga nikoli niti ne imenujejo kot ustvarjalca te cerkve.
Znameniti Plečnikov obelisk na dvorišču Praškega gradu
V organizaciji ali s sodelovanjem slovenskega veleposlaništva v Pragi bo skozi vse leto cela vrsta prireditev, povezanih s Plečnikom. Na obletnico smrti so, ob številni udeležbi iz Slovenije, pripravili mašo zadušnico v Plečnikovi Cerkvi Srca Jezusovega. V mestni četrti, kjer ta cerkev stoji, bodo odprli Plečnikovo sobo. Na obletnico rojstva bodo ob Plečnikovem spomeniku na Hradčanih položili venec, slovesnosti pa naj bi se udeležil tudi Miro Cerar, predsednik slovenske vlade. Marca o Plečnikovi arhitekturi pripravlja Knjižnica Václava Havla okroglo mizo, na kateri bosta sodelovala profesor dr. Damjan Prelovšek iz Ljubljane in profesor dr. Tomáš Valena iz Münchna. Češka pošta bo izdala Plečnikovo jubilejno znamko.
Plečnikova piramida ob prehodu z dvorišča Praškega gradu na Južni vrt
Vrhunec naj bi septembra bili dogodki pod skupnim naslovom Dnevi Ljubljane v Pragi. Težišče bo seveda razstava o Plečniku.
Plečnikov prehod z dvorišča Praškega gradu na Južni trg
Dodajmo, da je na Češkem kar nekaj strokovnjakov, ki o Plečniku pišejo knjige in članke, pripravljajo razstave in predavanja. V knjigarnah je v češkem jeziku ta hip na voljo vsaj pet novejših del o Plečniku.
V arhivih javne češke televizije je dostopnih čez 90 oddaj in prispevkov, ki govorijo o Plečniku, ne zaostaja pa niti češki javni radio.
Oltar v Plečnikovi praški cerkvi
Pri promoviranju Plečnika na Češkem je zelo prodoren Damjan Prelovšek. Med drugim je pripravil potujočo razstavo o Plečnikovi sakralni arhitekturi ter razstavo Plečnikovih skic. Obe razstavi je spremljal izčrpen katalog. V nekaj letih je ta razstava bila na ogled v številnih galerijah Češke republike. Prelovšek je tudi član češkega dela skupine strokovnjakov, ki si prizadevajo, da bi Plečnikova arhitekturna dediščina na Češkem in v Sloveniji bila uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Jože Plečnik leta 1894
Dr. Martin Horáček z inštituta za arhitekturo na univerzi v Brnu je pred nedavnim na praškem posvetu o Plečniku za UNESCO predaval celo, da je to, kar je in kakor je ustvarjal Plečnik, pravzaprav dadaizem. Plečnika, pravi Horáček, ni mogoče enoznačno definirati in zaradi tega zavračati. Plečnik je trmasto samosvoj, pri čemer je moderniziral klasicizem in tradicionalizem, in to v tistih časih, ko so drugje, tudi na Češkem, priznavali na primer samo funkcionalizem. Gre za prizadevanja, da bi Plečnik ohranil veljavo v javni zavesti.
Stopnišče v Plečnikovi praški cerkvi
Tudi v Slovenji je znan Tomáš Valena, predavatelj na tehnični univerzi v Münchnu, sicer rojen v Pragi, po materi slovenskega rodu. Napisal je o Plečniku več knjig in razprav, v nemškem, češkem in slovenskem jeziku. Pravi tudi, da je Plečnik v širšem merilu vendarle še velika neznanka. Zato ga je potrebno še bolj čvrsto zasidrati v zgodovinopisje novejše svetovne arhitekture.
Jože Plečnik
V Sloveniji smo postali še posebej pozorni na profesorja Valeno zlasti leta 1996. Takrat je bil del skupine, ki je na pobudo tedanjega predsednika Václava Havla v Pragi na Hradčanih pripravila veliko razstavo z naslovom Josip Plečnik – Arhitektura za novo demokracijo. Govorila je o Plečniku, ki je v letih od 1920 do 1935 bil arhitekt prenove Praškega gradu.
Plečnikov stol za Masaryka
Leto kasneje je izšla večjezična knjiga z naslovom Josip Plečnik – Architekt Pražského hradu (Josip Plečnik – Arhitekt praškega gradu). Razstavo lahko štejemo za podobno prelomnico, kot je bila razstava o Plečniku leta 1986 v Parizu. Eden od soavtorjev te razstave – in pisec knjig o Plečniku – je poleg Prelovška in Valene tudi Zdeněk Lukeš. Profesor Lukeš je, med drugim, avtor vodnika po Plečnikovi arhitekturi na Češkem. In še bi lahko naštevali avtorje in dela o Plečniku.
Masarykova knjižnica na Praškem gradu
Kot je videti, tudi na Češkem skrbijo za to, da bo Plečnikovo leto bogato in strokovno raznovrstno.
Impluvij Praškega gradu
Kripta Plečnikove cerkve Najsvetejšega Srca Jezusovega
Peter Kuhar