Celjska Mohorjeva družba je predstavila najnovejšo dvojezično monografijo umetnostnega zgodovinarja dr. Miklavža Komelja Rezbar Maks Bergant/Woodcarver Maks Bergant s podnaslovom Življenje, posvečeno lepoti/ A Life Dedicated to Beauty (prevajalka Darja Pretnar). Poleg dr. Komelja sodeluje z uvodnim tekstom še mag. Damijan Bergant ter avtorji fotografij Žiga Mihelčič, Tea Lukan Klavžer, Tadej Majhenič, Jože Mihelič, Gregor Topole, Foto studio Živković in arhiv družine Bergant. Urednica monografije je bila Tea Lukan Klavžer, sozaložnik pa Društvo sv. Jakoba iz Kamnika.
Dr. Miklavž Komelj, vse fotografije s predstavitve Marijan Zlobec
Rezbar Maks Bergant žal ni tako znan samostojno, kot so bolj znana njegova rezbarska dela, če jih “povežemo” v celoto, kot je to najbolj slikovit primer njegovega sijajnega okvirja za brezjansko oltarno podobo Marije Pomagaj.
Mag. Damijan Bergant, rezbarjev sin
Maks Bergant (1912 – 1996) je bil samoten nadaljevalec starega rezbarskega izročila v duhu baročne umetnosti, še posebej iz srednjeevropskega horizonta, v prostoru med Avstrijo in Italijo, saj je vse to dobro poznal, čeprav se je v bistvu izpopolnjeval med letoma 1933 in 1936 v Splitu. Obrti se je izučil v Kamniku pri mojstru Ivanu Klemnu, najgloblje pa ga je zaznamovalo in oblikovalo sodelovanje z arhitektom Jožetom Plečnikom.
Oltarna miza v cerkvi sv. Petra v Komendi, vse fotografije iz knjige Rezbar Maks Bergant
Dr. Komelj piše v svojem tekstu še posebej natančno o Bergantovem prijateljevanju s Plečnikom, kar je vsaj v nekaterih podrobnostih novost v siceršnjem poznavanju našega arhitekta. Plečniku je Berganta kot našega najboljšega rezbarja priporočil pater Martin Perc, ki je leta 1947 arhitektu naročil predelavo med vojno zelo poškodovane župnijske cerkve sv. Benedikta v Stranjah. Ker so med vojno cerkev poškodovali Nemci, so oblasti po vojni obnovo dovolile. Večino del so opravili domači mojstri iz Kamnika in okolice, Plečnik pa je z njimi intenzivno sodeloval.
Mojster v pogovoru o svojem delu
Komelj podrobno opisuje to sodelovanje in ga zabeli z anekdoto o dogodku, ki je odnos med Plečnikom in Bergantom spremenil v resnično prijateljstvo. Šlo je za rezbarjevo delo, ki pa Plečniku ni bilo najbolj všeč, zato ga je Bergant zavrgel in začel znova. V zahvalo za to skromnost in razumevanje Plečnikove pripombe mu je arhitekt poslal svojo monografijo Architectura perennis s posebnim posvetilom.
Največji Bergantov oltarni okvir je v baziliki Marije Pomagaj na Brezjah
“Plečnikova logika ni bila logika intelektualca, ampak logika duhovnega mojstra,” ugotavlja Komelj, ki podrobni orisuje arhitektovo sodelovanje z Bergantom. Ni bilo omejeno samo na Gorenjsko, ampak je na primer Bergant po Plečnikovem idejnem osnutku zmodeliral vse tri angelske figure za Plečnikov škofovski prestol v ljubljanski stolnici. Kot najsubtilnejši spomenik tega sodelovanja pa ima Komelj Bergantov okvir za kopijo brezjanske Marije s Plečnikovim podstavkom v kamniški cerkvi na Šutni. Bergant je leta 1951 naredil okvir v obliki pletenine v zahvalo za rojstvo sina. Zanimivo je Komeljevo citiranje Plečnikovega pisma Bergantu, v katerem denimo piše “Izrabiti bi Vas hotel do skrajnosti.” To je kajpada najvišji kompliment. Komelj podrobno analizira še fenomen Bergantovega celopostavnega kipa slepe Marjance, s katero se rezbar potrjuje še kot kiparski talent. Kiparskih del je bilo še precej, tako figur kot reliefov.
Glavni oltar z detajli v cerkvi sv. Benedikta v Stranjah
Tu smo sedaj pri problemu katalogizacije Bergantovih del oziroma vsega opisa, ki še ni znan in predstavljen, čeprav bodo letos opremili Bergantovo delavnico, v kateri se je ohranilo še kakih 200 različnih rezbarskih orodij, za katere bi morali pravzaprav narediti cel tehnični inventar stvari in poimenovanj.
Maks Bergant – Marjanca
O Kamniku in Bergantu kot kamniškem rojaku sta spregovorili tako urednica knjige Tea Lukan Klavžer kot predsednica Društva sv. Jakoba v Kamniku Marjeta Humar. Bergant se je že kot prvošolec srečal s podobarjem Ivanom Klemnom, ko mu je po maminem naročilu prinesel uokvirit domačo sliko brezjanske Marije. Delo v delavnici v Parmovi ulici v Kamniku ga je očaralo. Sam je začel rezljati in modelirati ter se odločil, da bo postal rezbar. Klemnova delavnica, poimenovana Bajtica, je postala njegov ustvarjalni svet. V Bajtici je, razen obdobja v Splitu, delal vse življenje, na koncu pa hišo odkupil.
Zrcalni okvir
Maks Bergant, kot smo slišali na predstavitvi monografije, je zbolel za meningitisom, ki mu je precej ohromil desno roko, a se je pogumno spopadel z boleznijo in vztrajal, tako da je še lahko ustvarjal in sprejemal nove izzive.
Doprsni kip žene Zore
Iz biografije bi se dalo sklepati, da je bil Maks Bergant kot rezbar najbolj ustvarjalen v zadnjih desetletjih svojega življenja, ko je ustvarjalno dozorel. Pravzaprav smo slišali, da je ves čas zorel. Ustvaril je več kot 50 oltarnih okvirjev, oltarnih miz in ambonov, okvirjev križevega pota in večnih luči v cerkvah. Ogromno je okvirjev za slike, ogledala, svečnikov in lestencev. Kot smo slišali, so mnoga Bergantova dela raztresena po slovenskih domovih po Sloveniji, v nekdanji Jugoslaviji, po Evropi in v Ameriki.
Obnovljena Bajtica
Monografija je prva, tako kot poprej ni bilo nobenega kataloga, zato orje ledino. Bergantovih del je še precej več, kot jih je zajetih v monografijo; za nekaterimi deli se je izgubila sled, nekatera niso dostopna, okvirje slik imajo ljudje pri sebi, ne da bi morda celo vedeli, kdo je avtor okvirja ipd.
Urednica Tea Lukan Klavžer in Marjeta Humar (desno)
Knjiga o Maksu Bergantu je nastala s posebno dragoceno osebno izkušnjo in mladostnimi, da ne rečemo otroškimi osebnimi srečenji Miklavža Komelja z mojstrom Bergantom samim.
Oltarni okvir v cerkvi sv. Nikolaja v Žalcu
Na koncu knjige so objavljene fotokopije Plečnikovih pisem Maksu Bergantu, kar je že sam po sebi dragocen dokument, čeprav ni prav, da so nekatera pisma prekrita z drugo stranjo. Dodane so še Plečnikove risbe z variacijami na cerkev v Stranjah.
Namizna svetilka
Marijan Zlobec